Up-181/96

21.5.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe D. B. iz L., ki ga zastopajo B. M., M. B. in P. V., odvetniki v M. na seji senata dne 21.5.1997

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba D. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS št.VIII Ips 140/95 z dne 9.4.1996 v zvezi z odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Pdp 789/94 z dne 27.10.1994 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija v izreku navedeni sodni odločbi, s katerima sta sodišči potrdili sklep Komisije za delovna razmerja Železniškega gospodarstva Ljubljana, s katerim je pritožniku prenehalo delovno razmerje zaradi neupravičene odsotnosti z dela.

2.Pritožnik zatrjuje, da so mu bile z izpodbijanima sodnima odločbama kršene pravica do enakosti pred zakonom iz 14.člena Ustave, pravica do svobode gibanja iz 32. člena Ustave, pravica vzdrževati, vzgajati in izobraževati svoje otroke iz 54. člena Ustave in pravica do varstva zasebnosti in osebnostne pravice iz 35. člena Ustave.

3.Pritožnik meni, da mu delovno razmerje ne bi bilo smelo prenehati, saj je bila njegova odsotnost z dela upravičena, ker je bila posledica objektivnih dejavnikov - vojnih razmer. Stališče sodišč, da je s tem, ko je odšel na dopust v kraj, kjer je bila takrat vojna, prevzel tveganje, da se ne bo mogel pravočasno vrniti na delo, in je zato neupravičeno izostal z dela, po njegovem mnenju pomeni ugodnejše obravnavanje interesov delodajalca in krši njegovo pravico do enakosti pred zakonom.

4.Sodišče je pri odločitvi upoštevalo tudi dejstvo, da je bil pritožnik s strani delodajalca opozorjen, da v primeru, če se odloči za odhod na vojno območje, obstaja nevarnost, da se ne bo mogel pravočasno vrniti. S tem je po pritožnikovem mnenju kršilo njegovo pravico do svobode gibanja, pravico do vzgoje, varstva in izobraževanja svojih otrok in pravico do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic, saj delodajalec nima pravice posegati v pritožnikov prosti čas.

5.Zatrjevanje pritožnika, da je sodišče ugodneje obravnavalo interese delodajalca in s tem kršilo njegovo pravico do enakosti pred zakonom, ni z ničimer utemeljeno. Stranki v postopku sta bili obravnavani enakopravno in sta imeli enake možnosti za uveljavljanje svojih pravic. Dejstvo, da je bilo v pravdi odločeno v prid delodajalca in ne pritožnika, pa še ne pomeni kršitve pravice do enakosti pred zakonom.

6.Opozorilo delodajalca pritožniku, da v primeru, če se odloči za pot na vojno območje, obstaja možnost, da se ne bo mogel pravočasno vrniti na delo, ki ga je sodišče pri odločitvi štelo za relevantno, ne pomeni posega v pritožnikovo pravico do svobode gibanja in v pravico do varstva, vzgoje in izobraževanja otrok. Pritožniku delovno razmerje namreč ni prenehalo zaradi dejstva, da je odšel v BiH, ampak je v skladu s šesto točko prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) do prenehanja delovnega razmerja prišlo zaradi pritožnikove neupravičene odsotnosti z dela.

7.Prav tako z izpodbijanima sodnima odločbama ni bila kršena pritožnikova pravica do varstva zasebnosti in tudi ne osebnostne pravice.

8.Iz navedenega izhaja, da pritožniku z izpodbijanima sodnima odločbama niso bile kršene zatrjevane človekove pravice. Zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

9.Senat Ustavnega sodišče je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik senata mag. Janez Snoj ter člana Franc Testen in dr. Lojze Ude.

Predsednik senata

mag. Janez Snoj