Jedro

Namen Zakona o denacionalizaciji je poprava krivic. Krivica v tem kontekstu predpostavlja premoženjsko prikrajšanje. Tega v obravnavanem primeru ni. Zato ni pogojev za denacionalizacijo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagateljev na ugotovitev ničnosti kupne pogodbe, sklenjene med M. G. in K. k. Ž., obrat V. z dne 15.1.1963 in dodatka k tej pogodbi z dne 17.12.1964. Zavrnilo je tudi nadaljnje predloge na vrnitev nepremičnin v last, na dovolitev vknjižbe lastninske pravice in na plačilo odškodnine. Ugotovilo je, da sporni pogodbi nista obremenjeni z napakami volje in da zato ni podlage za uporabo določbe 5.čl. Zakona o denacionalizaciji.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo predlagateljev in potrdilo sklep prve stopnje.

Proti temu sklepu vlagajo predlagatelji revizijo. Uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagajo, da revizijsko sodišče izpodbijani sklep spremeni in predlogu ugodi, podrejeno pa, da oba sklepa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišču očita, da ni upoštevalo časa in okoliščin, v katerih sta bila sklenjena pogodba in dodatek. M. G. je bila prestrašena zaradi prejšnjih postopkov zoper njo. Dokazano je, da so ji predstavniki zadruge grozili z arondacijo. Opisujejo razmere v tistem času, ki kmetu in sploh zasebni lastnini ni bil naklonjen. Navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo predlog na zaslišanje K. G., ki je tudi sam kot aktivist kmetijske zadruge prisiljeval kmete k prodaji zemljišč. Sklicuje se na sodno prakso o tem, kaj je treba v smislu 5. čl. zakona o denacionalizaciji šteti kot silo ali grožnjo. Poudarja, da bi bilo pri odločanju treba upoštevati tedanje razmere, ko so se dogajale krivice, ki jih je treba popraviti.

Nasprotni udeleženci na revizijo niso odgovorili in Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo (3. odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V zvezi s sklenitvijo sporne pogodbe z dne 15.1.1963 in dodatka z dne 17.12.1964 med M. G. in K. k. Ž. sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili naslednje: M. G. je bila ob sklenitvi pogodbe stara 72 let, svojih potomcev ni imela in sama ni mogla več obdelovati svoje kmetije. S pogodbo si je izgovorila mesečno rento in si pridržala ohišnico. Rento je prejemala do smrti novembra 1981. Prejeti zneski rente daleč presegajo vrednost prodanih nepremičnin. Zato G. s prodajo ni bila oškodovana. Nepremičnine, ki jih je prodala, K. k. Ž. niso bile potrebne za arondacijo, temveč le kot nadomestna zemljišča. Iz teh ugotovitev, ki so za stranke in tudi za revizijsko sodišče obvezne (3. odst. 382.čl. ZPP v zvezi s 37.čl. zakona o nepravdnem postopku), izhaja, da si je G. s prodajo zagotovila dosmrtno preživljanje in s tem eksistenco na stara leta, ko ji je delovna sposobnost upadla in ko ni imela lastnih otrok, ki bi po naravnem poteku stvari prevzeli kmetijo. V tem obsegu je bila prodaja v njenem interesu. V zvezi s tem je bistveno, da G. ni bila oškodovana. Z dolgoletnim prejemanjem rente je dobila vrednost prodanih parcel v celoti poplačano. Pomembna je tudi ugotovitev, da K. k. prodane nepremičnine niso bile potrebne neposredno za dopolnitev arondiranih zemljišč, ampak da jih je kupil za potrebe nadomestnih zemljišč.

Predlagatelji prikazujejo tedanje razmere in prakso pri podržavljanju zemljišč ter se v zvezi s tem sklicujejo tudi na pričo K. G.. Vendar splošne razmere same po sebi ne povedo dovolj o podrobnostih sklenitve pogodbe v obravnavanem primeru. Konkretno za izpodbijano pogodbo z dodatkom niso dokazane trditve predlagateljev o grožnjah. Sodišče upošteva razlago 5. člena Zakona o denacionalizaciji, na katero opozarjajo predlagatelji, in po kateri napak v volji po 5. čl. tega zakona ni mogoče v celoti istovetiti z napakami volje, kot jih pozna Zakon o obligacijskih razmerjih in prej ODZ. Sodišče upošteva posebnosti tedanjega časa in tudi grožnjo z arondacijo šteje za relevantno, kadar je prizadeti s pogodbo, sklenjeno namesto arondacije, sicer zmanjšal škodljive posledice arondacije, ni jih pa povsem odpravil. Vendar v obravnavanem primeru ni bilo tako. Dokazane so okoliščine, zaradi katerih je imela tudi G. interes, da sklene prodajno pogodbo take vsebine, kot je izpodbijana. S to pogodbo namreč ni bila oškodovana. Namen Zakona o denacionalizaciji je poprava krivic. Krivica v tem kontekstu predpostavlja premoženjsko prikrajšanje. Tega v obravnavanem primeru ni. Zato tudi grožnja z arondacijo ni upoštevna, saj je G. izkoristila možnost sklenitve pogodbe, s katero se je izognila škodljivim posledicam arondacije.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo predlagateljev kot neutemeljeno (393.čl. ZPP v zvezi s 37.čl. Zakona o nepravdnem postopku).