7.Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo v novem sojenju. V prvem sojenju je bilo pravnomočno razsojeno, da je med pokojnim tožnikom in toženko 31. 12. 2019 prišlo do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in da med njima od 1. 1. 2020 do 10. 11. 2020 obstaja pogodba o zaposlitvi za polni delovni čas za delovno mesto kontrolor ter da ga je toženka dolžna za to obdobje prijaviti v socialna zavarovanja ter zanj vpisati delovno dobo v matično evidenco (sodba in sklep Delovnega sodišča v Kopru Pd 22/2019 z dne 5. 5. 2022 v zvezi s sodbo in sklepom VDSS Pdp 525/2022 z dne 8. 8. 2023). Zahtevek za ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi (delovnega razmerja) za čas do 31. 12. 2019 je bil zavrnjen, vendar ne iz razloga, ker za obstoj delovnega razmerja in priznanje pravic ne bi bilo podlage, ampak ker ni posegalo v že realizirano delovno razmerje z družbo IPS, v zadnjem obdobju A., d. o. o.

Jedro

8.Toženka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev ustavnih pravic. Pravna podlaga za prisojo prejemkov iz delovnega razmerja za čas od 1. 1. 2020 dalje je podana v pravnomočni odločitvi, da je prišlo do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in da od 1. 1. 2020 do 10. 11. 2020 obstoji pogodba o zaposlitvi. Za čas do 31. 12. 2019 toženka odgovarja kot dejanski delodajalec. Takšna presoja v sodbi in sklepu Pd 22/2019 z dne 5. 5. 2022 v zvezi s sodbo in sklepom VDSS Pdp 525/2022 z dne 8. 8. 2023 sicer ni pravnomočna, kot je razlogovalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, saj je vsebovana v razlogih sodbe. Vendar zahtevku (tudi) za ta čas ni ugodilo le, ker bi bilo o temelju že pravnomočno odločeno, ampak ob pravilni presoji, da je šlo za zlorabo.

Formalni delodajalec pokojnega tožnika, družba IPS, čeprav je posredovala delavce, ni bila družba za zagotavljanje dela delavcev uporabniku; posredovanje delavcev, kot je bil pokojni tožnik, je bilo nezakonito, čemur pravzaprav pritrjuje sama toženka v pritožbi. Prav tako sama priznava, da je družba IPS poslovala izključno z njo in da je bil pokojni tožnik vključen v delovni proces toženke. Že navedeno ob upoštevanju trajnega opravljanja dela (tožnik je delo opravljal pri toženki od leta 1998 dalje) daje podlago za presojo, da je bilo delovno razmerje zlorabljeno. Zloraba pa pomeni, da je šteti toženko za dejanskega delodajalca v smislu ZDR-1 (drugi odstavek 5. člena ZDR-1), ki za prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja odgovarja kot za reparacijo, ne na odškodninski podlagi.

9.Izpodbijana sodba (predvsem točke 9, 13 in 14 obrazložitve) vsebuje razloge, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je podana podlaga za prisojo prejemkov iz delovnega razmerja za čas do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Formalni delodajalec pokojnega tožnika, družba IPS, čeprav je posredovala delavce, ni bila družba za zagotavljanje dela delavcev uporabniku; posredovanje delavcev, kot je bil pokojni tožnik, je bilo nezakonito, čemur pravzaprav pritrjuje sama toženka v pritožbi. Prav tako sama priznava, da je družba IPS poslovala izključno z njo in da je bil pokojni tožnik vključen v delovni proces toženke. Že navedeno ob upoštevanju trajnega opravljanja dela (tožnik je delo opravljal pri toženki od leta 1998 dalje) daje podlago za presojo, da je bilo delovno razmerje zlorabljeno. Zloraba pa pomeni, da je šteti toženko za dejanskega delodajalca v smislu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; drugi odstavek 5. člena ZDR-1), ki za prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja odgovarja kot za reparacijo, ne na odškodninski podlagi.

Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo ugovoru zastaranja toženke; upoštevalo je petletni zastaralni rok za terjatve iz delovnega razmerja, določen v 202. členu ZDR-1, ki je začel teči z zapadlostjo posameznega prejemka. Ker ne gre za kondikcijo ali odškodnino, so z zastaranjem tovrstnih terjatev povezane pritožbene navedbe tožnice, ki jih dosledno ponavlja iz pripravljalne vloge z dne 3. 3. 2022, za odločitev nebistvene kot je neutemeljeno sklicevanje na stališča sodne prakse v drugačnih sporih ali na ureditev v Zakonu o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1; sedmi odstavek 5. člena ZPDZC-1), saj v primeru pokojnega tožnika ni šlo za delo na črno, poleg tega pa določba o obveznosti delodajalca, ki zaposluje na črno, ne pomeni, da je zastaranje drugače urejeno, kot je v splošnih predpisih obligacijskega (oziroma delovnega) prava.

10.Neutemeljene so obsežne pritožbene navedbe toženke, s katerimi oporeka materialnopravni presoji sodišča prve stopnje, ki je sledilo sprejeti sodni praksi Vrhovnega sodišča RS v istovrstnih sporih zoper toženko (sodbe in sklepi VS RS VIII Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022, VIII Ips 8/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022 in VIII Ips 19/2022, VIII Ips 20/2022, vse z dne 20. 12. 2022, VIII Ips 5/2022 z dne 21. 2. 2023, ki jih je citiralo sodišče prve stopnje, sodba in sklep VIII Ips 17/2023 z dne 20. 6. 2023, sklep VIII Dor 160/2023 z dne 12. 9. 2023; svetovalno mnenje - sklep VS RS VSM 2/2021 z dne 5. 10. 2021, ki ni zavezujoče - šesti odstavek 206. člena ZPP, je bilo omejeno le na vprašanje, ali gre pri poslovnem modelu toženke in družbe IPS za nezakonito posredovanje dela delavcev uporabniku). Presojo o zlorabi poslovnega modela in s tem delovnega razmerja pokojnega tožnika pri družbi IPS je navezalo na okoliščine, značilne tudi za ta spor (nezakonito delovanje IPS, odvisnost IPS od toženke, nepretrganost dela tožnika pri toženki, vključenost v njen organiziran delovni proces), ki jim toženka v pritožbi niti ne oporeka, pač pa nasprotuje stališčem, kot jih je zavzelo Vrhovno sodišče RS.

Izrek

11.Kot že navedeno, zahtevku pokojnega tožnika za delovno razmerje pri toženki za čas do 31. 12. 2019 ni bilo ugodeno, vendar to izključno iz razloga, ker je že bil v delovnem razmerju pri družbi IPS. To delovno razmerje je bilo realizirano; pogodbe o zaposlitvi, ki jih je sklenil z družbo IPS, niso nične (takšen zahtevek je pravnomočno zavrnjen s sodbo in sklepom Pd 22/2019 z dne 5. 5. 2022 v zvezi s sodbo in sklepom VDSS Pdp 525/2022 z dne 8. 8. 2023). Je pa za ta čas enako kot za čas po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja upravičen do prikrajšanja pri prejemkih iz delovnega razmerja, razen za čas, za katerega je njegova terjatev zastarala.

I.Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

12.Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo ugovoru zastaranja toženke; upoštevalo je petletni zastaralni rok za terjatve iz delovnega razmerja, določen v 202. členu ZDR-1, ki je začel teči z zapadlostjo posameznega prejemka. Ker ne gre za kondikcijo ali odškodnino, so z zastaranjem tovrstnih terjatev povezane pritožbene navedbe tožnice, ki jih dosledno ponavlja iz pripravljalne vloge z dne 3. 3. 2022, za odločitev nebistvene kot je neutemeljeno sklicevanje na stališča sodne prakse v drugačnih sporih ali na ureditev v Zakonu o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1; sedmi odstavek 5. člena ZPDZC-1), saj v primeru pokojnega tožnika ni šlo za delo na črno, poleg tega pa določba o obveznosti delodajalca, ki zaposluje na črno, ne pomeni, da je zastaranje drugače urejeno, kot je v splošnih predpisih obligacijskega (oziroma delovnega) prava.

II.Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

13.Toženka v pritožbi neutemeljeno prikazuje, da glede utemeljenosti zahtevka po višini tožnica ni podala ustreznih trditev in ni predlagala dokazov. Že v tožbi je navedla, da pokojni tožnik od družbe IPS ni prejel prihodkov, ki bi bili primerljivi plačam delavcev, zaposlenih pri toženki, in da je bil znatno prikrajšan (glede osnovne plače, nadur, delovne uspešnosti, stalne pripravljenosti, 13. plače …); navedla je, delo katerega delovnega mesta je pokojni tožnik opravljal (kontrolor) in opisala težke pogoje dela (izmensko delo, stalna pripravljenost, neenakomerno razporejen delovni čas, delo preko polnega delovnega časa …), še podrobneje pa v pripravljalni vlogi z dne 27. 2. 2024 (glede opravljanja dela, ocene in uspešnosti), ki jih toženka niti ni konkretizirano prerekala. Zavzemala se je, kar neutemeljeno ponavlja v pritožbi, da bi bil pokojni tožnik ob odsotnosti konkretnih podatkov o opravljanju dela upravičen le do razlike do osnovne plače, eventualno povečane z rastjo dodane vrednosti. Če njegovo delovno razmerje ne bi bilo zlorabljeno in bi bil od leta 1998 ne le dejansko, ampak tudi formalno zaposlen pri njej, bi mu skupaj z osnovno plačo izplačala tudi dodatke in druge dele plače; s prisojo razlike do osnovne plače njegov položaj ne bi bil primerljiv položaju delavca, ki je bil v delovnem razmerju s toženko.

Obrazložitev

14.Glede na ustrezno trditveno podlago pred sodiščem prve stopnje ni šlo za informativne dokaze. Pri presoji utemeljenosti zahtevka po višini je sodišče prve stopnje (upoštevaje ugovor zastaranja) upoštevalo dejansko prejete prejemke pokojnega tožnika in povprečne plače primerljivih delavcev toženke. Podatke o povprečnih plačah je predložila toženka; nobene podlage ni, da se te listine pri odločanju sodišča prve stopnje ne bi upoštevale. Višino prisojenih zneskov je v obrazložitvi sodbe ustrezno utemeljilo, kar velja enako za zneske iz naslova poslovne uspešnosti (13. plača in božičnica) ter regresa za letni dopust, ki v povprečni plači niso zajeti.

15.Stališče sodne prakse, da povprečna plača primerljivega delavca ni pravilna osnova za izračun prikrajšanja pri plačah (sodbe in sklepi VDSS Pdp 197/2022, Pdp 190/2022, obe z dne 8. 8. 2023, Pdp 194/2022 z dne 17. 8. 2022, Pdp 808/2022 z dne 27. 7. 2023, Pdp 809/2022 z dne 29. 7. 2023, Pdp 813/2022, Pdp 814/2022, obe z dne 27. 6. 2023), na katero se sklicuje toženka v pritožbi, ni enotna (drugače sodbe in sklepi VDSS Pdp 800/2022, Pdp 811/2022, Pdp 812/2022, Pdp 816/2022, vse z dne 6. 7. 2023, Pdp 158/2023 z dne 6. 7. 2023), v vsakem primeru pa je vprašanje, kako v primeru zlorabljenega delovnega razmerja izračunati prikrajšanje (reparacijo), odvisno od trditvene in dokazne podlage spora.

1.Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe z dne 29. 5. 2024 (točka I izreka; sklep). Razsodilo je, da je toženka dolžna tožnici plačati razlike v prejemkih iz delovnega razmerja za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2016 v višini, ki je razvidna iz izreka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; v presežku je zahtevek iz tega naslova zavrnilo (točka II izreka); za obdobje od 1. 1. 2017 do 10. 11. 2020 v višini, ki je razvidna iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi; višji zahtevek je zavrnilo (točka III izreka); in iz naslova regresov za letni dopust za leta od 2016 do 2020 v višini, ki je razvidna iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi; višji zahtevek je zavrnilo (točka IV izreka). Zavrnilo je zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja oziroma po pogodbi o zaposlitvi od 1. 2. 1998 do 31. 12. 2014 za delovno mesto luško transportni delavec, vključno s plačilom plač s pripadki (točka V izreka). Toženki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice v višini 1.989,37 EUR na račun Delovnega sodišča v Mariboru (točka VI izreka). Toženko je določilo za zavezanko za plačilo sodne takse (točka VII izreka).

16.Glede na vse navedeno, ker niso podani niti v pritožbah uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

2.Zoper točko V izreka navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Graja presojo sodišča prve stopnje, da je za obdobje do 31. 12. 2014 terjatev zastarala. Navaja, da sodišče ugotovi (ne vzpostavi) delovno razmerje za nazaj. Sodba je ugotovitvena. Pokojni tožnik je bil dejansko zaposlen pri toženki, zaposlitev pri družbi IPS (izvajalcu pristaniških storitev) je bila fiktivna. Delo je pri toženki opravljal, ne da bi sklenil pogodbo o zaposlitvi, na črno. Glede na to se šteje, da obstoji pogodba o zaposlitvi s toženko. Na podlagi ZPDZC-1 je upravičen do razlike v prejemkih iz delovnega razmerja za vse obdobje opravljanja dela. Dajatveni zahtevek je nastal, ko je bila ugotovljena ničnost pogodb o zaposlitvi z družbo IPS. Zastaranje lahko začne teči šele, ko se rodi tožba (sodba VS RS II Ips 226/2014), ko posameznik lahko postavi zahtevek (sodba in sklep VS RS II Ips 269/2015). Za terjatev, ki jo ima pokojni tožnik, ne more veljati enako kot za terjatve, ki jih imajo delavci, katerih delodajalci poslujejo zakonito. Pokojnemu tožniku ni mogoče očitati neaktivnosti. Bil je zaveden, da družba IPS posluje zakonito. Drugih informacij ni imel. Do informacij je prišel šele z objavo revizijskega poročila. Toženka je nezakonitost prikrivala. Zastaranje ne more začeti teči, dokler je nevložitev tožbe posledica nezakrivljene nevednosti (sodbi VS RS II Ips 226/2014, II Ips 229/2014). Šele z ugotovitvijo ničnosti sta se stranki seznanili z upniško dolžniškim razmerjem. Plačilo ima odškodninsko podlago, tožnik se je s škodo in povzročiteljem škode seznanil konec leta 2017. Pravica do plače in pokojnine uživa lastninsko pravno varstvo po Ustavi RS. Z upoštevanjem ugovora zastaranja je sodišče prve stopnje poseglo v ustavne pravice. V ustavne, osebnostne in socialne pravice pokojnega tožnika je bilo grobo poseženo, kar s prisojo razlik v prejemkih iz delovnega razmerja ni odpravljeno. Pokojnemu tožniku bi morale biti vse pravice iz delovnega razmerja zagotovljene od začetka opravljanja dela dalje. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo niti ni sledilo sodni praksi Vrhovnega sodišča RS. Da zastaranje ne teče, dokler ni ugotovljena ničnost, potrjujejo stališča pravne teorije. Da za začetek teka zastaralnega roka zgolj hipotetična možnost uveljavljanja odškodninskega zahtevka ne zadošča, je stališče Ustavnega sodišča RS (odločba Up-1177/12). Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

17.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožb, s katerima nista uspeli. Tožnica sama krije svoje stroške kratkega odgovora na pritožbo, ki v tej istovrstni zadevi ne šteje za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

3.Zoper ugodilni del navedene sodbe in stroškovno odločitev (prvi odstavek točk II, III in IV, točki VI in VII izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Sodišču prve stopnje očita neobrazloženost sodbe. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, na katera bistvena dejstva je sodišče prve stopnje oprlo odločitev. Pokojni tožnik je bil v delovnem razmerju z družbo IPS, delo je opravljal na območju toženke, saj je imela družba IPS z njo sklenjeno pogodbo o opravljanju luško prekladalnih storitev. Opredelitev pravnega razmerja med vpletenimi udeleženci je relevantna zaradi ugotovitve tega, kakšno odgovornost nosi toženka v razmerju do pokojnega tožnika. Iz odločitev, ki so bile sprejete v tej zadevi, je razvidno, da gre za izredno zahtevno pravno vprašanje, na katero so različne instance dajale različne odgovore. Toženka se ne strinja s presojo Vrhovnega sodišča RS, da je šlo za zlorabo. Zahtevek za obstoj delovnega razmerja pokojnega tožnika pri toženki je bil pravnomočno zavrnjen za obdobje do 31. 12. 2019. Tako ni podlage za obstoj delovnega razmerja od 1. 1. 2020 dalje. Nezakonito poslovanje družbe IPS ne more biti podlaga za obstoj delovnega razmerja pri toženki. Takšno stališče izhaja iz svetovalnega mnenja Vrhovnega sodišča RS (sklep VIII SM 2/2021). Vrhovno sodišče RS odstopa od sodne prakse ni utemeljilo. Izpolnjevanje formalnih pogojev s strani družbe IPS ni bistveno za presojo, ali gre za posredovanje dela delavcev uporabniku (sodbi Sodišča EU C-216/15, C-681/18). Moralo bi šteti, da je odgovornost toženke subsidiarna. Ni nobenih utemeljenih razlogov za to, da bi se uporabila najstrožja sankcija, to je ugotovitev, da je toženka dejanski delodajalec. Takšna odločitev posega v pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS. Sodišče testa sorazmernosti ni opravilo. Z vidika varstva pokojnega tožnika kot delavca, ki mu država nudi posebno varstvo, je bistveno, da je imel pravice iz delovnega razmerja zagotovljene pri svojem delodajalcu, tj. družbi IPS. Ugotovljena dejstva ne kažejo na zlorabo. Sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj je štelo, da je pokojni tožnik opravljal delo pri toženki trajno (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Družba IPS je bila samostojni gospodarski subjekt. Če je sprejela poslovno odločitev, da bo poslovala le s toženko, gre za njeno poslovno odločitev. Domnevna vključenost pokojnega tožnika v delovni proces toženke je imanentna izvrševanju dejavnosti posredovanja dela delavcev uporabniku. Način, na katerega je toženka od družbe IPS naročala storitve, ne kaže na obstoj delovnega razmerja. Njuno razmerje je temeljilo na podjemni pogodbi. Tudi če bi šlo za zagotavljanje dela delavcev uporabniku, je izpodbijana odločitev zmotna. Družba IPS je bila tista, ki je bila dolžna pokojnemu tožniku zagotavljati delo. Toženka ni imela vpliva na delovni čas, ni plačevala prejemkov iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je presojo o zlorabi sprejelo, ne da bi ocenilo izvedene dokaze. Dokazne ocene ni obrazložilo (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Prejemke iz delovnega razmerja je prisodilo za nazaj, čeprav je priznalo obstoj delovnega razmerja šele od 1. 1. 2020 dalje. Toženka je že pred sodiščem prve stopnje opozarjala na nesubstanciranost zahtevka po višini. Trditvena podlaga je bila nezadostna. Glede na to bi moralo sodišče prve stopnje dokaze zavrniti. Upoštevati bi moralo le dokaze, ki jih je predložil pokojni tožnik. Odločitev o zahtevku po višini ni pravilna niti zato, ker (ob odsotnosti ustreznih trditev in dokazov) temelji na povprečni plači na delovnem mestu kontrolor. Upoštevna bi bila kvečjemu povprečna osnovna plača, povečana za rast dodane vrednosti. Pokojni tožnik ni dokazal, da bi bil povprečen delavec. Ni zatrjeval opravljanja dela v posebnih pogojih dela. Pavšalne navedbe ne zadoščajo. Do dodatkov k plači niso upravičeni vsi delavci; navedeno ni bilo sporno. Sodišče prve stopnje pogojev za plačilo dodatkov sploh ni ugotavljalo. Sodna praksa je že zavzela stališče, da povprečna plača na delovnem mestu ni ustrezna osnova za izračun prikrajšanja. Sodišče prve stopnje odločitve v delu, v katerem se nanaša na plačilo regresov za letni dopust, poslovne uspešnosti in božičnice, ni obrazložilo. Poseglo je v toženkine ustavne pravice (22. in 25. člen Ustave RS). Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, z njene strani izpodbijani del sodbe spremeni in zahtevek zavrne oziroma ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Zveza:

4.Stranki v odgovorih na pritožbi prerekata pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi z nasprotne strani izpodbijani del sodbe. Tožnica priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 5, 5/1, 202 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 155, 155/1, 165, 165/1, 206, 206/6, 286, 339, 339/2, 339/2-14, 353 Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (2014) - ZPDZC-1 - člen 5, 5/7

5.Pritožbi nista utemeljeni.

Pridruženi dokumenti:*

6.Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavljata stranki v pritožbah. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev, ki jo je ustrezno obrazložilo, tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.