Jedro

V skladu z določbo prvega odstavka 52. člena ZIZ lahko stranka ali udeleženec v postopku z vlogo zahtevata od sodišča naj odpravi nepravilnosti, ki jo je izvršitelj ali druga oseba, ki sodeluje v postopku, storil pri opravljanju izvršbe. Gre za posebno pravno sredstvo, katerega namen je odprava nepravilnosti v fazi pred učinkovanjem nepravilnih dejanj, to je pred nastopom pravnih posledic teh dejanj ali opustitev. Že sama gramatikalna razlaga prvega odstavka 52. člena ZIZ določa, da se zahteva od sodišča, da odpravi nepravilnosti, kar pojmovno že samo po sebi pomeni, da je takšna zahteva utemeljena le takrat, kadar sodišče med postopkom lahko z odločbo ne zgolj ugotovi nepravilnosti, temveč jih tudi odpravi. To pa je vedno možno le, kadar je izvršilni postopek v teku, kar pa v konkretnem primeru ne velja. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje je konkretni izvršilni postopek ustavljen s sklepom z dne 10. 4. 2019, sklep o ustavitvi postopka pa je tudi pravnomočen, kar pritožnik sam navaja v pritožbi zoper izpodbijani sklep. Namen zahteve za odpravo nepravilnosti torej ni zgolj v ugotavljanju opravljene nepravilnosti, pač pa je to pravno sredstvo namenjeno temu, da se lahko pravočasno omogoči odprava nepravilnosti in se s tem zagotovi pravilen nadaljnji tek izvršilnega postopka.

ZIZ v 52. členu določa aktivno legitimacijo za vložitev zahteve za odpravo nepravilnosti s strani stranke postopka, za katere se štejeta upnik in dolžnik ali tudi udeleženca v postopku, ki pa se po 5. točki 16. člena ZIZ označuje za osebo, ki v postopku izvršbe uveljavlja kakšno svojo pravico ali pravno korist, pa ni stranka v postopku. Pritožnik ni stranka konkretnega izvršilnega postopka, predstavlja pa udeleženca oziroma osebo, ki uveljavlja svojo pravno korist oziroma svojo pravico – ugotovitev nepravilnosti, ki jo je v konkretnem postopku pri prodaji vrednostnih papirjev zagrešil izvršitelj. Zato je sodišče prve stopnje pravilno priznalo aktivno legitimacijo pritožniku v tem postopku in so očitki upnika v odgovoru na pritožbo, da bi bilo potrebno pritožnikovo zahtevo za odpravo nepravilnosti zavreči, neutemeljeni.

Zmotno je pritožnikovo stališče, da je zahtevo za odpravo nepravilnosti možno podati tudi po zaključku izvršilnega postopka. Po zaključku izvršilnega postopka namen zahteve za odpravo nepravilnosti po 52. členu ZIZ ne omogoča več odprave nepravilnosti in varovanja strank/udeležencev pred pravnimi posledicami nepravilnih dejanj. Lahko pa pritožnik, ki zatrjuje, da je utrpel veliko materialno škodo v okviru drugih ustreznih postopkov doseže povrnitev svoje zatrjevane škode. Pravilno pritožnik ugotavlja, da mu ZIZ po pravnomočnosti postopka ne daje nobenega pravnega sredstva na razpolago, vendar to velja le za izvršilni postopek, ki je že pravnomočno končan. Ne izključuje pa to možnosti, da pritožnik svojo pravno korist uveljavlja v drugih postopkih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. A. d. d. in upnik krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zahtevo za odpravo nepravilnosti z dne 7. 7. 2020 zavrnilo ter zavrnilo zahtevo A. d. d. za povrnitev stroškov vloge z dne 7. 7. 2020. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je konkretni izvršilni postopek pravnomočno ustavljen s sklepom z dne 10. 4. 2019 in je zato zahteva za odpravo nepravilnosti predlagatelja z dne 7. 7. 2020 neučinkovita, ker pravočasna odprava nepravilnosti v postopku glede na to, da je postopek že pravnomočno končan, ni več mogoča. 2. A. d. d. (v nadaljevanju pritožnik) vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je obrazložitev sodišča vsebinsko prazna. Sodišče se vsebinsko glede zahteve opredeljuje le v 15. točki obrazložitve, v kateri pa pavšalno navede, da je potrebno zahtevo predlagatelja zavrniti kot neutemeljeno. Glede zmotne uporabe materialnega prava pa pritožnik meni, da se sodišče ne sklicuje na nobeno sodno prakso, ki bi potrdila stališče sodišča prve stopnje o neutemeljenosti zahteve predlagatelja. ZIZ v 52. členu določa, da sodišče odpravi nepravilnosti, ki jo je izvršitelj ali druga oseba, ki sodeluje v postopku, storila pri opravljanju izvršbe. Pri tem se ne omejuje časovno, kdaj naj bi se odprava nepravilnosti lahko zahtevala niti ne razmejuje tega pravnega sredstva do rednih pravnih sredstev v smislu, da je možna zahteva za odpravo nepravilnosti le do trenutka, ko so na voljo redna pravna sredstva. Pritožnik meni, da se takšna zahteva lahko vloži tudi po zaključku izvršilnega postopka. Sicer pa je sklep o ustavitvi izvršilnega postopka pravnomočen in takrat je bil predlagatelj seznanjen s kršitvami izvršitelja. Sodišče mu je tako onemogočalo vložiti dovoljena redna pravna sredstva. Po drugačnem razlogovanju pritožnik ne bi imel na voljo nobenega pravnega sredstva, s katerim bi se dalo odpraviti nepravilnosti, ki so bile storjene tekom izvršilnega postopka. Pritožnik pa je utrpel veliko materialno škodo in mu tako ni dano nobeno učinkovito pravno sredstvo. Predlaga, da se zahtevi za odpravo nepravilnosti z dne 7. 7. 2020 ugodi. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik je podal odgovor na pritožbo in predlagal, da se zahteva pritožnika zavrže, ker nima aktivne legitimacije za zavarovanje koristi v postopku, v katerem ni ne stranka niti udeleženec. Podrejeno pa predlaga zavrnitev pritožbe. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami).

6. V skladu z določbo prvega odstavka 52. člena ZIZ lahko stranka ali udeleženec v postopku z vlogo zahtevata od sodišča naj odpravi nepravilnosti, ki jo je izvršitelj ali druga oseba, ki sodeluje v postopku, storil pri opravljanju izvršbe. Gre za posebno pravno sredstvo, katerega namen je odprava nepravilnosti v fazi pred učinkovanjem nepravilnih dejanj, to je pred nastopom pravnih posledic teh dejanj ali opustitev. Že sama gramatikalna razlaga prvega odstavka 52. člena ZIZ določa, da se zahteva od sodišča, da _odpravi_ nepravilnosti, kar pojmovno že samo po sebi pomeni, da je takšna zahteva utemeljena le takrat, kadar sodišče med postopkom lahko z odločbo ne zgolj ugotovi nepravilnosti, temveč jih tudi odpravi. To pa je vedno možno le, kadar je izvršilni postopek v teku, kar pa v konkretnem primeru ne velja. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje je konkretni izvršilni postopek ustavljen s sklepom z dne 10. 4. 2019, sklep o ustavitvi postopka pa je tudi pravnomočen, kar pritožnik sam navaja v pritožbi zoper izpodbijani sklep. Namen zahteve za odpravo nepravilnosti torej ni zgolj v ugotavljanju opravljene nepravilnosti, pač pa je to pravno sredstvo namenjeno temu, da se lahko pravočasno omogoči odprava nepravilnosti in se s tem zagotovi pravilen nadaljnji tek izvršilnega postopka1. 7. ZIZ v 52. členu določa aktivno legitimacijo za vložitev zahteve za odpravo nepravilnosti s strani stranke postopka, za katere se štejeta upnik in dolžnik ali tudi udeleženca v postopku, ki pa se po 5. točki 16. člena ZIZ označuje za osebo, ki v postopku izvršbe uveljavlja kakšno svojo pravico ali pravno korist, pa ni stranka v postopku. Pritožnik ni stranka konkretnega izvršilnega postopka, predstavlja pa udeleženca oziroma osebo, ki uveljavlja svojo pravno korist oziroma svojo pravico – ugotovitev nepravilnosti, ki jo je v konkretnem postopku pri prodaji vrednostnih papirjev zagrešil izvršitelj. Zato je sodišče prve stopnje pravilno priznalo aktivno legitimacijo pritožniku v tem postopku in so očitki upnika v odgovoru na pritožbo, da bi bilo potrebno pritožnikovo zahtevo za odpravo nepravilnosti zavreči, neutemeljeni.

8. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Sklep je mogoče preizkusiti, saj je sodišče v njem navedlo odločilno dejstvo, da pritožnik z zahtevo za odpravo nepravilnosti v tem postopku, ki je pravnomočno že končan, ne more uspeti.

9. Tudi če se sodišče prve stopnje ni sklicevalo na sodno prakso, ki bi potrdila stališče sodišča prve stopnje, to še ne pomeni, da je sklep nepravilen že iz tega razloga. Kot je bilo že pojasnjeno, je namen zahteve v odpravi nepravilnosti, te nepravilnosti pa se lahko odpravljajo le v postopku, ki je še v teku. Zato je zmotno pritožnikovo stališče, da je zahtevo za odpravo nepravilnosti možno podati tudi po zaključku izvršilnega postopka. Po zaključku izvršilnega postopka namen zahteve za odpravo nepravilnosti po 52. členu ZIZ ne omogoča več odprave nepravilnosti in varovanja strank/udeležencev pred pravnimi posledicami nepravilnih dejanj. Lahko pa pritožnik, ki zatrjuje, da je utrpel veliko materialno škodo v okviru drugih ustreznih postopkov doseže povrnitev svoje zatrjevane škode. Pravilno pritožnik ugotavlja, da mu ZIZ po pravnomočnosti postopka ne daje nobenega pravnega sredstva na razpolago, vendar to velja le za izvršilni postopek, ki je že pravnomočno končan. Ne izključuje pa to možnosti, da pritožnik svojo pravno korist uveljavlja v drugih postopkih.

10. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna, pritožba pritožnika pa neutemeljena (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka glede na to, da s pritožbo v pritožbenem postopku ni uspel. Enako sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo upnik, saj z navedbami v odgovoru na pritožbo v ničemer ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča. 1 Sklep VSK II Ip 666/2007, VSM I Ip 7/2012, VSL III Ip 908/2016; teorija: V. Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 212 do 220 in H. Jenull, Zakon o izvršbi in zavarovanju s komentarjem novele in uvodnimi pojasnili, GV Založba, Ljubljana 2002, stran 173 in 174.