Jedro

Istovetnost prosilca za mednarodno zaščito se nesporno ugotovi, če predloži eno od listin, ki so navedene v ZTuj-2, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. Potreba po ugotovitvi in preveritvi identitete je zato nedvomno izkazana, v razlogih izpodbijanega sklepa, ki jim tožnik argumentirano niti ne ugovarja, pa je obrazložen tudi očiten dvom v resničnost osebnih podatkov, ki jih je tožnik navedel v postopku. Ukrep pridržanja na tej podlagi omogoča, da prosilec ostane na voljo tudi zato, da se prispeva k omejitvi sekundarnega gibanja prosilcev v smislu uvodne izjave 12 Direktive 2013/33 (in zagotovi njegovo sodelovanje v ugotovitvenem postopku). Sodišče pri tem ne more spregledati, da je v postopkih mednarodne zaščite prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja lastne identitete, kar obenem pomeni, da sam prosilec nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. do 23. člen ZMZ-1), saj je ugotovitev istovetnosti prosilca v tovrstnih postopkih zelo pomembna ne le zato, da se ve, kdo je prosilec (vključno z njegovim državljanstvom), pač pa tudi zato, da se lahko individualno ugotavljajo subjektivne okoliščine, na katere se sklicuje.

Stanje v Azilnem domu v Ljubljani ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru (po določbah ZMZ-1 edini možni) milejši ukrep, ni mogoča. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu.

Iz obrazložitve sklepa ni razvidno, katera so tista dejstva, ki jih ima tožena stranka kot pristojni organ namen ugotavljati, oziroma katera so tista dejstva, ki jih brez omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti. Še neopravljen osebni razgovor namreč ni dejstvo, temveč dejanje postopka, ki sicer mora biti opravljeno, ne zadosti pa pogoju ugotavljanja „določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti“ in s tem zakonskemu dejanskemu stanu iz 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1.

Izrek

Tožbi se deloma ugodi tako, da se v 1. točki sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-557/2018/5 (1312-06) z dne 4. 4. 2018 za besedo "istovetnosti" odpravi besedilo "in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito", v ostalem se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A. državljan Alžirije, pridržala na prostore in območje Centra za tujce v Postojni zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, od ustne naznanitve pridržanja, in sicer od 3. 4. 2018 od 14.10 ure do prenehanja razlogov, vendar največ za 3 mesece, z možnostjo podaljšanja za 1 mesec, če bodo razlogi še vedno obstajali. Odločitev je oprla na 1. in 2. alinejo 1. odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). V zvezi s 1. alinejo kot razlogom za izrek ukrepa navaja, da tožnik, ki je prošnjo za mednarodno zaščito vložil 3. 4. 2018, svoje istovetnosti ni izkazal, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo, na podlagi katerega bi bilo v skladu s 97. členom Zakona o tujcih (ZTuj-2) mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. V konkretnem primeru se tako poraja dvom v osebne podatke tožnika, kakor tudi dvom glede ostalih tožnikovih navedb, saj je tožnik različno navajal datum rojstva, in sicer je sprva kot rojstni datum navedel 19. 2. 1993 ter hkrati kot ciljno državo navedel Republiko Slovenijo, medtem ko iz registracijskega lista izhaja, da je tožnik kot datum rojstva navedel 19. 8. 1993 in Francijo kot ciljno državo, ker ima tam družino. Razen tega je v zvezi s potnim listom sprva navedel, da ga je iz Turčije poslal svoji družini v Alžirijo. Drugače je pri podaji prošnje pojasnil, da je potni list proti plačilu 200 EUR izročil tihotapcu, da ga pošlje v Alžirijo. Glede njegovih razlogov za odsotnost osebnih dokumentov, tožena stranka meni, da so neprepričljivi in kontradiktorni, oziroma meni, da je sam ustvaril situacijo, da osebnih dokumentov nima pri sebi. Poleg tega ugotavlja, da je navajal različne rojstne podatke, kar vse utemeljuje dvom v resničnost podatkov o njegovi identiteti. Kolikor tožnik ne bi imel zadržkov za razkritje svoje prave identitete, bi po oceni tožene stranke imel pri sebi svoje osebne dokumente oziroma bi jih predložil pristojnemu organu. Glede na navedene okoliščine in tožnikove navedbe o Franciji kot njegovi ciljni državi, saj ima tam sorodnike in ker si želi tam delati, tožena stranka zaključuje, da namerava tožnik nadaljevati svojo pot in da želi z navajanjem različnih osebnih podatkov preprečiti kasnejšo vrnitev v Republiko Slovenijo, kar utrjuje dvom v resničnost osebnih podatkov, ki jih je navajal tožnik in daje podlago za izrek omejitve gibanja na podlagi 1. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1. Da bo lahko organ odločil o prošnji za mednarodno zaščito mora ugotoviti dejansko stanje, za kar je ob odsotnosti predloženih dokazov bistven osebni razgovor s prosilcem. Brez osebnega razgovora ni mogoče odločiti o prošnji za mednarodno zaščito. O tožnikovi prošnji ne bo mogoče odločiti brez omejitve gibanja, saj po oceni tožene stranke obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik zapustil Republiko Slovenijo še pred končanjem postopka in nato ponovno ilegalno prehajal državne meje ter tako onemogočil, da se vsebinsko odloči o njegovi prošnji. Predvideva, da je zaprosil za mednarodno zaščito samo zato, ker ga je prijela slovenska policija. Ugotavlja, da je tožnik prečkal več varnih držav, med drugim Grčijo in Hrvaško, pa v teh državah ni zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav bi lahko, medtem ko v dveh državah, v katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, to je Črni Gori in BIH, na odločitev ni počakal. Ker obstaja utemeljena nevarnost, da bi tožnik Slovenijo zapustil že pred osebnih razgovorom in nato odločitvijo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito je tožena stranka odločila, da se tožnika pridrži tudi na podlagi 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ, na ta način pa zagotovi, da se o prošnji enkrat končno odloči in hkrati tožniku prepreči nadaljnje zlorabljanje postopkov za mednarodno zaščito. Ukrep omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce utemeljuje na podlagi 2. odstavka 84. člena ZMZ-1, ker ob upoštevanju svojih dolgoletnih izkušenj in statistike meni, da ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma ne bil učinkovit. Pri tem se sklicuje na stališča Vrhovnega sodišča v sodbi št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014. 2. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično nepravilne uporabe materialnega prava. Poudarja, da se ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce izreče le v skrajnih primerih, praviloma pa se uporablja namestitev v Azilni dom do ugotovitve osebne identitete tujca. Njegovo identiteto naj bi tožena stranka ugotovila na podlagi prstnih odtisov, ki so bili poslani v centralni enotni sistem EURODAC, enako kot naj bi jih pred tem posredovali že pristojni organi Črne Gore in BIH. Zato meni, da bi tožena stranka lahko na podlagi primerjave prstnih odtisov lahko ugotovila, da gre za isto osebo in da odsotnost osebnega dokumenta s fotografijo ni razlog za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce. Meni, da je izrečeni ukrep v nasprotju z 19. členom Ustave in nedopusten, češ da je pri odločanju potrebno uporabiti načelo sorazmernosti. Tožnik navaja, da v Grčiji ni zaprosil za azil, ker je tam veliko beguncev, njegova ciljna država pa je bila Francija. Za mednarodno zaščito je zaprosil, ker je Berber in je bil zaradi tega diskriminiran. Razloge tožene stranka označuje kot neupravičene, češ da ne prestanejo testa sorazmernosti in naj ne bi bili nujni, tožnik pa tako prebiva na točno določenem mestu, znotraj tesno omejene lokacije, njegova svoboda gibanja je omejena. Navaja še, da bo preživljanje dlje časa na tem mestu bistveno prikrajšalo preživetje. Toženi stranki očita, da razlogi begosumnosti v izpodbijanem sklepu niso argumentirani, češ da zgolj dejstvo, da 80% prosilcev že kmalu po vložitvi tožbe pobegne, ni razlog za omejitev gibanja tožniku, češ da v razgovoru ni navajal nobenih nelogičnih ali lažnih izjav. Tožnik sodišču predlaga, da naj izpodbijani sklep odpravi in spremeni tako, da se tožnik nastani na odprtem oddelku v Azilnem domu.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožba je deloma utemeljena.

5. Sodišče je na glavni obravnavi dne 11. 4. 2018 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka, in v skladu z določbo 6. odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Tožnik je na ustnem zaslišanju na glavni obravnavi izpovedal, da je bila ob odhodu iz Alžirije njegova ciljna država Francija, kjer ima več stricev, ki mu bodo tudi finančno pomagali, ostal pa bi v katerikoli državi v sklopu EU. Na posebno vprašanje glede svojih osebnih dokumentov je izpovedal, da je imel ob odhodu iz Alžirije do Turčije, kamor je odpotoval z letalom, pri sebi svoj potni list. Le-tega je nato proti plačilu izročil tihotapcu, da mu ga bo poslal nazaj v Alžirijo, kjer ima tožnik še osebno izkaznico; ko je kontaktiral z domačimi v Alžiriji, je tožnik izvedel, da njegovega potnega lista še niso prejeli. Na posebno vprašanje, ali bi mu lahko domači njegovo osebno izkaznico poslali po pošti, je odgovoril, da doslej tega ni niti poskušal, saj sta njegov oče in mama zelo zaposlena, bratov ali sester pa nima. Kot edino mogočo tožnik smatra možnost, da bi mu starši poslali fotografijo osebne izkaznice preko Facebooka, vendar dodaja, da odkar je v Sloveniji nima več dostopa do svoje Facebook strani.

6. Po določbah 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje iz petih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku tega člena. Vsak od razlogov na določen način zasleduje doseganje ciljev po določbah tega zakona (ZMZ-1) in vsak od razlogov je samostojen. Med drugim se gibanje prosilcu lahko omeji tudi zato, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (1. alineja 1. odstavka) in (po 2. alineji 1. odstavka istega člena) zato, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in torej iz obeh razlogov, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Omeji pa se mu gibanje praviloma na način, da se mu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma (prvi odstavek 84. člena), medtem ko se ukrep omejitve gibanja na Center za tujce lahko odredi zgolj takrat, ko se v posameznem primeru ugotovi, da ukrepov iz prvega odstavka ni mogoče učinkovito izvesti ali pa, če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja (drugi odstavek 84. člena).

7. V konkretnem primeru je tožniku omejeno gibanje iz obeh navedenih razlogov in oba razloga, ki sta podlaga izpodbijane odločitve (s katerima je v slovenski pravni red prenesena ureditev iz točk (a) in (b) 8(3) člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito - t. i. Recepcijska direktiva, v skladu s ciljem zagotoviti pravilno delovanje skupnega evropskega azilnega sistema, s tem da omogoča ugotovitev identitete oseb, ki zaprosijo za mednarodno zaščito, in ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev takšne zaščite, da se prepreči, če to ni tako, vstop in protizakonito prebivanje na ozemlju Unije, kot izhaja iz sodbe Sodišča EU C-18/16, tč. 36), sta sporna, prav tako pa je sporen tudi način omejitve gibanja na Center za tujce.

8. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na 1. alinejo 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 so po presoji sodišča neutemeljeni. Tožnik je v Slovenijo nesporno prišel brez dokumentov in ni ne takrat ne kasneje v postopku predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Kot pravilno pojasnjuje tožena stranka se istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovi, če predloži eno od listin, ki so navedene v ZTuj-2, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. Potreba po ugotovitvi in preveritvi identitete je zato po presoji sodišča nedvomno izkazana, v razlogih izpodbijanega sklepa, ki jim tožnik argumentirano niti ne ugovarja, pa je obrazložen tudi očiten dvom v resničnost osebnih podatkov, ki jih je tožnik navedel v postopku. Sodišče zato očitane bistvene pomanjkljivosti obrazložitve v tem pogledu ne ugotavlja. V zvezi s tožbenim očitkom, da je pridržanje tožnika za ugotavljanje njegove identitete nesorazmerno zasledovanemu cilju, pa sodišče poudarja, da ukrep pridržanja na tej podlagi omogoča, da prosilec ostane na voljo tudi zato, da se prispeva k omejitvi sekundarnega gibanja prosilcev v smislu uvodne izjave 12 Direktive 2013/33 (in zagotovi njegovo sodelovanje v ugotovitvenem postopku). Sodišče pri tem ne more spregledati, da je v postopkih mednarodne zaščite prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja lastne identitete, kar obenem pomeni, da sam prosilec nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. do 23. člen ZMZ-1), saj je ugotovitev istovetnosti prosilca v tovrstnih postopkih zelo pomembna ne le zato, da se ve, kdo je prosilec (vključno z njegovim državljanstvom), pač pa tudi zato, da se lahko individualno ugotavljajo subjektivne okoliščine, na katere se prosilec sklicuje.

9. Po presoji sodišča se dovolj obrazloženo (z obširnim opisom razmer v Azilnem domu) in pravilno v izpodbijanem sklepu ugotavlja, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče na učinkovit način omejiti gibanje tožniku. Na ta način tožena stranka po presoji sodišča pravilno obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja in hkrati tudi uporabo določb 2. odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Zato je šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v Azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru (po določbah ZMZ-1 edini možni) milejši ukrep, ni mogoča. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden ne iz tožbenih navedb in tudi ne iz tožnikove izpovedbe, ko je bil ustno zaslišan na glavni obravnavi, ko pri tem ni izpostavil nobenih posebnih problemov.

10. Pač pa sodišče iz izpodbijanega sklepa ne razbere zadostne dejanske podlage za omejitev gibanja tožniku na podlagi 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1. Strinja se sicer s toženo stranko, da je v konkretnem primeru glede na okoliščine, ki so podrobno opisane v izpodbijanem sklepu, podana utemeljena nevarnost, da bo tožnik, če mu ne bo omejeno gibanje, iz države pobegnil. Vendar pa je nevarnost pobega le ena od okoliščin oziroma eden izmed kumulativno predpisanih zakonskih pogojev za omejitev gibanja na podlagi citirane določbe, medtem ko glede ostalega, kar se zahteva po zakonskem besedilu, v izpodbijanem sklepu ni ustreznih razlogov. Tako iz obrazložitve sklepa ni razvidno, katera so tista dejstva, ki jih ima tožena stranka kot pristojni organ namen ugotavljati, oziroma katera so tista dejstva, ki jih brez omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti. Še neopravljen osebni razgovor namreč ni dejstvo, temveč dejanje postopka, ki sicer mora biti opravljeno, ne zadosti pa pogoju ugotavljanja „določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti“ in s tem zakonskemu dejanskemu stanu iz 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1. 11. Po povedanem sodišče meni, da je izpodbijana odločitev, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce, pravilna in zakonita, le da delno iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijanem sklepu. Ker so razlogi za pridržanje v izpodbijanem sklepu navedeni ne le v obrazložitvi, temveč tudi v izreku, je sodišče zaradi jasnosti odločitve na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 v svojem izreku sodbe odpravilo besedilo „in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito“, medtem ko je zavrnilni del odločitve utemeljen na določilu 3. alineje 2. odstavka 63. člena ZUS-1 v zvezi s 4. odstavkom 71. člena ZMZ-1.