Jedro

Sodno varstvo je po določilu 105. člena ZDR delavcu zagotovljeno tudi po preteku rokov iz 1. odstavka 83. člena ZTPDR, vendar ni, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, neomejeno. Takšen zaključek izhaja tudi iz določila 3. odstavka 8. člena Konvencije mednarodne organizacije dela, št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ - Mednarodne pogodbe - št. 4/84), ki vsebuje zakonito domnevo, da delavec ne bo uveljavljal svoje pravice do pritožbe zoper prenehanje delovnega razmerja, če je ni uveljavljal v določenem roku po prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke, s katero je zahtevala odpravo sklepa predsednika uprave tožene stranke, št. 186/97, z dne 14.2.1997. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožba vložena po preteku nerazumno dolgega roka, zato v obravnavanem primeru ne pride v poštev uporaba določila iz 105. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR).

Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. V obrazložitvi je poudarilo, da je z izvršitvijo nedokončne odločbe tožena stranka posegla v pravice tožeče stranke, s čimer je bil ponovno odprt rok za vložitev zahteve za sodno varstvo.

Proti pravnomočnemu sklepu sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije očita sodišču druge stopnje zmotno uporabo določila 105. člena ZDR, saj poteka časa od opustitve tožene stranke, da odloči o tožničinem ugovoru, do vložitve tožbe (triindvajset mesecev), ni šteti za nerazumno dolgega. Upoštevati je potrebno dejstvo, da se je tožnica v tem času nahajala v bolniškem staležu. Ker niti sodišče prve stopnje niti sodišče druge stopnje te okoliščine nista ocenjevali, je razumljivo, da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zato predlaga, da se reviziji ugodi.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90 - ZPP/77), ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP - uporabiti, je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijani sklep po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77, vendar take kršitve ni ugotovilo. Tudi uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77 v zvezi s 1. točko 1. odstavka 385. člena ZPP/77 ni podana. Pritožbeno sodišče je v svoji obrazložitvi izrecno poudarilo, da je z izvršitvijo nedokončne odločbe tožena stranka ponovno kršila pravice tožnice, ki očitno ni bila ves čas v bolniškem staležu. Tako je ovrednotilo in ocenilo okoliščino glede zatrjevane tožničine bolezni in posledično ugotovilo, da le-ta ni bila ovira za vložitev tožbe v razumnem roku. Izpodbijana sodba zato nima očitanih pomanjkljivosti, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) določa v 1. odstavku 14. člena, da se v postopku pred temi sodišči uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku, v kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Zato je dovoljenost revizije zoper sklep sodišča druge stopnje presojati v okviru določbe 400. člena ZPP/77. V 1. odstavku 400. člena ZPP/77 je izrecno določeno, da je revizija vselej dovoljena zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. V okviru tega zakonskega pooblastila je bilo revizijsko sodišče dolžno preizkusiti pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je bila vzdržana v veljavi odločitev prvostopnega sodišča. Sodišče prve stopnje je na podlagi 105. ZDR zavrglo tožbo kot prepozno. Svojo odločitev je oprlo na dejstvo, da je tožeča stranka zahtevala sodno varstvo po preteku triindvajset mesecev od dne, ko bi moral pristojni organ tožene stranke odločiti o njenem ugovoru. Ta čas po stališču prvostopnega sodišča, ni šteti za razumni rok, kot ga ima v mislih določilo 105. člena ZDR. To določilo pomeni namreč izjemo od pravila iz 1. odstavka 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR), ki nalaga pristojnemu organu delodajalca obveznost odločiti o ugovoru v tridesetih dneh od njegove vložitve in daje pravico delavcu, da po brezuspešnem poteku tega roka v nadaljnih petnajstih dneh zahteva varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Sodno varstvo je po določilu 105. člena ZDR delavcu zagotovljeno tudi po preteku rokov iz 1. odstavka 83. člena ZTPDR, vendar ni, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, neomejeno.

Takšen zaključek izhaja tudi iz določila 3. odstavka 8. člena Konvencije mednarodne organizacije dela, št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ - Mednarodne pogodbe - št. 4/84), ki vsebuje zakonito domnevo, da delavec ne bo uveljavljal svoje pravice do pritožbe zoper prenehanje delovnega razmerja, če je ni uveljavljal v določenem roku po prenehanju delovnega razmerja. Pritožbo je po omenjeni konvenciji glede na določbo iz 1. odstavka istega člena upoštevati kot tožbo.

Ne glede na navedeno pa je bil v obravnavani zadevi po ugotovitvah izpodbijane sodne odločbe tek roka iz 105. člena ZDR pretrgan. Z izvršitvijo nedokončne odločbe je bila tožnici najkasneje dne 8.4.1998 vnovič kršena njena zatrjevana pravica do ustrezne razporeditve, zato bi morala poleg (namesto) sprožitve postopka pred Inšpektoratom RS za delo uveljaviti tudi sodno varstvo ali vsaj sprožiti postopek po 2. odstavku 80. člena ZTPDR. Prav okoliščina, da se je tožnica obrnila za varstvo svojih pravic na inšpektorat izključuje njena zatrjevanja, da ji je vložitev sredstva za sodno varstvo preprečevala bolezen.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP/77).

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 I in 45/I/95).