Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnjeje razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 7.482,09 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženo stranko obsodilo še na plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 807,83 EUR.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki poleg prisojenega zneska še znesek 3.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 12. 7. 2002 do 27. 6. 2003, od 28. 6. 2003 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, izpodbijano sodbo pa je spremenilo tudi v odločitvi o povrnitvi stroškov postopka. V ostalem je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da nosi tožena stranka sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžna povrniti odmerjene pritožbene stroške.

3. Zoper to sodbo je tožnica vložila revizijo, v kateri iz razloga zmotne uporabe materialnega prava izpodbija odmero višine odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za strah. Meni, da sodišči pri odmeri odškodnine za telesne bolečine nista v zadostni meri upoštevali starosti tožnice, dolžine zdravljenja, številnih nevšečnosti, dvoletnega statusa dijaka – bolnika ter glavobolov ob hrupu in psihičnih obremenitvah. Premalo sta vrednotili tožničin občutek tesnobe na prehodih za pešce ter vazovagalne sinkope, pri katerih se je tožnica že nekajkrat poškodovala, in jo zato tudi v bodoče utemeljeno skrbi, če se bodo takšne sinkope ponavljale. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ji prisodi še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 5.500 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnica v reviziji izpostavlja, da občutek tesnobe na prehodih za pešce ter vazovagalne sinkope, pri katerih se je že nekajkrat poškodovala, narekujejo višjo odškodnino iz naslova strahu. Pritožbeno sodišče je pravilno štelo občasne kratkotrajne izgube zavesti (vazovagalne sinkope) kot trajno posledico pretresa možganov, relevantno pri presoji odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pravilno je tudi stališče pritožbenega sodišča, ko je kot podlago za odškodnino za strah upoštevalo le minuli strah, trajne posledice, ki jih je zapustil strah, pa ovrednotilo v okviru zmanjšanja življenjske aktivnosti. Odškodnina za strah je praviloma pravno priznana le kot pretekla škoda, čeprav odškodnina za bodoči strah glede na zakonsko možnost povrnitve bodoče škode ni izključena (203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 in 40/2007; v nadaljevanju ZOR). V takšnem primeru, ko strah ne izzveni in ga tožnica doživlja kot občutek tesnobe na prehodih za pešce, se z vidika odškodninskega prava manifestira na področju življenjske aktivnosti kot njena omejitev, ki povzroča duševne bolečine.

7. Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči z odmero denarne odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 7.000 EUR ter za strah v višini 1.500 EUR pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. člena ZOR, ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedeni določbi načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Sodišči sta pravilno upoštevali obe načeli. Tožnica je utrpela udarnino glave, možganski pretres, udarnino desne polovice prsnega koša, lažji zvin vratne hrbtenice, obtolčenino desne rame, razpočno rano na bradi ter obtolčenino spodnje čeljusti. Zaradi lobanjsko-možganske poškodbe je prišlo do kroničnega zmernega postkomocijskega sindroma.

Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno ugotovilo okoliščine konkretnega primera (podroben obseg vseh oblik nepremoženjske škode tožnice je razviden iz razlogov prvostopenjske in pritožbene sodbe). Ugotovljeno dejansko stanje, ki ga revizija po nepotrebnem ponavlja, tudi po mnenju revizijskega sodišča ne daje podlage za zvišanje odškodnine. Sodišči sta pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevali vse ugotovljene okoliščine, revizijsko sodišče pa nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine glede na konkretne okoliščine primera. Skupni odmerjeni znesek 16.500 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 18,8 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožničine nepremoženjske škode. Tudi zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Tako ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in je revizijska zahteva za zvišanje prisojene odškodnine neutemeljena.

8. Ker uveljavljani revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške (378. člen Zakona o pravdnem postopku).