Jedro

Da se dohodnine ne plača, morajo biti po določbi 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 izpolnjeni trije pogoji - lastništvo nepremičnine, dejansko bivanje in prijavljeno stalno prebivališče - kumulativno, in to v obdobju zadnjih treh let pred odsvojitvijo. Ni pa v zakonu izrecno določeno, da morajo biti vsi trije pogoji izpolnjeni prav na dan odsvojitve. Zahteva se le, da gre za najmanj triletno, neprekinjeno obdobje stalnega bivanja v lastni nepremičnini, ki se konča z njeno odsvojitvijo in ne z morebitnim drugačnim razpolaganjem, kot je npr. oddajanje nepremičnine v najem ali uporaba v poslovne namene. Le tako je namreč izpolnjen namen navedene določbe, ki je, kot izhaja iz predloga ZDoh-2, v oprostitvi davka od dobička iz kapitala, doseženega s prodajo zavezančevega glavnega prebivališča.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčnega urada Ljubljana št. DT 42152-024/2010-08201-00 z dne 23. 6. 2010 se odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki odmeril in naložil v plačilo dohodnino od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnin od davčne osnove 65 750,00 EUR po stopnji 15% v znesku 9 862,50 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožeča stranka vložila napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi ½ deleža stanovanjske hiše z naslovom …, A., ki je bila pridobljena na podlagi kupne pogodbe z dne 24. 12. 2004 za kupnino v višini 175 000,00 EUR in odsvojena dne 3. 2. 2010 za vrednost 250 000,00 EUR. V napovedi je uveljavljala oprostitev davka na podlagi 2. točke drugega odstavka 96. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), do katere pa po presoji organa prve stopnje ni upravičena. Iz evidenc, ki jih je vpogledal davčni organ, namreč ni razvidno, da bi izpolnjevala vse tri pogoje iz citirane določbe, po kateri se oprostitev lahko uveljavlja pri odsvojitvi stanovanja ali stanovanjske hiše, v katerem je imel zavezanec prijavljeno stalno prebivališče in ga je imel v lasti ter je tam dejansko bival vsaj zadnja tri leta pred odsvojitvijo. Po podatkih uradnih evidenc tožnica v času pred odsvojitvijo ni imela prijavljenega stalnega prebivališča na naslovu odsvojene nepremičnine, saj se je z navedenega naslova odjavila dne 11. 11. 2009. Zato se ji davek odmeri v skladu z določbami ZDoh-2 od razlike med vrednostjo kapitala ob pridobitvi in vrednostjo kapitala ob odsvojitvi ter pri tem upošteva normirane stroške in plačilo davka na promet nepremičnin ter nato od ugotovljene razlike, ki predstavlja davčno osnovo, odmeri davek po predpisani davčni stopnji in v znesku, ki je razviden iz izreka odločbe.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih pritrjuje odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa ugotavlja, da so pomisleki glede upravičenosti obdavčitve ob okoliščinah, kakršne so podane v zvezi s predčasno odjavo stalnega prebivališča, razumljivi in pritožbeni ugovori vsebinsko dobro utemeljeni. Vendar pa je po presoji drugostopnega organa treba v konkretnem primeru izhajati iz obstoječe davčne zakonodaje, ki dovolj jasno določa, da morajo biti za davčno oprostitev, ki jo uveljavlja tožnica, sočasno izpolnjeni trije pogoji, med drugim tudi pogoj prijavljenega stalnega prebivališča. Tožnica je odjavila stalno prebivališče tri mesece pred odsvojitvijo nepremičnine, zato eden od pogojev za oprostitev ni bil izpolnjen. Upoštevanje razlogov za odjavo (zaradi preselitve na drugo lokacijo in zaradi postopka prodaje nepremičnine) kot izpolnjen pogoj stalnega prebivališča bi pomenila širšo interpretacijo zakonske določbe in s tem odločanje po diskrecijski pravici. To pa davčnemu organu, ki mora odločati po načelu zakonitosti, ni dovoljeno, kar pomeni, da mora upoštevati povsem jasno določene zakonske pogoje za oprostitev. Pogoj zadnjih treh let (stalnega prebivanja) pred odsvojitvijo v konkretnem primeru ni bil izpolnjen. Pogoj je jasen in ga ni mogoče tolmačiti smiselno. Zato ni mogoče upoštevati dejstev, ki sicer kažejo na logično ravnanje davčnih zavezancev pri odsvojitvi nepremičnine. Širšo možnost razlage zakonskih določb ima Upravno sodišče, ki pa v dosedanji praksi še ni zavzelo širše interpretacije zadevne zakonske določbe.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja. Tožbo vlaga iz razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlaga, da sodišče izpodbijano določbo spremeni tako, da tožnico oprosti plačila dohodnine od dobička iz kapitala ter toženi stranki naloži vračilo plačanega davka, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje. V razlogih tožbe navaja, da sta bila z možem B.B. solastnika prodane nepremičnine ter da sta vsak v svoji napovedi uveljavljala oprostitev iz 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2, ker sta bila prepričana, da izpolnjujeta predpisane pogoje. Davčni organ je priznal oprostitev le tožničinemu možu, tožnici kot solastnici pa je oprostitev zavrnil. Pri tem je po mnenju tožnice davčni organ zmotno uporabil citirano zakonsko določbo. Meni, da je razlaga triletnega imetništva nepremičnine na način, da mora zavezanec tudi na dan podpisa prodajne pogodbe biti prijavljen na naslovu nepremičnine, napačna. Namen zakonodajalca je obdavčitev dobička, ki se doseže s preprodajanjem nepremičnine. V konkretnem primeru ne gre za takšno situacijo, saj je tožnica v hiši živela s svojo družino, v C. pa se je preselila zaradi šolskih in delovnih obveznosti. Ko sta kupca izročila aro, je tožnica štela, da je hiša prodana in da bo v kratkem sledila sklenitev prodajne pogodbe. Zato se je z otrokoma prijavila na naslov v C., da bi lažje urejala preselitev. Že v pritožbi in v pripombah na zapisnik je obrazložila, zakaj je pogoj imetništva nepremičnine izpolnjen, saj je iz listin jasno razvidno, da je v hiši dejansko bivala več kot zadnja tri leta pred njeno prodajo. Tožnica poudarja, da je za odločitev pomembno trajanje imetništva nepremičnine in ne imetništvo prav do dneva pravne odsvojitve nepremičnine, ter da je to razvidno iz predloga sprememb ZDoh-2. Tudi uporaba preteklika v zadevnem zakonskem besedilu po mnenju tožnice potrjuje, da se izpolnitev pogojev ne presoja prav na dan podpisa pogodbe, ampak smiselno ob preučitvi vseh relevantnih okoliščin konkretnega primera. Da se zakonske določbe ne sme tolmačiti tako ozko, pa kaže tudi primer, ko se sklenjena prodajna pogodba zaradi neplačila kupnine naknadno razdre, saj bi po ozkem tolmačenju to pomenilo, da se mora prodajalec preseliti nazaj in ponovno prijaviti na nekdanji naslov ter v nepremičnini ponovno bivati vsaj tri leta, da bi dosegel davčno oprostitev.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V zadevi je sporna oprostitev dohodnine od dobička iz kapitala po 2. točki drugega odstavka 96. člena ZDoh-2, ki jo je tožeča stranka uveljavljala v davčni napovedi ob prodaji stanovanjske hiše na naslovu … v A. Po določbi 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 se dohodnine (tudi) ne plača od dobička iz kapitala, doseženega pri odsvojitvi stanovanja ali stanovanjske hiše – ki ima največ dve stanovanji s pripadajočim zemljiščem – v katerem je imel zavezanec prijavljeno stalno prebivališče in ga je imel v lasti ter je tam dejansko bival vsaj zadnja tri leta pred odsvojitvijo.

Za to, da se dohodnine ne plača, morajo biti po povedanem nedvomno izpolnjeni vsi trije pogoji (lastništvo nepremičnine, dejansko bivanje in prijavljeno stalno prebivališče) kumulativno, in to v obdobju zadnjih treh let pred odsvojitvijo. Ni pa izrecno določeno, da morajo biti vsi trije pogoji izpolnjeni prav na dan odsvojitve, kot se to zahteva v izpodbijani odločbi. Zahteva se le, da gre za najmanj triletno, neprekinjeno obdobje stalnega bivanja v lastni nepremičnini, ki se konča z njeno odsvojitvijo in ne z morebitnim drugačnim razpolaganjem, kot je npr. oddajanje nepremičnine v najem ali uporaba v poslovne namene. Le na ta način je namreč izpolnjen namen navedene določbe, ki je, kot izhaja iz predloga zakona (ZDoh-2), v oprostitvi davka od dobička iz kapitala, doseženega s prodajo zavezančevega glavnega prebivališča. Čim pa je tako, se pri odločanju lahko upoštevajo tudi okoliščine, kakršne uveljavlja tožnica v tožbi in jih je pred tem uveljavljala tudi že v pritožbi in v pripombah na zapisnik. Pri tem po presoji sodišča ne gre za diskrecijsko odločanje, kot to trdi drugostopni organ v svoji odločbi, temveč še vedno za zakonsko vezano odločitev, pri kateri pa se lahko upoštevajo tudi druge okoliščine, ne le tiste, na katere veže svojo odločitev davčni organ v izpodbijani odločbi.

Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).