Jedro

Zgolj drugačna presoja teže disciplinske kršitve in s tem povezana disciplinska sankcija oziroma njena sprememba sama po sebi ne zadošča za materialnopravni zaključek o protipravnosti ravnanja tožene stranke, ki bi imelo za posledico njeno odškodninsko zavezo.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 419,99 EUR stroškov revizijskega postopka.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati 2,450.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od vložitve tožbe dalje in mu povrniti pravdne stroške. Zavezalo ga je, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnik izpodbija z revizijo iz „vseh revizijskih razlogov“, ki, kot revident sam izrecno poudarja, predstavljajo ponovitev pritožbenih razlogov. Tako navaja, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o tožbenih navedbah o nesorazmernosti in nezakonitosti disciplinskega ukrepa, izrečenega tožnikovi materi. Obrazložitve se zaradi njene nejasnosti ne da preizkusiti. Razlogi, da ni nedopustnega ravnanja tožene stranke, so protislovni, saj je vendarle delovno sodišče ugotovilo nezakonitost izrečene sankcije. Tožnikovi materi je bil za bagatelno dejanje izrečen najhujši disciplinski ukrep. Zaradi tega je 4 leta brez sredstev za preživljanje. Sodišče je tožniku postavljalo vprašanja, ki jih lahko postavi le izvedenec psihiatrične stroke. Posebej neprijetno mu je bilo, ko mu je neprimerno očitalo disciplinsko odgovornost matere. Zaradi načina zaslišanja (vpitja nanj) in vsebine vprašanj je bil med zaslišanjem v šoku. Dejansko stanje je ugotovljeno zmotno; upoštevano bi moralo biti, da je tožena stranka tožnikovi materi namenoma in iz maščevalnosti izrekla strožji disciplinski ukrep ter da je svoje delavce obravnavala neenakopravno, v zvezi s čemer reviziji prilaga listine o ravnanju predsednice drugostopenjskega disciplinskega organa tožene stranke. Izrečen disciplinski ukrep je nesorazmeren glede na težo kršitve. Angažiran bi moral biti izvedenec psihiatrične stroke. Materialno pravo je zmotno uporabljeno zato, ker ni bilo upoštevano, da je delno sodišče ugotovilo nezakonitost izrečenega disciplinskega ukrepa, takšna nezakonitost pa ima vedno za posledico odškodninsko odgovornost. Če bi tožena stranka tožnikovi materi izrekla zakonito in primerno sankcijo, škoda sploh ne bi nastala. Revizijskemu sodišču tožnik predlaga, naj reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne drugemu sodniku sodišča prve stopnje v ponovno sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo zavrne in Vrhovemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni bila zagrešena. Zatrjevanih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, sodba nima: je obrazložena, razlogi o odločilnih dejstvih pa so jasni in dovoljšnji. V izpodbijani sodbi je (tako kot v sodbi sodišča prve stopnje) pojasnjeno, katera odločilna dejstva so bila ugotovljena v konkretnem primeru (da je bil tožnikovi materi izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, da je bila nato odločba disciplinske komisije spremenjena pred pristojnim delovnim sodiščem, tako da ji je bila namesto prenehanja delovnega razmerja izrečena denarna kazen, zaradi česar jo je bil delodajalec dolžan poslati nazaj na delo in ji izplačati nadomestilo plače za čas, ko ni delala, kot bi jo prejemala, če ji disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja ne bi bil izrečen). Pojasnjeni so tudi razlogi, zaradi katerih tožena stranka tožniku za zatrjevano škodo odškodninsko ni odgovorna (to je zaradi odsotnosti protipravnosti ravnanja tožene stranke kot nujnega elementa civilnega delikta). Razlogi o tem niso v medsebojnem nasprotju. Razlogov in dokazne ocene o disciplinskih kršitvah tožnikove matere izpodbijana sodba res ne vsebuje, vendar zaradi tega procesne kršitve ni bilo: disciplinska kršitev je bila namreč ugotovljena v postopku pred pristojnim delovnim sodiščem, v konkretnem primeru pa je moralo redno sodišče ob ugotavljanju morebitne odškodninske odgovornosti tožene stranke pretehtati le, ali je mogoče toženi stranki očitati, da je ravnala protipravno, ko je tožnikovi materi izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ki je bil nato v postopku pred pristojnim delovnim sodiščem omiljen in nadomeščen z denarno kaznijo.

7. Kot je revizijsko sodišče v identičnih zadevah (npr. v zadevi II Ips 798/2006) že pojasnilo, zgolj drugačna presoja teže disciplinske kršitve in s tem povezana disciplinska sankcija oziroma njena sprememba sama po sebi ne zadošča za materialnopravni zaključek o protipravnosti ravnanja tožene stranke, ki bi imelo za posledico njeno odškodninsko zavezo. V času, ko je bila storjena relevantna disciplinska kršitev, sta veljala Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (v nadaljevanju ZTPDR) in Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), ki sta kot enega od dopustnih disciplinskih ukrepov (55. člen ZTPDR) predvidevala možnost prenehanja delovnega razmerja, ki ga je bilo mogoče izreči za hujšo kršitev dolžnosti in delovnih obveznosti (58. člen ZTPDR in 89. člen ZDR). Disciplinska komisija in komisija za ugovore pri tožni stranki sta ravnanje tožnikove matere okvalificirali kot hujšo kršitev delovnih obveznosti in ji zato izrekli najstrožji disciplinski ukrep. Po določbi 66. člena ZTPDR je imel delavec v disciplinski zadevi možnost uveljavljati sodno varstvo, katerega namen je bil preizkusiti pravilnost izvedenega postopka in pravilnost odločitve pristojnih disciplinskih organov delodajalca. Sodna presoja je bila tako namenjena odpravi procesnih in materialnopravnih nepravilnosti v disciplinskem postopku. Možnost, da v disciplinskem postopku pride do nepravilnosti, je bila torej vgrajena v proces obravnavanja in sankcioniranja disciplinskih kršitev. Zato vsaka nepravilnost v postopanju ali odločitvi disciplinske komisije, ki ima za posledico spremembo odločitve, ne zadošča za presojo o protipravnosti ravnanja te komisije oziroma delavčevega delodajalca, katerega organ je, in ne more imeti za posledico odškodninske odgovornosti delodajalca, kar je bistvena teza revidenta. Tudi v konkretnem primeru ne: v sodnem postopku je bila potrjena kršitev delovnih obveznosti tožnikove matere, odločba disciplinske komisije pa je bila spremenjena le glede disciplinske sankcije. Zgolj drugačna presoja teže dejanja in s tem povezan izrek disciplinske sankcije pa, kot je bilo že poudarjeno, ne zadošča za opredelitev ravnanja organa tožene stranke kot protipravnega. Revizijski očitek, da je izpodbijana sodba materialnopravno zmotna je torej neutemeljen.

8. Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Nedovoljenega revizijskega razloga torej revident ne more uveljavljati, zato revizijsko sodišče ni obravnavalo tistih njegovih trditev, s katerimi ga utemeljuje, na primer, da tožena stranka ni uspela s kazensko ovadbo zoper tožnikovo mater, da ji je načrtno izrekla najhujši ukrep iz maščevalnosti in želje po eksistenčni prizadetosti, da neenakopravno obravnava delavce (v zvezi s slednjim se sklicuje na „listine o tem, kako je ravnala predsednica drugostopenjskega disciplinskega organa toženke, proti njej pa toženka ni hotela prav ničesar ukrepati“, ki reviziji sicer niso priložene, kar pa je glede na prepoved vložitve revizije zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja nepomembno).

9. Izpodbijana sodba je materialnopravno pravilna in ni obremenjena s procesnimi kršitvami, ki jih uveljavlja revizija. Vrhovno sodišče je zato revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

10. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik z revizijo ni uspel, zato je dolžan toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka, ki jih predstavljajo stroški zastopanja (sestava odgovora na revizijo 750 točk po Odvetniški tarifi, povečanih za 20% DDV in za 2% iz naslova materialnih stroškov).