Jedro

Pri zahtevku po 72. členu ZDEN gre za nadomestilo tiste (izgubljene) koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec dosegel, če bi nepremičnino lahko uporabljal oziroma upravljal, pa je glede na zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDEN še ni mogel in ne koristi, ki jo jo je v tem času dosegel zavezanec. Vprašanje obogatitve na strani zavezane stranke za plačilo uveljavljane odškodnine niti ni pomembno.

Tudi pri presoji zahtevkov po 72. členu ZDen, ki jih je sodna praksa uvrstila med nečiste denarne terjatve, so se zamudne obresti od prisojene odškodnine, ki se je izračunavala po razmerah (cenah) ob sojenju, priznavale od izdaje sodbe dalje. Z uveljavitvijo ZPOMZO-A, ki je ločil prave zamudne obresti od valorizacijskih, pa je bilo ponovno mogoče priznavati zamudne obresti od nastanka dolžnikove zamude (vendar do uveljavitve ZPOMZO-1 samo kot čiste zamudne obresti brez valorizacijskih). Pritožbeno sodišče meni, da sicer ni nobenega razloga, da se načelno pravno mnenje ne bi nanašalo tudi na zahtevke po 72. členu ZDen, je pa potrebno le tega upoštevati tako kot se glasi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v 1. in 4. točki izreka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

(1.) Okrožno sodišče v Ljubljani je ob ponovnem odločanju v tej zadevi prvo toženi stranki, to je Republiki Sloveniji, naložilo, da plača tožeči stranki znesek 93.281,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 01. 01. 2002 do 28. 06. 2003 po obrestni meri v višini razlike med predpisano obrestno mero in temeljno obrestno mero, od 29. 06. 2003 pa v višini zakonskih zamudnih obresti (točka 1. izreka). Višji tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko je zavrnilo (točka 2. izreka). Postopek zoper drugo toženo stranko, to je J. Š, je sodišče zaradi umika tožbe ustavilo (točka 3. izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna prvo toženi povrniti 6.995,78 EUR stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po vročitvi sodbe dalje (točka 4. izreka).

(2.) Zoper odločitev pod točko 1. izreka vlaga pritožbo prvo tožena stranka Republika Slovenija. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi, 1. točko izpodbijane sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da vlaga pritožbo zgolj glede višine prisojene odškodnine. Prvostopno sodišče je v postopku izvedlo dokaz z izvedenko finančne stroke, ne pa z mnenjem revizorja F. K. V nasprotju s tem pa se je nato pri odločitvi na to mnenje oprlo. Neprimerno je, da se je sodišče samo lotilo dokazne ocene izvedeniškega mnenja izvedenke L. R. in samo opravilo izračune. Obrazložitev dokazne ocene je nedvomno tudi pomanjkljiva, nepopolna ter nerazumljiva in iz nje ni mogoče določno in jasno ugotoviti končno izračunanega zneska oziroma prisojene višine odškodnine. Izračuna tako ni mogoče preizkusiti, kar pomeni tudi kršitev pravil pravdnega postopka. Materialno pravo je bilo nepravilno uporabljeno s tem, ko sodišče pri višini odškodnine ni upoštevalo okoliščin glede davščin in drugih dajatev. Pritožnica se tudi ne strinja z odločitvijo, da od 29. 06. 2003 pripadajo tožeči stranki zakonske zamudne obresti od določene odškodnine, saj sodišče za to odločitev sploh ni navedlo razlogov oziroma ni obrazložilo, zakaj je prvo tožena stranka v zamudi od tega datuma naprej.

(3.) Tožeča stranka na vloženo pritožbo ni odgovorila.

(4.) Pritožba je utemeljena.

(5.) Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje postala pravnomočna v izreku pod točkama 2. in 3., saj tožeča stranka zoper zavrnilni del sodbe pritožbe ni vložila, prav tako pa ni bilo vložene pritožbe zoper odločitev o ustavitvi postopka zoper drugo toženo stranko J. Š. V izpodbijanem delu je bila sodba preizkušena v okviru pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP.

(6.) Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo zahtevku tožeče stranke, ki ga je slednja utemeljevala s sklicevanjem na določilo 72. čl. Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDEN). Tožnica je tako zahtevala odmeno zaradi nezmožnosti uporabe v denacionalizacijskem postopku vrnjenih nepremičnin, to je gradu B. (parc. št. 2046/1 in parc. št. 2055/2, obe vpisani v vl. št. 1463 k.o. R.) in sicer za čas od uveljavitve ZDEN (07. 12. 1991) do 05. 11. 2000 (izdaja delne odločbe o denacionalizaciji) in je za to obdobje tudi izračunala svoje prikrajšanje v višini 1.316.373,43 EUR, po odločitvi Vrhovnega sodišča ( sklep z dne 03. 06. 2010, Opr. št II Ips 608/2007, l.št. 234) pa je navedla, da prvo tožena stranka (v nadaljevanju tožena stranka) na tej pravni podlagi odgovarja tožeči stranki za obdobje po 05. 11. 1999 (začetek veljavnosti Zakona o lastninjenju kulturnih spomenikov v družbeni lastnini) do izvršene primopredaje gradu B. (05. 11. 2000), oziroma za plačilo zneska 147.970,26 EUR.

(7.) Kot izhaja iz razlogov sodbe, je delna odločba o denacionalizaciji z dne 05. 07. 2000, s katero je bila nepremičnina tožeči stranki vrnjena, postala pravnomočna 24. 04. 2002, tožena stranka, ki je 05. 11. 1999 postala lastnica in s tem zavezana stranka za vračilo v postopku denacionalizacije, pa je po 05. 11. 1999 tožeči stranki tudi odgovorna za plačilo odškodnine po 72. členu ZDEN. Takšnih dejanskih in materialno pravnih zaključkov pritožba ne izpodbija.

(8.) Pri odločanju o višini odškodnine zaradi nemožnosti uporabe v denacionalizaciji vrnjenih nepremičnin, se je sodišče prve stopnje oprlo (izključno) na izvedeniško mnenje izvedenke za ekonomijo, finance, ekonomske analize in podjetništvo mag. L. R. in njegovo dopolnitev (list. št. 146 in list. št. 176), mnenje revizorja, ki ga je predložila tožeča stranka je ob tem omenjeno izključno kot del trditvene podlage tožeče stranke. Pritožnica zato v pritožbi neutemeljeno očita, da je sodišče odločitev o višini zahtevka oprlo na dokaz, ki niti ni bil izveden.

(9.) V sodnem postopku postavljena izvedenka je v svojem mnenju ugotovila, koliko bi znašalo mesečno prikrajšanje tožeče stranke ločeno po posameznih delih nepremičnine. Višino prikrajšanja je izračunala tako, da je ugotovila, koliko bi lahko tožeča stranka, če bi nepremičnino sama uporabljala, iztržila z oddajanjem v najem. Ker tožena stranka tožeči odgovarja le za obdobje po 05. 11. 1999, je sodišče prve stopnje s strani izvedenke ugotovljene mesečne zneske najemnine preračunalo na dnevni znesek (mesečne zneske najemnine za posamezne dele nepremičnine je delilo s 30). Po takšnem preračunu je dobljene dnevne zneske najemnin (sicer napačno) seštelo in pomnožilo s številom dni (241) za katere je po zaključku sodišča prve stopnje dolžna odškodnino dolžna plačati tožena stranka in na ta način ugotovilo skupen znesek, ki ga je tožena stranka dolžna plačati. Sodišče prve stopnje bi sicer tak izračun lahko naredilo s pomočjo izvedenke, vendar pa je potrebno ugotoviti, da gre za enostaven izračun, za katerega ni potrebno posebno strokovno znanje (243. čl. ZPP) in zato pritožnica v tej smeri sodišču neutemeljeno očita neprimerno in celo arbitrarno ravnanje. Ker je način izračuna v razlogih sodbe pojasnjen do te mere, da je mogoče ugotoviti kako je dnevni znesek izračunan, na katere dele nepremičnine se posamezen od njih nanaša, prav tako pa tudi nadaljnji izračun celotnega prikrajšanja, je preizkus sodbe v tem delu mogoč. Neutemeljen je zato tudi očitek o kršitvi določil postopka (po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP).

(10.) Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. čl. ZPP). Ta dokaz, če je izveden, je kot vsak drug dokaz podvržen dokazni oceni, dokazna ocena pa je pridržana sodišču in ne morda eni ali drugi stranki ali drugemu izvedencu. Sodišče prve stopnje je, kot smiselno izhaja iz razlogov sodbe, izvedeniško mnenje ocenilo kot jasno in popolno in ga je tudi v celoti sprejelo. Glede na to, da pritožnica zoper mnenje oziroma ugotovitve izvedenke, ki se nanašajo na višino najemnine, ki bi jo tožeča stranka v spornem obdobju lahko dosegla, če bi prostore sama oddajala v najem, ni imela nobenih pripomb (1), sodišče tudi ni imelo nobene podlage v določilih ZPP o delu z izvedenci, da bi izvedeniško mnenje preizkušalo še z enim izvedencem. Dokazovanje z drugim izvedencem se, upoštevaje pri tem 254. čl. ZPP, opravi le, če so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. V konkretni zadevi do takšne situacije ni prišlo, saj je s strani sodišča postavljena izvedenka odgovorila na pripombe tožeče stranke (ki pritožbe niti ni vložila), sodišče pa je njeno izvedeniško mnenje nato, kot je že bilo navedeno, sprejelo kot jasno in popolno in ga vzelo za podlago svoji odločitvi.

(11.) Je pa utemeljen očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju elementov, ki so podlaga za ugotovitev višine izgubljene koristi, zmotno uporabilo materialno pravo. S stališčem sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka vrniti korist, ki jo je imela, kako bo tožnik napovedal svoj dohodek in kakšne prispevke bo moral plačati, pa je odvisno od razmerja med njim in državnimi organi, se pritožbeno sodišče tako ne more strinjati. Pri zahtevku po 72. členu ZDEN gre namreč za nadomestilo tiste (izgubljene) koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec dosegel, če bi nepremičnino lahko uporabljal oziroma upravljal, pa je glede na zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDEN še ni mogel (2) in ne koristi, ki jo jo je v tem času dosegel zavezanec. Vprašanje obogatitve na strani zavezane stranke za plačilo uveljavljane odškodnine niti ni pomembno. Le ta bi bila namreč dolžna tožeči povrniti izgubljeno korist od nekdaj podržavljenega premoženja tudi v primeru, če sama ob tem ne bi dosegala nikakršne koristi (prim. odločitev v zadevi II Ips 10/2008 z dne 08. 04. 2010). V zvezi z ugotavljanjem koristi (denacionalizacijskega upravičenca) pa je možnih več izhodišč, med katerimi je tudi najemnina (to izhodišče je uporabilo sodišče prve stopnje), vendar pa ne celotna najemnina, na kar pritožba utemeljeno opozarja. Tožeča stranka bi namreč od prejete najemnine, če bi nepremičnino sama oddajala v najem, bila dolžna plačevati davke, zato je znesek najemnine potrebno zmanjšati za davčne obveznosti, ki bi v spornem obdobju bremenile tožečo stranko. Tožena stranka je (pravočasen) ugovor v tej smeri dala že v pripravljalni vlogi z dne 11. 10. 2000, sodišče prve stopnje pa ga zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča zavrnilo in se s tem vprašanjem posledično ni ukvarjalo.

(12.) Primer, ki ga je obravnavalo VS RS v zadevi II Ips 412/2001 in na katerega se sodišče prve stopnje sklicuje v utemeljitev svojega stališča, s konkretnim ni primerljiv, poleg tega pa gre za osamljen primer, ki odstopa od sicer ustaljene sodne prakse (3). Tako je sodišče v citirani zadevi za izračun prikrajšanja uporabilo drug princip, saj sta bili toženi stranki dolžni tožeči plačati korist, ki sta jo sami dosegli (točeča je vtoževala seštevek najemnin po dejansko sklenjenih najemnih pogodbah) in ni šlo za oceno vrednosti izgubljene koristi tožeče stranke.

(13.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki poleg plačila glavnice naložilo tudi plačilo zamudnih obresti in sicer od 01. 01. 2002 dalje, pri čemer je upoštevalo načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. 06. 2002 ter dejstvo, da se to mnenje nanaša zgolj na obdobje do 28. 06. 2003, ko je začel veljati ZPOMZO-1, ki v obrestni meri zamudnih obresti ne določa več valorizacijskega dela. V zvezi s tem je utemeljen pritožbeni očitek, da iz razlogov sodbe ni razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje prisodilo zamudne obresti od 01. 01. 2002 dalje, saj gredo zamudne obresti od tega datuma le, če do zamude ni prišlo kasneje.

(14.) Po nastanku zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti dolguje dolžnik poleg glavnice še zamudne obresti (378. člen OZ). V zamudo pride, če ne izpolni obveznosti v roku, določenem za izpolnitev, oziroma, ko upnik s kakršnimkoli opominom ali začetkom postopka od njega zahteva, da izpolni obveznost. (299. člen OZ). Upnik ima torej od dolžnikove zamude dalje pravico uveljavljati zamudne obresti od uveljavljane terjatve. Sodna praksa do sprejetja načelnega pravnega mnenja VS RS z dne 26. 06. 2002 ni priznavala zamudnih obresti od postavitve zahtevka (za plačilo nepremoženjske škode oz. za plačilo t.i. nečiste odškodninske terjatve za premoženjsko škodo) dalje, ker bi do takrat veljavne zamudne obresti po predpisani obrestni meri pomenile tudi valorizacijo za ta čas. Ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine je zagotavljalo že sojenje po cenah na dan izdaje sodne odločbe in bi priznavanje valorizacijskih obresti za nazaj pomenilo podvajanje valorizacije, kar pa ni bilo sprejemljivo. Tudi pri presoji zahtevkov po 72. členu ZDEN, ki jih je sodna praksa uvrstila med nečiste denarne terjatve, so se zamudne obresti od prisojene odškodnine, ki se je izračunavala po razmerah (cenah) ob sojenju, priznavale od izdaje sodbe dalje. Z uveljavitvijo ZPOMZO-A, ki je ločil prave zamudne obresti od valorizacijskih, pa je bilo ponovno mogoče priznavati zamudne obresti od nastanka dolžnikove zamude (vendar do uveljavitve ZPOMZO-1 samo kot čiste zamudne obresti brez valorizacijskih). Pritožbeno sodišče meni, da sicer ni nobenega razloga, da se načelno pravno mnenje ne bi nanašalo tudi na zahtevke po 72. členu ZDEN, je pa potrebno le tega upoštevati tako kot se glasi. Ugotoviti je potrebno torej, kdaj je tožena stranka prišla v zamudo in nato, če je do zamude prišlo po 01. 01. 2002, prisoditi zamudne obresti šele od takrat dalje, pri čemer pa velja opozorilo, da nečista denarna terjatev postane čista šele s postavitvijo konkretnega denarnega zahtevka, zato šele s tem trenutkom zamuda lahko sploh nastopi. Ker odločitve sodišča prve stopnje v tem delu glede na vse navedeno ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno, na kakšni podlagi je sodišče določilo začetek teka zamudnih obresti, je podana v tem delu absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP.

(15.) Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu, na podlagi 354. in 355. čl. ZPP, razveljavilo in vrača zadevo v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče pri izračunu izgubljene koristi tožeče stranke upoštevati tudi davčne obveznosti, ki bi jo bremenile, pred ponovno odločitvijo pa bo moralo, v skladu z že danimi napotki ugotoviti tudi to, kdaj je tožena stranka prišla v zamudo in to upoštevati pri odločitvi glede prisoje zamudnih obresti.

(16.) Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev v obsodilnem delu, je bilo posledično potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka (točka 4 izreka). Glede priglašenih pritožbenih stroškov je pritožbeno sodišče odločitev pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).

(1) Po prejemu izvedeniškega mnenja je navedla le to, da izvedenka ni opravila ogleda (slednja pa je v dopolnitvi pojasnila, da je ogled bil opravljen) in da je sodišče izvedenca postavilo preuranjeno.

(2) Primerjaj npr. odločitev VS RS II Ips 218/97, II Ips 241/98, II Ips 339/98, 40/2000, II Ips 501/2006 in druge.

(3) Primerjaj odločitve v zadevah II Ips 218/97, II Ips 241/98, II Ips 339/98, II Ips 40/2000, II Ips 603/2004, II Ips 1/2004 ter odločbe VSL I Cp 5421/2005, VSL I Cp 1364/2010. Do odstopanja od tega stališča (zaenkrat) prihaja v primeru fizičnih oseb kot upravičencev, saj se, upoštevaje 5. točko 27. člena Zakona o dohodnini (UL RS 117/2006) plača dohodnina tudi od prisojene odškodnine po 72. členu ZDEN in bi lahko odštevanje davčnih obveznosti v sodnem postopku pripeljalo do tega, da bi bil posledično prisojeni znesek dvakrat zmanjšan (tako npr. odločba II Cp 1333/2009 in I Cp 951/2010).