Jedro

Organizacija, zadolžena za vzdrževanje ceste, je odgovorna za škodo, ker je zaradi poledice avto zdrsnil s ceste, ker v zimskem času ob ugotovljeni temperaturi -2 °C, ta pa je še padala, ni posula ceste v ovinku ob napačnem nagibu ceste in na sončnem kraju, torej v okoliščinah, ko je bilo nastanek posledice vsekakor mogoče pričakovati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 38.880,00 SIT z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe, svoje stroške pritožbenega postopka pa mora nositi sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za poškodovan avto znamke Volvo 340 GL v znesku 222.751,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.5.1993 do plačila in tolarsko protivrednost 21.600 ATS po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in z zamudnimi obrestmi za devizne hranilne vloge na vpogled, in sicer od zneska 20.748 ATS od 15.2.1993 do plačila, od zneska 852 ATS pa od 9.4.1993 do plačila. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov v višini 252.273,00 SIT z zakonimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Tožena stranka in stranski intervenient sta se zoper sodbo pravočasno pritožila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je svojo odločitev napačno oprlo na ugotovitev, da je tožena stranka opustila dolžnost posipanja cestišča. Nepravilno je sklepanje sodišča, da je realno pričakovati, da bo ob temperaturi -3 °C na vlažnih odsekih cestišča prišlo do poledice. Iz knjige dežurstva izhaja, da so bile ceste na določenih mestih vlažne in ob temperaturi -2 °C ob 5.35 uri ni bilo znakov poledice. Tudi priča J. K. navaja, da poledice ob 7.00 uri na istem ovinku ni bilo. Priča U. pove, da v spornem ovinku ne prihaja pogosto do poledice, zato ga ne posipajo preventivno. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, saj tožena stranka glede na določbi 56. in 57. čl. Pravilnika o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest, ni bila dolžna opraviti preventivnega posipavanja. Pritožnika višjemu sodišču predlagata spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podrejeno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da dejstvo, da tožena stranka spornega odseka v svojem načrtu zimskih del ne predvideva za preventivno posipanje, ne more biti razlog za izključitev njene odgovornosti. Glede na to, da je tožena stranka strokovnjak, bi morala sporni odsek predvideti za preventivno posipanje, saj v skladu s pravilnikom izpolnjuje vse pogoje za takšno posipanje. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo najprej preizkusilo v skladu z določbo 2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku/77 (v nadaljevanju ZPP/77). Pri preizkusu ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odst. 354. čl. ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti. Nadaljnji preizkus izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče opravilo v tistem delu in iz tistih razlogov, kot jih navaja pritožba. Tudi ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni našlo pomanjkljivosti. Prvostopno sodišče je svojo odločitev pravilno oprlo na določbo 184. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ki določa, da organizacije, ki opravljajo komunalno ali podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarjajo za škodo, če brez utemeljenega razloga nehajo opravljati ali neredno opravljajo svoje storitve. Pravna podlaga za določitev dolžnosti tožene stranke pa je tudi Pravilnik o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest. Pravilnik v 56. in 57. členu jasno določa, kdaj in kako je potrebno izvrševati posipanje cest. Redno je potrebno posipavati ceste med drugim v ostrih krivinah in senčnih odsekih, in to takoj, ko se na vozišču zazna pojav poledice. Na odsekih, kjer je v načrtu zimskih del predvideno tudi preventivno posipanje, se posipa že ob nastopu okoliščin, v katerih se lahko pričakuje poledica. Tožena stranka je kot strokovnjak torej dolžna v svojem načrtu zimskih del določiti takšne odseke. Če tega ne stori, pomeni to opustitev dolžnosti, ki ji jih nalaga Pravilnik o vzdrževanju cest. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, za katerega pritožbeno sodišče meni, da je pravilno, izhaja, da je sporni odsek cestišča dejansko predstavljal takšen odsek, ki zahteva posebno skrbnost (oster nepregleden ovinek, senčna lega, nepravilni nagib cestišča). Tožena stranka bi morala sporni del cestišča določiti za preventivno posipanje, oziroma bi le-tega morala v konkretnem primeru posipati, ko je nastopila poledica. V enem in v drugem primeru je toženi stranki moč očitati opustitev dolžnosti iz malomarnosti. Poledica za toženo stranko ni nastopila nepričakovano, saj je le-ta vedela, da so na cestišču vlažni odseki ter da je temperatura zraka nizka in da proti jutru še pada. To je dovolj razlogov, da bi tožena stranka morala zjutrja vsaj še enkrat preveriti cestišče, če se že ni odločila za preventivno posipanje. Pritožbeno sodišče se ne strinja z navedbo pritožbe, da je sklepanje sodišča prve stopnje napačno glede ugotovitve, da je treba pričakovati, da utegne pri temperaturi -3 °C priti do poledice. Pritožnik navaja, da je bila ob 5.35 uri temperatura zraka -2 °C, poledice pa ni bilo. Pritožbeno sodišče ne nasprotuje takšni trditvi, saj je čisto mogoče, da je temperatura zraka pod 0 °C, cesta pa ne zamrzne. Vsakemu laiku je namreč jasno, da hitra sprememba temperature zraka rahlo pod 0 °C še ni nujni razlog za nastop poledice, ampak je potrebna tudi ohladitev cestišča oz. plasti asfalta. Do tega pa pride, če je temperatura zraka dalj časa nizka, še posebej pa, če se le-ta še niža, kot je bilo to v konkretnem primeru. Nenazadnje to teoretično razglabljanje potrjuje tudi konkretni primer, saj ni nobenega spora o tem, da je do posledice dejansko prišlo. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka situacije ne more prepustiti naključju, ali bo do posledice prišlo ali ne, ampak mora pravočasno ustrezno reagirati. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno, neutemeljeno pritožbo tožeče stranke v skladu z določbo 2. tč. 365. čl. ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odst. 154. čl. ZPP). Mora pa povrniti te stroške tožeči stranki za odgovor na pritožbo, ker gre za stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odst. 155. čl. ZPP). Odmera teh stroškov je razvidna iz stroškovnika tožeče stranke na odgovoru.