Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Po odločbi Ustavnega sodišča so pravna podlaga za odločanje o odškodnini za sojenje v nerazumnem roku določbe ZVPBSNO.
Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v nadaljnje odločanje.
Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.
: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo 3.338,34 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi zaradi sojenja v nerazumnem roku. V posledici take odločitve je tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 606,28 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.
Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku. V pritožbi tožnik navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da Evropska konvencija o človekovih pravicah ni neposredno izvršljiva češ, da slovenskemu sodišču ne omogoča direktnega prisojanja odškodnin zaradi kršitve procesnih pravic, ampak narekuje nadaljnjo pravno zakonodajno urejanje. Tožnik navaja, da je seznanjen z odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 305/2009, da tožnik pred ZVPBSNO t. j. pred 1.1.2007, ne more uspešno vtoževati denarne odškodnine. Evropsko sodišče za človekove pravice je obravnavalo veliko število zadev zaradi nerazumno dolgih sodnih postopkov in natančno razdelalo vprašanje pravice do sojenja v razumnem roku ter kriterije za priznavanje pravičnega denarnega nadomestila, ko je ta pravica kršena. Poleg določil EKČP in sodne prakse ESČP vsebinsko enako pravico določa člen 23 Ustave, ki določa pravico posameznikov, da o njihovih pravicah brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. V takih primerih je potrebno neposredno uporabljati določbo člena 26 Ustave in ne določb ZOR o odškodninski odgovornosti. Ker gre za pravno praznino, bi bilo za primere, ko je kršena pravica do sojenja v nerazumnem roku, potrebno uporabiti določbe ZVPSNO.
Pritožba je utemeljena.
Že po izdaji odločbe sodišča prve stopnje je Ustavno sodišče RS ob odločanju o ustavni pritožbi v podobni zadevi, z odločbo U-I-207/08 in Up 2168/08 z dne 18.3.2010 odločilo, da je člen 25 Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Ur. list RS, št. 49/06 in 58/09 - v nadaljnjem besedilu ZVPSBNO) v neskladju z Ustavo, kolikor ne ureja tudi položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1.1.2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče in da se do odprave neskladja glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja, uporabljajo določbe ZVPSBNO. Po stališču Ustavnega sodišča morajo sodišča do odprave ugotovljene protiustavne pravne praznine uporabljati ustrezne določbe ZVPSBNO in ker sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na določbe ZVPSBNO in ugotavljalo pogojev in kriterijev za prisojo nepremoženjske škode po citiranem zakonu, je bilo pritožbi tožnika potrebno ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje, saj je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ugotovljeno nepopolno (člen 355 ZPP). V novem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti ali obstajajo okoliščine za prisojo odškodnine zaradi sojenja v nerazumnem roku po ZVPSBNO.
Izrek o stroških temelji na določbi člena 165/3 ZPP.