Jedro

Ogled, opravljen v predkazenskem postopku, upoštevaje določili 2. odstavka 164. člena in 2. odstavka 148. člena ZKP, ni bil opravljen nezakonito le zato, ker preiskovalni sodnik ni bil seznanjen z njim.

Izrek

Zahteva obs. O.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. O.P. se oprosti povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 11.1.2000 je bil obs. O.P. spoznan za krivega, da je v sostorilstvu s soobsojenim N.L. in S.L. storil kaznivo dejanje ropa po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 213. člena KZ, ter obsojen na kazen 5 let zapora, po 40. členu KZ pa mu je bila izrečena tudi stranska kazen izgona tujca iz države za dobo 10 let. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 10.5.2000 kot neutemeljeni zavrnilo pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika.

Obs. O.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 7.7.2000, ki je bila Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije s spisi predložena dne 18.10.2000, uvodoma navaja, da je izredno ogorčen zaradi obsodbe, ker so bila ves čas postopka grobo kršena določila kazenskega postopka, kar je razvidno iz kazenskega spisa, v katerem ni niti enega samega dokaza, ki bi ga kakorkoli povezoval z ropom. Zato pričakuje, da bo Vrhovno sodišče Republike Slovenije zadevo vrnilo v novo sojenje ter naročilo prvostopenjskemu sodišču, da ravna v skladu z ZKP, ki je vezan na Ustavo in na ratificirane mednarodne pogodbe.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker vsebuje zgolj trditev obsojenca, da ni storil kaznivega dejanja in da je sodišče zmotno presodilo izvedene dokaze. To pa pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tega razloga pa v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Zahteva obs. O.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obs. O.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti med drugim navaja, da se je sodišče oprlo tudi na zapisnik o ogledu kraja kaznivega dejanja, ki so ga opravili organi pregona, ogled pa je bil opravljen nezakonito in v nasprotju z določili 164. in 218. člena ZKP, kar je obramba zatrjevala že na glavni obravnavi in tudi v pritožbi. Takemu stališču obs. O.P. ni mogoče pritrditi. Že pritožbeno sodišče je v razlogih sodbe, ker je njegov zagovornik v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo navajal, da je bil ogled stanovanja oškodovancev, ki so ga opravili organi za notranje zadeve in pri katerem so v stanovanju našli prstni odtis obsojenca, opravljen v nasprotju z določili ZKP, utemeljeno pojasnilo, da le zato, ker preiskovalni sodnik ni bil seznanjen z ogledom, opravljenem v predkazenskem postopku, upoštevaje določili 2. odstavka 164. člena in 2. odstavka 148. člena ZKP, ogled ni bil opravljen nezakonito.

Z navedbami, da se izpovedbi prič I.L. in M.L. razlikujeta glede števila napadalcev, da priča M.L. ni bila prepričljiva pri prepoznavi, da tudi ni prepričljivo mnenje izvedenca mag. D. o primerjavi prstnih odtisov ter da niso bili izvedeni dokazi, ki ga v celoti razbremenjujejo krivde, pa obsojenec uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti. V zvezi s trditvijo obsojenca, da niso bili izvedeni dokazi, ki bi ga razbremenili krivde, pa je potrebno pripomniti, da so bili izvedeni in ocenjeni tudi dokazi njegove obrambe, iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 11.1.2000 pa je celo razvidno, da niti obsojenec in njegov zagovornik, niti soobsojena N.L. in S.L. ter njuna zagovornika, niso predlagali nobenih dokazov. Tudi s trditvijo, da so mu organi pregona zadevo podtaknili, ne da bi tako trditev kakor koli pojasnil, izpodbija dejanske ugotovitve sodišča, ki je po oceni zagovora obsojencev in zbranega dokaznega gradiva ugotovilo, da so storili očitano kaznivo dejanje. V zvezi z obsojenčevo navedbo, da Vrhovno sodišče ne more ugotavljati dejanskega stanja, je potrebno še pripomniti, da Vrhovno sodišče po določilu 427. člena ZKP, če pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti nastane precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v pravnomočni sodbi, tako sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, vendar pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti v obravnavani kazenski zadevi takšen dvom ni nastal. Vrhovno sodišče je zato zahtevo za varstvo zakonitosti obs. O.P. zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje v zahtevi in ker v zahtevi uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (425. člen ZKP).