Jedro

Materialnopravno zmotno je stališče, da bi morala tožnica za obstoj nevarnosti iz 2. odstavka 270. člena ZIZ izkazati tudi toženčev namen, da s svojim ravnanjem onemogoči oziroma precej oteži prav uveljavitev tožničine terjatve. Zadošča, da dolžnik (ne glede na njegov namen) razpolaga s premoženjem ter da zaradi samega njegovega razpolaganja pride do situacije, ko je uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, da se tožencu prepove odtujitev ali obremenitev nepremičnine, stanovanja št. 2 na naslovu C., z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da se ne strinja s stališčem prvega sodišča, da ni izkazala subjektivnega pogoja za izdajo začasne odredbe. Glede nevarnosti, da namerava toženec prodati stanovanje, je tožnica navedla, da je toženec stanovanje že ponujal v prodajo M. C. in N. B., ki sta lastnika stanovanj v isti stanovanjski hiši in sta predkupna upravičenca. Tožnica je od njiju tudi izvedela, da naj bi toženec prodajal stanovanje tudi preko agencije na J. Ni res, da tožnica ni predlagala ustreznih dokazov, saj je predlagala zaslišanje pravdnih strank ter priče N. B., ki bi povedala, da želi toženec prodati stanovanje. Sodišče bi moralo upoštevati tudi dejstvo, da je toženec pred kratkim prodal stanovanje št. 3, katerega toženec brez soglasja tožnice ne bi smel prodati, saj je bilo skupno premoženje. Tožnica je pozvala toženca, da ji izplača delež, ki ji pripada, vendar se toženec ni odzval na poziv. To kaže, da nima interesa karkoli izplačati tožnici. Prilaga opomin pred tožbo, katerega naj sodišče upošteva v pritožbenem postopku, čeprav ga predhodno ni predložila. Tožnica zato meni, da je dokazala toženčevo aktivno delovanje v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve njene denarne terjatve. Toženec je sedaj upokojen, stanovanje želi čimprej prodati in se odseliti v B., to pa je dovolj velik pokazatelj, da nima namena izplačati tožnici njenega deleža na skupnem premoženju. Če bo toženec prodal stanovanje in se odselil v B., tožnica nikoli ne bo prišla do tistega, kar ji pripada. Tožnici glede neznatne škode ni bilo potrebno kaj posebej navajati, saj je dejstvo, da bo toženec ostal lastnik stanovanja tudi v primeru, da tožnica ne bi uspela s tožbo in s tem ne bi ničesar izgubil. 3. Toženec ni odgovoril na vročeno pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvo sodišče se ni ukvarjalo s presojo, ali je tožnica izkazala prvi pogoj za začasno odredbo (prvi odstavek 270. člena ZIZ), ker je ocenilo, da tožnica ni dokazala obstoja drugega pogoja (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja materialnopravno zmotno stališče prvega sodišča, da bi morala tožnica za obstoj tega pogoja izkazati tudi toženčev namen, da s svojim ravnanjem onemogoči oziroma precej oteži prav uveljavitev tožničine terjatve. Zadošča, da dolžnik (ne glede na njegov namen) razpolaga s premoženjem ter da zaradi samega njegovega razpolaganja pride do situacije, ko je uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena.

6. Tožnica je v tej smeri navedla relevantna dejstva (da je toženec brez njenega soglasja že odtujil stanovanje št. 3, ki naj bi bilo skupno premoženje, da želi prodati tudi stanovanje št. 2, katerega edini zemljiškoknjižni lastnik je, čeprav naj bi predstavljalo skupno premoženje vsaj v določenem delu, in da to že počne preko nepremičninske agencije, stanovanje pa je ponudil tudi predkupnima upravičencema M. C. in N. B., ki sta lastnika stanovanj v objektu na istem naslovu, ter da se je toženec upokojil in se želi odseliti v B. in H., v tem primeru pa v S. ne bo več imel nobenega premoženja, iz katerega bi se tožnica lahko poplačala) in predlagala dokaze (zaslišanje strank in priče N. B., zemljiškoknjižni izpisek in predprodajna pogodba z dne 21. 12. 2010). V primeru obstoja teh okoliščin bi bila za verjetno izkazana subjektivna nevarnost v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ.

7. Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava prvo sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja (ni se ukvarjalo z vprašanjem obstoja prvega pogoja za izdajo začasne odredbe), je pritožbeno sodišče ugodilo tožničini pritožbi ter razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo prvemu sodišču v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP).