Jedro

Ker v tožničinem primeru ni izpolnjen pogoj preživljanja in s tem pogoj, določen v 56. členu ZPIZ-2 za pridobitev pravice do družinske pokojnine, je sodišče prve stopnje pravilno tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb toženca in priznanje pravice do družinske pokojnine zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 16. 9. 2015 in odločbe št. ... z dne 3. 6. 2014 in priznanje pravice do družinske pokojnine po pokojnem očetu od dne 1. 6. 2015 dalje. Obenem je sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da je otrok zavarovanca in da ni drugih družinskih članov. Za otroke zavarovanca se pri ugotavljanju pogoja za priznanje družinske pokojnine uporablja 57. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) v zvezi s 55. členom, medtem ko se za druge družinske člane, ki niso otroci zavarovanca, uporablja 56. in 58. člen v zvezi s 55. členom ZPIZ-2. Meni, da materialnopravno stališče sodišča prve stopnje nima opore v petem odstavku 57. člena ZPIZ-2. Da otrok zavarovanca po 26 letu starosti pridobi pravico do družinske pokojnine po petem odstavku 57. člena ZPIZ-2 mora izpolnjevati zgolj pogoj popolne nezmožnosti za delo do smrti zavarovanca, po katerem uveljavlja pravico in dejstvo, da ga je zavarovanec preživljal do svoje smrti. Oba navedena pogoja tožnica izpolnjuje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pri tožnici popolna nezmožnost za delo nastopila dne 21. 1. 2014, tj. pred smrtjo njenega očeta, zaradi česar je izpolnjen prvi pogoj za pridobitev družinske pokojnine, kot ga določa peti odstavek 57. člena ZPIZ-2. Izpolnjen pa je tudi drugi pogoj, to je, da je zavarovanec tožnico dejansko preživljal do svoje smrti. Tožnico je namreč dejansko do svoje smrti preživljal oče oziroma sta jo preživljala oba starša iz svojega skupnega premoženja. Preživljala sta jo tako, da sta jo prijavila v zavarovanje kot gospodinjsko pomočnico in ji plačevala plače in vse prispevke. Tožnica je bila tako sicer na dan očetove smrti dne 10. 6. 2014 prijavljena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi delovnega razmerja. Vendar pa ji ne more iti v škodo, da sta jo starša z namenom, da bi zanjo uredila vsaj osnovne pravice iz socialnih zavarovanj, v maju 2012 prijavila v zavarovanje kot gospodinjsko pomočnico in zanjo plačevala prispevke. Dejstvo je, da tožnica kot gospodinjska pomočnica nikoli ni delala, ker za to sploh ni bila sposobna in je bila tudi zaradi težkega zdravstvenega stanja od 9. 12. 2013 pa do invalidske upokojitve, v konstantnem bolniškem staležu. Meni, da ni pomemben formalni status ob smrti očeta, temveč je pomembno, da je bila v času smrti očeta dejansko popolnoma nezmožna za samostojno življenje in dejstvo, da jo je slednji preživljal na način, da ji je formalno zagotavljal delo, ki ga tožnica ni opravljala. Vztraja, da se določba 56. člena ZPIZ-2 ne nanaša na otroke, temveč zgolj na druge družinske člane, saj so pogoji za pridobitev te pravice za otroke zavarovanca posebej navedeni v petem odstavku 57. člena. Tudi po petem odstavku 57. člena ZPIZ-2 je sicer pogoj, da otrok zavarovanca pridobi družinsko pokojnino, dejstvo, da ga je zavarovanec preživljal, vendar za otroke zavarovanca ne velja, da se šteje, da jih je zavarovanec preživljal do svoje smrti, če je do smrti imel z njim skupno stalno prebivališče in če njegovi povprečni mesečni dohodki v zadnjem koledarskem letu pred zavarovalnim primerom niso presegli 29 % najnižje pokojninske osnove veljavne ob nastanku zavarovalnega primera. Tožnica je trdila, da mora za otroke zavarovanca sodišče posebej ugotavljati, ali jih je zavarovanec dejansko preživljal, saj zakon ne pove, kdaj se šteje, da je zavarovanec preživljal otroka. Ker tega sodišče ni ugotavljalo, je dejansko stanje ostalo nepravilno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnica imela do zavarovančeve smrti z njim skupno stalno prebivališče. Šele v sodnem postopku pa je ugotavljalo dejstva, ki niso njej v korist, poleg tega pa je ta dejstva ugotavljalo mimo trditvene podlage tožene stranke. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo res zapisala, da so tožničini povprečni mesečni dohodki v zadnjem koledarskem letu pred zavarovalnim primerom presegli 29 % najnižje pokojninske osnove, vendar je te svoje navedbe podala povsem pavšalno, brez konkretnih podatkov in brez kakršnihkoli dokazil. Kljub tožničinemu opozorilu o pavšalnosti takšnih navedb, tožena stranka konkretnih podatkov ni predložila. Iz katerega dokaza izhaja, da naj bi podatke o tožničinih dohodkih v letu 2013 pridobival že upravni organ sodišče ne pove, zaradi česar se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Sklicuje se na to, da sodišče glede na razpravno načelo ni upravičeno upoštevati ničesar, česar vsaj ena od strank ni zatrjevala. Tožena stranka je zgolj zatrjevala, da je tožnica presegla dohodkovni cenzus, ni pa pravočasno navedla ne tega, koliko dohodkov je imela tožnica v letu 2013, ne tega kakšna je bila višina teh dohodkov, niti iz katerega naslova jih je tožnica prejela. Sklicuje se na sodno prakso glede izvajanja materialnega procesnega vodstva in na to, da sodišče ni dolžno opraviti materialnega pravnega vodstva v luči dejanskega stanja glede katerega so stranke prekludirane. Enako pa po mnenju pritožbe sodišče ni dolžno izvajati dokazov po uradni dolžnosti, če stranka opozori na pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago nasprotne stranke. Meni, da je sodišče neutemeljeno upoštevalo vloge in dokaze, ki so bili zahtevani in pridobljeni po opravljenem prvem naroku. Ker je kršilo pravila o prekluziji, je storilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Vztraja, da ker tožena stranka svojih trditev, da je tožnica presegla dohodkovni cenzus, ni konkretizirala pravočasno in za te trditve ni pravočasno predložila nobenih dokazov, gre za kršitev, ki je vplivala na izid postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev in sicer ni podana kršitev ne po 14. točki drugega odstavka 339. člena, niti po prvem odstavku 339. člena ZPP. V postopku ni prišlo do takšne kršitve postopkovnih določb, zaradi katerih sodba ne bi bila zakonita, sodba pa vsebuje tudi vse razloge o odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti.

5. Sodišče prve stopnje je v tem postopku presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 16. 9. 2015, s katero je zavrnila tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 3. 6. 2014. S slednjo je tožena stranka zavrnila tožničino zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine, ker je ugotovila, da tožnica ob smrti očeta ni bila nezmožna za organizirano pridobitno delo oziroma je to postala po očetovi smrti. Sporno v tej zadevi je, ali je tožnica upravičena do družinske pokojnine po pokojnem očetu A.A., umrlem 10. 6. 2014. 6. Pravno podlago za razrešitev sporne zadeve predstavlja ZPIZ-2. Pravico do družinske pokojnine po ZPIZ-2 je mogoče priznati le, če so izpolnjeni predpisani pogoji na strani umrlega zavarovanca in zavarovanega družinskega člana. Torej med drugim glede na pogoje določene v 52. členu tega zakona v primeru, če je bil umrli zavarovanec uživalec starostne ali invalidske pokojnine in če so hkrati izpolnjeni predpisani pogoji na strani zavarovanega družinskega člana. Po petem odstavku 57. člena ZPIZ-2 lahko namreč pravico do družinske pokojnine pridobi tudi otrok, ki postane popolnoma nezmožen za delo po starosti, do katere mu je zagotovljena pravica do družinske pokojnine oziroma po končanem šolanju, in če ga je zavarovanec oziroma uživalec pokojninske dajatve do svoje smrti preživljal. Navedeno pomeni, da morata biti na njegovi strani izpolnjena oba kumulativno predpisana pogoja in sicer, da je pri otroku podana popolna nezmožnost za delo, ki je nastopila po dopolnitvi določene otrokove starosti in da ga je umrli do svoje smrti preživljal. V obravnavani zadevi pa prav to ni dokazano, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje.

7. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je tožnica rojena 31. 12. 1969 ob očetovi smrti dopolnila 44 let in 5 mesecev starosti, in da je popolna nezmožnost za delo nastopila dne 21. 1. 2014, tj. že pred očetovo smrtjo 10. 6. 2014 in da je s starši dejansko prebivala na istem naslovu že od konca leta 2010 oziroma od začetka leta 2011 in da je izpolnjen dejanski stan določen v prvem odstavku 56. člena ZPIZ-2, hkrati pa je pravilno zaključilo, da ni izpolnjen pogoj preživljanja s strani umrlega očeta, uživalca invalidske pokojnine. Ugotovilo je namreč, da je tožnica poleg plačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki sta jih plačevala starša, v letu 2013 prejela povprečni mesečni dohodek 913,91 EUR bruto oziroma 649,21 EUR neto. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je tožnica z upoštevanjem dohodka iz drugega pogodbenega razmerja in najemnine presegla cenzus 29 % najnižje pokojninske osnove 221,20 EUR, ne da bi se pri tem upošteval dohodek iz naslova zaposlitev gospodinjske pomočnice. To pa pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz 2. alineje prvega odstavka 56. člena ZPIZ-2 in s tem v zvezi pogoj iz petega odstavka 57. člena ZPIZ-2 za pridobitev pravice do družinske pokojnine.

8. Irelevantno in neutemeljeno je sklicevanje na to, da tožnica dejansko dela gospodinjske pomočnice ni nikoli opravljala, prav tako pa ni utemeljeno sklicevanje na to, da sta jo starša preživljala že s tem, ko sta ji plačevala prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Glede na to, da je toženec že v odgovoru na tožbo zatrjeval, da je tožnica prejemala osebni dohodek, ki je v letu 2013 presegel 29 % najnižje pokojninske osnove, se tožnica tudi neutemeljeno sklicuje na to, da je bil toženec pri navajanju teh okoliščin prekludiran, kar je že sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo. Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na to, da bi toženec moral svoje trditve podpreti s konkretnimi dokazi. Prav tako pa ni mogoče šteti, da je šele sodišče v sodnem postopku ugotavljalo dejstva, ki tožnici niso v korist, saj je podatke o tožničinih dohodkih v letu 2013 pridobival toženec že v predsodnem postopku.

9. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da v konkretnem primeru določba 56. člena ZPIZ-2 ne velja in da se pogoj preživljanja ne nanaša na otroka umrlega, temveč le na druge družinske člane. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, med družinske člane ta določba v zvezi s 55. členom ZPIZ-2 kot možne upravičence do družinske pokojnine našteva tako otroke zavarovanca ali uživalca pravic kot druge družinske člane. Drugačno stališče je v nasprotju tudi s povsem jasno določbo petega odstavka 57. člena ZPIZ-2 in samim namenom pridobitve pravice do družinske pokojnine.

10. Ker tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v tožničinem primeru ni izpolnjen pogoj preživljanja in s tem pogoj določen v 56. členu ZPIZ-2 za pridobitev pravice do družinske pokojnine, je sodišče prve stopnje pravilno tožničin tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb toženca, ker sta pravilni in zakoniti, na podlagi določbe 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) in priznanje pravice do družinske pokojnine od 1. 7. 2014 dalje, zavrnilo. Iz enakih razlogov in ker so pritožbene navedbe neutemeljene, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Obenem je v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama nosi stroške pritožbe, saj z njo ni uspela.