Jedro

Ni pomembno, za katero narodnost se je oseba štela, preden je optirala za nemški rajh. Bistveno je, za kakšno narodnost se je ta oseba v relevantnem času navzven opredelila. Pri tem pa sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da je upravni organ v postopku obstoj tega dejstva (optiranja) ugotavljal z listinami („Liste der Volksdeutschen“), katerih verodostojnost je preveril z izvedencem, ter navedeno v zadostni meri argumentiral v izpodbijani odločbi.

Določba tretjega odstavka 63. člena ZDen je izpodbojna zakonska domneva, po kateri je, ob izpolnjevanju ostalih dveh pogojev (nemška narodnost in odsotnost ob uveljavitvi novele ZDrž dne 4. 12. 1948), podan razlog nelojalnega ravnanja zoper interese države FLRJ in njenih narodov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. V izpodbijani odločbi je organ ugotovil, da A.A., rojena ... 1884 v ..., Poljska, v času od ... 1945 do svoje smrti dne ... 1959, ni bila državljanka FLRJ in LR Slovenije, saj se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve ZD, ni štela za jugoslovansko državljanko zaradi uporabe določb drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ. V obrazložitvi organ navaja, da je ugotavljal državljanstvo imenovane na podlagi tretjega odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). V postopku je pridobil dokumente iz Arhiva Slovenije in Arhiva MNZ. A.A. roj. A., rojena ... 1884 ..., Poljska, je bila v državljanstvo Kraljevine Jugoslavije sprejeta z odločbo Ministrstva za notranje poslove v Beogradu številka III-br. po paragrafu 12 (sprejeta je bila skupaj z možem B.B. in hčerkami C.C., D.D. in E.E.). Ob naturalizaciji ji je bilo podeljeno domovinstvo v takratni občini Šenčur. Dejstvo je bilo ugotovljeno z vpogledom v evidence naturaliziranih tujcev, ki jo hrani Ministrstvo za notranje zadeve RS - upravni organ pa ga je pridobil iz odločbe MNZ 0011/3a-XVII-327792/2, izdane 23. 10. 1997 v postopku ugotavljanja državljanstva moža B.B. A.A. je bila od ... 1936 dalje prijavljena na naslovu ..., Kranj, skupaj z možem B.B. in hčerkama D.D. in F.F. Iz evidence predvojnega prebivalstva mesta Kranj je razvidno, da je bila jugoslovanska državljanka. Dne ... 1946 je bila izseljena v Avstrijo in je nato v Švici živela do svoje smrti ... 1959. 2. Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku, v skladu z navodilom iz sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. I U 594/2014, z mnenjem izvedenca A. seznanil Arhiv RS in ga pozval, da se do mnenja opredeli (organ je preverjal, ali obstaja kakšen dvom v verodostojnost seznama oziroma arhivskega gradiva). Arhiv je odgovoril, da so relevantne podatke našli v seznamu Volksdeutscherjev okrožja Kranj (fond oznaka ... Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev pri Predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, škatla ...), ter da gre za prepis nemškega dokumenta, nastalega v nemškem uradu. Z originalnim seznamom ne razpolagajo. Vsi podatki so sekundarne narave oziroma gre za prepise originalov, zato se Arhiv do mnenja izvedenca A. ni opredelil. V nadaljevanju je organ v postopku postavil izvedenca B. z nalogo, da izdela izvedensko poročilo ali gre pri posredovanem arhivskem gradivu za avtentične dokumente ali za dokumente z manjšo stopnjo verodostojnosti ali neverodostojne dokumente. Izvedencu je bilo posredovano gradivo: - preslikave iz seznama izseljenih Volksdeutscherjev (rekonstrukcija iz leta 1952), pridobljeno iz arhiva Ministrstva za notranje zadeve, kjer je A.A. vpisana na strani ..., pod zap.št. ... skupaj z možem B.B. Pri vpisu je zabeleženo, da sta sprejela nemško državljanstvo, da sta tesno sodelovala z okupatorjem, da sta bila že prej petokolonaša in odločna nasprotnika OF, - seznam »Liste der Volksdeutschen aus dem Kreis Krainburg die bis heute endgültrige Mitglieder in den Kärten Volksbund augenomen wurder (seznam folksdojčerjev, sprejetih v Koroško ljudsko zvezo kot dokončni člani), - seznam »Laufschreiben zu den Fragebögen und Antragscheinen« - spremni list k vprašalnikom in zahtevkom, sestavljen pri Uradu Kranj, spremni dopis številka ..., list številka ..., kjer je vpisana pod zap. št. ... A.A. (sekundarno gradivo, ki se nahaja v Fondu KVB-NSDAP fasc. ... oziroma KUZOP, fascikel ... - Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev) - ter mnenje izvedenca A., izdelano ... 2009 s prilogami.

3. V uvodu izvedenskega mnenja je izvedenec B. pojasnil okoliščine glede podeljevanja državljanstva v času nemške okupacije in postopke v zvezi z zaplembo premoženja. Glede dokumenta Liste der Volksdeutschen aus dem Kreis Krainburg die bis heute als endgöltige Mitglieder in den Karntner Volksbund aufgenommen wurden izvedenec navaja, da iz njega izhaja, da so bili B.B., A.A., G.G., H.H. in I.I. na neimenovani dan dokončni člani Koroške ljudske zveze (Kärntner Volksbund, v nadaljevanju KVB). V iz Arhiva RS prejetem seznamu je vpisana pod št. ... A.A., član št. ... Gre za prepis nemškega seznama. Kljub prepisu je izvedenec B. ocenil, da gre za verodostojni dokument in to natančno utemeljil. Dokument je ohranjen v dveh verzijah; rokopisnem konceptu in v s pisalnim strojem tipkani verziji, je nedatiran in vir podatkov ni naveden. Izvedenec B. je navedel, da je z veliko verjetnostjo mogoče predvidevati, da gre pri seznamu Liste der Volksdeutschen – za izpisek iz originalnega dokumenta - seznama Volksdeutscherjev Gorenjske in jugoslovanskega dela Koroške, ki ga je marca 1943 izdelalo okrožno vodstvo Nacionalsocialistične nemške delavske stranke (Kreisleitung der NSDAP). Kot je razvidno iz dopisa Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev, podružnica za Gorenjsko z dne ... 1945 Državni komisiji za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev, je komisija tedaj razpolagala z navedenim seznamom v originalu in je na zahtevo Državne komisije izdelala prepis seznama ter ji ga poslala. Vsebini dokumenta je treba priznati verodostojnost, upoštevati da je nastal marca 1943 in da gre za prepis originalnega dokumenta. KVB je bila naslednica Kulturbunda, v njo pa so bili sprejeti samo nemški državljani in Volksdeutscherji (osebe, ki so se ne glede na njihovo predvojno držo ali poreklo, pred nemškimi okupacijskimi oblastmi opredelili za pripadne nemški narodni skupnosti). Članstvo v KVB je bilo načeloma prostovoljno, čeprav povezano s pritiski oblasti in predvsem strahom prebivalcev, da bi bili izgnani iz svojih prebivališč v druge dežele oziroma države. Toda nemške okupacijske oblasti so sprejem v KVB pogojevale s tem, da kandidati, ki so za sprejem v organizacijo zaprosili s posebnim vstopnim vprašalnikom, izkazano prispevajo k nemškim interesom v okupiranem območju, zato so pred sprejemom preverile prošnje kandidatov, in jih sprejemali šele po tem in postopoma. V članstvu KVB so nemške oblasti ločile dokončne člane KVB, kar so bili lahko le nemški državljani (Reichsdeutsche) in pripadniki nemške narodne skupnosti (Volksdeutscherji) in ti so dobili članske izkaznice rdeče barve ter začasne člane KVB, ki niso izkazovali pogoja za dokončno članstvo, so pa bili rasno in nacionalno-politično primerni. Ti so dobili članske izkaznice zelene barve. Članstvo v KVB ni bilo pogojeno z nemškim državljanstvom. Tudi izvedenec A. je omenil, da je A.A. imela »rdečo karto«. Arhiv Jugoslavije v Beogradu je opravil raziskovanje arhivskega gradiva, vendar originalov omenjenih dokumentov niso našli.

4. Glede Seznama vprašalnikov in zahtevkov (Laufschreiben zu den Fragebögen und Antragscheinen) Koroške ljudske zveze št. ..., ki je ohranjen v fondu SI AS ... Koroška ljudska zveza v Arhivu Republike Slovenije, izvedenec v svojem mnenju navaja, da se da jasno razbrati, da so B.B., A.A., sin I.I. z ženo J.J., in hčere G.G., D.D. in H.H., vložili prošnje za članstvo v KVB in sicer v okraju Kranj-mesto. Seznam št. ... je originalen dokument, nastal je v notranjem poslovanju KVB v letu 1942. Seznam je nedatiran (kot je nedatirana večina seznamov), izvira pa iz obdobja pred majem ali v maju 1942. Dokument je v tistem, kar sporoča, povsem verodostojen.

5. V postopku je upravni organ odvetnico tožnikov seznanil z izvedenskim mnenjem, in ji dal možnost, da se do njega opredeli. Po oceni pooblaščenke pa je izvedeniško mnenje nepopolno, nepravilno in neutemeljeno, saj izvedenec B. ni prejel celotnega upravnega spisa. Meni, da bi izvedenec B. moral pridobi tudi mnenje izvedenca A. in celotni spis, zahteva tudi zaslišanje izvedenca A. ter njegovo soočenje z izvedencem B. 15. 10. 2015 je upravni organ prejel še dodatno mnenje izvedenca A., da iz edinega originalnega dokumenta izhaja, samo to, da je bil A.A. - tako ko ostalim družinskim članom, dostavljen vprašalnik z obrazcem za zahtevek za KVB. Premoženje družine je bilo - kar potrjujejo v originalu dostavljene odločbe - zaseženo maja 1941 s strani nemškega okupatorja kot »ljudstvu in državi sovražna«. Izvedenec B. je 11. 1. 2016 upravnemu organu posredoval pripombe na odgovor izvedenca A. Opozoril je na neskladje v mnenju izvedenca A., ki je enkrat trdi da je nemška okupacijska oblast firmo K. leta 1941 zasegla, drugič pa, da je družini uspelo preprečiti dokončno zaplembo.

6. V primeru arhivskega gradiva, na podlagi katerega je upravni organ sprejel odločitev, gre pri gradivu „Liste der Volksdeutschen aus dem Kreis Krainburg die bis heute endgöltrige Mitglieder in den Kärten Volksbund augenomen wurder“ in „Laufschreiben zu den Fragebögen und Antragscheinen“ (spremni list k vprašalnikom in zahtevkom) za prepisa originalnega nemškega dokumenta, kar je razvidno iz nemškega naslova dokumenta in iz navedenih članskih številk članov KVB (sekundarno gradivo), glede ostalih dokazil (seznam izseljenih Volksdeutscherjev, pridobljenih iz arhiva) pa za rekonstrukcijo iz leta 1952. Seznam je bil sestavljen 26. 11. 1952 kot poročilo o selitvah Volksdeutscherjev iz LR Slovenije. Po oceni upravnega organa je pridobljeno arhivsko gradivo dovolj natančno označeno, iz njega je razvidno, od kod izvira in kdo ga je sestavil ter na podlagi česa je bilo sestavljeno. Prav tako je jasno razvidno, v katerem uradnem arhivu se hrani oziroma ga vodijo kot arhivsko gradivo. Glede na znana zgodovinska dejstva o načinu včlanjevanja v nacistične organizacije upravni organ ne more slediti zatrjevanju tožnikov, da A.A. ni bila članica nobene teh organizacij. Ob dejstvu, da je bila imenovana poljske narodnosti, ni verjeti trditvam, da bi bila v sezname vpisana brez soglasja.

7. Pri odločitvi je upravni organ sledil in upošteval napotilo Upravnega sodišča Republike Slovenije. V postopku je bilo potrebno razčistiti verodostojnost arhivskega gradiva, kar je bilo po pridobitvi vseh mnenj v celoti izvedeno. Že v postopkih ugotavljanja državljanstva drugih članov družine so bila upravnemu organu predložena dokazila, s katerimi je pooblaščenka izpodbijala domnevo nelojalnosti družine in ki jih je upravni organ uporabil tudi v postopku ugotavljanja državljanstva A.A. (sodbo Vojaškega sodišča Ljubljanskega vojnega področja v Ljubljani, mrliški list, odločbo o zaplembi premoženja družine; sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, izjavi L.L. in M.M., prepis pisma hčerke B.B., N.N., izjava O.O.). Upravni organ je že ob izdaji odločbe 17. 4. 2013 pojasnil, da zaslišanje L.L. in M.M. ni možno, saj je bilo po pregledu uradnih evidenc ugotovljeno, da sta oba že pokojna, in sicer od leta 1996. Upravni organ tudi ni izvedel zaslišanja O.O. in P.P., vnuka A.A., ki v tem obdobju (1941-1945) sploh še nista bila rojena oziroma sta bila dojenčka, zato njune navedbe glede A.A. med vojno ne morejo imeti posebne dokazne vrednosti. Po oceni upravnega organa dodatna izvedba predlaganih dokazov ne bi vplivala na odločitev v omenjeni upravni zadevi in se zato za njihovo izvedbo ni odločil. V zvezi s podanimi izjavami prič, ki so bile predložene v postopku, upravni organ ugotavlja, da so izjave pavšalne, premalo konkretne, gre za nedokazane izjave prič o pomoči, ki naj bi jo lastniki tovarne K. nudili partizanom oziroma osvobodilnemu gibanju. V teh izjavah A.A. ni omenjena oziroma je omenjena le s stavkom ali dvema (»Tudi njegova žena, gospa A.A., je bila dobra. Če je bil kateri od uslužbencev bolan, je bil negovan kot lastni otrok, do njega je bila kot druga mati.«). Pridobljena dokazila ne pritrjujejo niti ne izkazujejo aktivnega ravnanja A.A. pred in med vojno, posledično ne izkazujejo takšne stopnje aktivnega ravnanja, ki bi izpričalo ravnanje imenovane v prid narodnim in državnim koristim slovenskega naroda. Po presoji vsakega dokaza posebej in vseh skupaj je upravni organ ugotovil, da je pooblaščenka predložila večje število dokazov, s katerimi je skušala dokazati lojalnost A.A. med okupacijo. Kljub temu je pri odločitvi upošteval, da je bilo v postopku pridobljeno tudi arhivsko gradivo o članstvu imenovane v nacističnih organizacijah (Volksdeutscherjih, KVB), zatorej je, glede na splošno znana dejstva, ki jih potrjujejo zgodovinski viri o naravi in namenu teh organizacij, ugotovil, da ni bila lojalna do slovenskega naroda. Ocenil je, da imajo pisni dokazi, evidentirani v času aktualnih dogodkov in shranjeni pri pristojnih inštitucijah, večjo težo, kot izjave prič. Pavšalne navedbe lojalnosti ne odtehtajo pravne domneve o nelojalnosti. Tudi po pridobitvi vseh mnenj upravni organ ocenjuje, da je bila v postopku v zadostni meri dokazana verodostojnost arhivskega gradiva. Glede na navedeno se upravni organ za izvedbo dokaza z zaslišanjem izvedencev ni odločil. Pri tem je upošteval tudi dejstvo, da v mnenjih izvedenca A. A.A. izrecno ni navedena. Pred izdajo odločbe so bili 27. 5. 2016 pravni nasledniki A.A. preko pooblaščenke seznanjeni z ugotovitvami. Istočasno jim je bila, v skladu z določbami 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v zvezi s 146. členom ZUP dana možnost, da se izjavijo o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev in da upravnemu organu predložijo morebitna dodatna dokazila, s katerimi bi domnevo nelojalnosti izpodbili. Tožniki so podali pripombe na poročilo in dokazne predloge. Pri odločitvi je upravni organ upošteval upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča (sklep X Ips 309/2012 z dne 6. 12. 2012). Stališče je, da se dejstva in okoliščine, na katere upravni organ opira svojo odločitev, lahko dokazujejo tudi z listinami, ki so arhivsko gradivo. Stranka pa ima v takem primeru pravico dokazovati nasprotno od tistega, kar izhaja iz takih listin, prav tako pa se tudi na podlagi določbe 164. člena ZUP, po katerem se v postopku dejstva ugotavljajo z dokazi, kot dokaz lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede. V 165. členu pa je določeno, da o tem, ali je treba kakšno dejstvo dokazovati ali ne, odloči uradna oseba, ki vodi postopek, glede na to, ali utegne to dejstvo vplivati na odločitev o zadevi. Dokazi se izvedejo praviloma potem, ko se ugotovi, kaj je v dejanskem pogledu sporno ali kaj je potrebno dokazovati. Po ponovni proučitvi vseh zbranih dokazil in podatkov v uradnih evidencah je upravni organ odločil, kot je navedeno v izreku izpodbijane odločbe.

8. Tožniki so se zoper prvostopenjsko odločbo pritožili, drugostopenjski organ pa je njihovo pritožbo zavrnil. 9. V tožbi tožniki izpodbijajo odločbo UE Kranj z dne 16. 8. 2016 iz razlogov bistvene kršitve določb upravnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega zakona. Predlagajo, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo samo spremeni tako, da ugotovi, da se je A.A. roj. ... 1884 v ..., Poljska v času od ... 1945 do svoje smrti dne ... 1959 po predpisih o državljanstvu, ki so na območju LRS veljali do uveljavitve ZD štela za državljanko LRS in državljanko FLRJ, oziroma da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvemu organu v novo odločanje z nalogo, da izvede celotni dokazni postopek ter zahtevku ugodi in odloči, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnikom vse stroške tega postopka spp. A.A. je bila rojena ... 1884 na Poljskem, poljske narodnosti in poljskega državljanstva. Po prihodu v Jugoslavijo je podala prisego za Kraljevino Jugoslavijo in sprejela jugoslovansko državljanstvo, ki ga je imela vse do dne, ko ji je bilo to v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Kranju pod opr. št. iz ... na osnovi pravnomočne sodbe Vojaškega sodišča Ljubljanskega vojnega področja Ljubljana št. Sod ... odvzeto. Januarja 1946 je bila izgnana iz Jugoslavije brez državljanstva. Od odvzema jugoslovanskega državljanstva pa vse do svoje smrti ... 1959 ni pridobila nobenega drugega državljanstva. A.A. na dan 4. 12. 1948 res ni bila več na območju Jugoslavije, vendar ne po lastni volji, temveč zato, ker je bila v januarju 1946 deportirana iz Jugoslavije. Zato se odsotnost s področja Jugoslavije na dan 4. 12. 1948 ne more šteti kot okoliščina v njeno breme. Sodba Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja št. Sod ... je bila v letu 1995 razveljavljena in postopek zoper A.A. ustavljen zato, ker se je ugotovilo, da so bili podatki, na podlagi katerih je bila vložena obtožnica in izdana kazenska sodba, nezakoniti, neutemeljeni in neresnični. A.A. je imela šest otrok in se nikoli ni ukvarjala s kakršnimikoli združenji, saj za to ni imela časa. Vsi v družini vključno z otroci so govorili slovensko in je bil to njihov materin jezik. Njena hčerka N.N. je bila poročena z narodnim herojem nosilcem partizanske spomenice ... A.A. nikoli ni bila nelojalna proti Jugoslaviji ali njenim narodom. Za njeno domnevno nelojalnost ni nobenih indicev, nobenih zapiskov.

10. Prvostopni organ je v postopku imenoval izvedenca B., kateremu pa je poslal na vpogled in oceno samo 2 listini Arhiva, kljub zahtevam tožnikov, da mora imeti strokovnjak na vpogled cel spis, da naj bo zaslišan in zatem soočen z izvedencem A., zato je njegovo mnenje nepopolno, nepravilno in neutemeljeno. Menijo, da napotki Upravnega sodišča niso spoštovani. Že izrek odločbe sam po sebi ponovno (kljub opozorilu sodišča) predstavlja kršitev določb upravnega postopka in zmotno uporabo materialnega zakona. Odločba je tudi v nasprotju z razlogi, ki so zapisani v njej. Upravni organ trdi, da se imenovana »ni štela za jugoslovansko državljanko in sicer zaradi uporabe določb drugega odstavka 35. člena ZD FLRJ«. »Uporaba določb zakona« je pravni vir za odločanje in ni pravni razlog za zaključek, kot ga je napravil upravni organ. Upravni organ ni izvedel dokazov, ki so jih tožniki predlagali kljub temu, da so predložili pomembne ugotovitve avstrijskega strokovnjaka s tega področja, vse v overjenem prevodu. Upravni organ z eno samo besedo zavrne vrednost takšnega dokaza in pravi, da »A.A. v njem ni omenjena«. To dejstvo res drži, se pa izvedeniško mnenje nanaša na vse člane družine Horak in seveda ne posebej na A.A. Prav zato je bil podan predlog, da se zaradi takšne ugotovitve avstrijskega strokovnjaka s področja arhivske vrednosti dokumentov v povojnem času imenuje s strani upravnega organa izvedenec in da ta izvedenec pojasni nelogičnosti in zapise, na katere se upravni organ sklicuje, in istočasno pove, v kakšnem razmerju so podatki, ki so v teh nepopolnih listinah zapisani (sekundarno gradivo, rekonstrukcije, nepodpisani listi brez žiga, brez navedbe zbiralca podatkov in namena itd.). V dopolnitvi mnenja izvedenec priznava, da je dokument »Laufschreiben 156« dejansko vprašalnik, ki je poslan po pošti, za katerega se ne ve, ali je bil kdaj izpolnjen in vrnjen. Izvedenec A. je podal »mnenje glede izvedenskega mnenja«, da to vsebuje celo vrsto nedovoljenih sklepanj, katerih ni možno izvesti iz dokumentov, ki so bili za to uporabljeni. »Laufschreiben« je strokovni izraz pošt. Pri tem gre samo za dokazilo o dostavi za množičen razglas, ki je poslan mnogim. Abecedni seznam, na katerem je pod številko ... do številke ... navedena obravnavana družina, je služil zgolj kot dokazilo, kdo je prejel po pošti poslan mu vprašalnik in zahtevek. Ne obstaja noben objektiven materialni dokaz v obliki v originalu dostavljenih dokumentov, iz katerega bi izhajalo, da je poljska in od leta 1940 jugoslovanska državljanka A.A. kadarkoli med časom okupacije pridobila nemško državljanstvo. Iz edinega v originalu dostavljenega dokumenta izhaja edinole, da je bil njej, tako kot tudi ostalim družinskim članom, dostavljen vprašalnik z obrazcem za zahtevek za KVB; dejansko članstvo s tem ni dokazano. Premoženje obravnavane družine je bilo - kar potrjujejo v originalu dostavljene odločbe - zaseženo maja 1941 s strani nemškega okupatorja kot »ljudstvu in državi sovražno«. Družina zato z vidika okupatorjevih organov zanesljivo ni spadala v krog »Volksdeutscherjev« v Kranju. Domnevni seznam članov KVB, v katerem se pojavlja A.A., je izredno dubiozna sekundarna dostava. Originalni seznam članstva, na katerem domnevno temelji ta prepis, se ne nahaja v Arhivu Slovenije. Če bi bilo družini med časom okupacije podeljeno nemško državljanstvo, potem bi po letu 1945 po nemškem pravu veljali za » Izgnane iz domovine« in bi iz tega naslova lahko pridobili pravne in ekonomske koristi. Vendar pa se jih v vseh dokumentih opisuje kot jugoslovanske državljane, tako npr. B.B. in A.A. ob prijavi v Bregenzu decembra 1947. Vsi ostali predloženi dokumenti so po vojni narejeni prepisi, katerih pristnost ni zagotovljena. Seznam pripadnikov nemške manjšine iz okrožja Kranj, ki so do danes bili sprejeti kot dokončni člani v Koroško ljudsko zvezo, je po oceni izvedenca A. potrebno označiti kot »dvomljivo sekundarno izročilo«. V Arhivu Republike ni mogoče najti originala. Tudi Vojaško sodišče Ljubljanskega vojnega področja, je v sodbi z dne 22. avgusta 1945, je A.A. smatralo za jugoslovansko državljanko poljske narodnosti. V njegovi sodbi »...« je to bilo potrjeno za vseh šest obtoženih članov družine. Če bo sodišče uvrstilo seznama (Člani kulturne zveze, Seznam pripadnikov nemške manjšine iz okrožja Kranj) kot pristna, še vedno ni nobenega dokaza, da je A.A. prišla na ta seznama z lastnim angažiranjem ali po lastni vednosti. Ni nobene pristopne izjave k Ljudski ali Kulturni zvezi, nobene članske izkaznice ali česar podobnega, kar bi lahko bilo dokazilo njene volje pristopa. Vztrajajo pri vseh do sedaj že predlaganih dokazih in pribavi spisa št. ... Gre za istovrstni postopek - konkretno za P.P. - sorodnico A.A., s katero je delila enako usodo. Tako kot za A.A. je tudi za P.P. bila kar nekajkrat izdana negativna odločba za državljanstvo. V letu 2015 pa je bila končno pozitivna. V tej odločbi, ki razpolaga z enakimi dokazi kot glede A.A., se prvostopni organ drugače opredeljuje kot pri A.A., čeprav gre za identična stanja in postopke. Gre za kršitev ustavnega načela pravice do enakega sojenja in sodnega varstva, kar spada tudi v 1. Protokol EKČP. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da sodišče opravi narok in samo izvede vse predlagane dokaze.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločbi, navedbe tožnikov pa ocenjuje kot neutemeljene in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Predmet spora je v obravnavanem primeru uvodoma navedena odločba o ugotovitvi državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije na podlagi tretjega odstavka 63. člena ZDen, po katerem izda občinski upravni organ, pristojen za notranje zadeve, ugotovitveno odločbo o državljanstvu (domnevnega) upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu. Po določbi 39. člena ZDRS se državljanstvo osebe presoja po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo ZDRS in je tako zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi, kar pomeni, da je za ugotavljanje državljanstva konkretne osebe potrebno upoštevati predpise, ki so veljali v trenutku njenega rojstva pa vse do smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Med te predpise sodi tudi Zakon o državljanstvu FLRJ, prvotno Zakon o državljanstvu DFJ (Uradni list DFJ, št. 64/45), ki je bil kasneje večkrat spremenjen oziroma dopolnjen (Zakon o državljanstvu FLRJ, Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 104/48, v nadaljevanju: ZDrž). Po določbi prvega odstavka 35. člena ZDrž se za jugoslovanske državljana smatrajo vsi tisti, ki so bili na dan 28. 8. 1945 jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih. Ta določba je bila pozneje spremenjena oziroma dopolnjena z določbo drugega odstavka, po katerih se za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so ob uveljavitvi novele drugega odstavka 35. člena ZDrž na dan 4. 12. 1948 živele v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Ta določba se je uporabljala retroaktivno. Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je presojalo ustavno dopustnost uporabe te določbe, je v odločbi št. U-I-23/93 z dne 23. 3. 1997 ugotovilo, da uporaba določila drugega odstavka 35. člena ZDrž v postopkih ugotavljanja državljanstva ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Ustavno sodišče v citirani odločbi v točki 45 navaja, da kljub uveljavitvi dejanske retroaktivnosti zakonodajalcu ni mogoče očitati, da je ravnal nedopustno glede na tedanje povojne razmere ter izid vojne.

14. Vsi trije pogoji iz določila drugega odstavka 35. člena ZDRŽ morajo biti izpolnjeni kumulativno, da je mogoče ugotoviti, da oseba na dan 28. 8. 1945 ni bila državljan FLRJ po tedaj veljavnih predpisih. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-23/93 in ustaljene upravno-sodne prakse izhaja, da se okoliščini, ali je oseba nemške narodnosti in ali je v času uveljavitve ZDrž živela v tujini, dokazujeta po splošnih pravilih, medtem ko se tretja okoliščina (nelojalnost) iz drugega odstavka 35. člena ZDrž domneva. Gre za izpodbojno pravno domnevo, zoper katero je mogoč in dovoljen nasproten dokaz, pri čemer mora biti stranka na to možnost izrecno opozorjena in hkrati ji mora biti omogočeno, da predloži dokaze, ki dokazujejo nasprotno od pravne domneve (nelojalnosti).

15. V obravnavanem primeru med strankami ni sporno, da je bila A.A. rojena ... 1884 na Poljskem, od 12. 12. 1926 dalje prijavljena na naslovu v Kranju in da je bila sprejeta v državljanstvo Kraljevine Jugoslavije z odločbo Ministrstva za notranje poslove Beograd št. III-br. po paragrafu 12. Ob naturalizaciji pa ji je bilo podeljeno domovinstvo v takratni občini Šenčur. Sporna tudi ni ugotovitev, da se je A.A. že pred 4. 12. 1948 nahajala v tujini. Tožeča stranka sicer uveljavlja, da je bila A.A. prisiljena oditi in da je bila deportirana, vendar sodišče poudarja, da iz ustaljene upravno-sodne prakse izhaja, da za bivanje v tujini na dan 4. 12. 1948 ni pomembno, ali so take osebe v tujino odšle prostovoljno, ali pa bile izseljene oziroma kako drugače bile prisiljene oditi (npr. sodba VSRS opr. št. I Up 1047/2006). Način odhoda v tujino tako ne vpliva na nesporno ugotovljeno dejstvo, da se je A.A. na dan 4. 12. 1948 nahajala v tujini.

16. Sporen pa je obstoj drugega in tretjega pogoja, to je nemške narodnosti in pogoj lojalnosti oziroma domneva nelojalnosti.

17. V predhodnem postopku je Upravno sodišče v sodbi opr. št. I U 594/2014 organu dalo napotek, da mora v ponovljenem postopku pritegniti predstavnika Arhiva Republike Slovenije, da poda svoje stališče do mnenja izvedenca A. zaradi ugotovitve, ali obstaja kakšen dvom o pisnih dokazilih, kajti šele po tem bo lahko sprejel ustrezno odločitev. Upravni organ je temu napotku sledil in ko ga je Arhiv Slovenije obvestil, da se do mnenja izvedenca A. ne morejo opredeliti, je organ postavil izvedenca z nalogo, da preveri ali obstaja kakšen dvom v verodostojnost seznama oziroma arhivskega gradiva. Izvedenec B. je v mnenju prepričljivo pojasnil zakaj meni, da je „Liste der Volksdeutschen“, ki je dokument sekundarne narave (torej prepis originala) treba šteti za verodostojen dokument in posledično šteti, da je vsebina dokumenta resnična. Iz dokumenta izhaja, da je bila A.A. na neimenovani dan dokončni član KVB. KVB pa je v svoje članstvo sprejemala le osebe nemške nacionalnosti in t.i. Volksdeutscherje, torej osebe, ki so se same opredelile za pripadnike nemške narodne skupnosti. Tako ni mogoče slediti tožbenim navedbam, da je bila A.A. poljske narodnosti, saj je bila njena nemška narodnost v postopku ugotovljena na podlagi arhivskih virov, za katere je izvedenec potrdil verodostojnost. Po upravno-sodni praksi, ki jo je potrdilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije (npr. sklep Up-2260/06-7), se je ustalilo stališče, da se za osebe nemške narodnosti štejejo tudi osebe, ki so bile članice Kulturbunda ali so optirale za nemško narodnost ali so na drug način izrazile pripadnost nemški narodnosti. Optiranje za nemško narodnost je namreč pomenilo izkazanje lojalnosti tej narodnosti, ne pa kakšni drugi. Dejstva so okoliščine zunanjega sveta. Tako nacionalna pripadnost kot tudi članstvo v organizacijah pa predstavljata dejstvi, saj sta zaznavni navzven. Nacionalnost kot dejstvo, se ugotavlja po različnih kriterijih, med drugim tudi na podlagi osebne opredelitve. Prav ta kriterij pa je po stališču sodne prakse VSRS najmočnejši, saj prevlada tudi nad kriterijem rojstva, maternega jezika ipd. Gre namreč za zavestno odločitev nekoga, da se je v času okupacije Slovenije s strani nemškega tretjega rajha odločil za nemški rajh. Zato se je taka opcija tudi v upravno-sodni praksi uveljavila kot bistveni kriterij za ugotovitev nemške nacionalnosti za potrebe postopka po tretjem odstavku 63. člena ZDen (npr. sodba I Up 1407/2011). Glede na navedeno, ni pomembno, za katero narodnost se je oseba štela, preden je optirala za nemški rajh. Bistveno je, za kakšno narodnost se je ta oseba v relevantnem času navzven opredelila. Pri tem pa sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da je upravni organ v postopku obstoj tega dejstva (optiranja) ugotavljal z listinami („Liste der Volksdeutschen“), katerih verodostojnost je preveril z izvedencem, ter navedeno v zadostni meri argumentiral v izpodbijani odločbi. V postopku so tožeče stranke imele možnost sodelovati in predlagati svoje nasprotne dokaze ter odgovoriti na mnenje izvedenca, kar so tudi storile, vendar tudi po oceni sodišča, ugotovitve nemške narodnosti A.A. niso izpodbile. Samo zatrjevanje, da ne obstaja noben dokaz, da je prišla A.A. na kakršenkoli seznam (tudi seznam članov KVB) z lastnim angažiranjem ali po lastni vednosti in da ni nobene pristopne izjave ali česa podobnega, brez predložitve nasprotnega dokaza o tem, da kar dokazujejo dokazi, uporabljeni v upravnem postopku, ni resnično, pa po oceni sodišča ne zadošča za izpodbijanje ugotovitve nemške narodnosti A.A. 18. Glede tožbenega ugovora, da izvedenec ni dobil celega upravnega spisa temveč le 3 listine in mnenje izvedenca A., sodišče poudarja, da je bil upravni organ, v skladu z navodilom iz sodbe opr. št. I U 594/2014 dolžan postaviti izvedenca, da poda stališče do mnenja izvedenca A. in preveriti, ali obstaja kakšen dvom o pisnih dokazilih (glede seznama „Liste der Volksdeutschen“). Upravni organ je temu navodilu sledil in izvedencu med drugim poslal navedeni seznam z nalogo, da izdela izvedensko mnenje, ali gre pri tem arhivskem gradivu za avtentične dokumente ali za dokumente z manjšo stopnjo verjetnosti ali za neverodostojne dokumente. Seznam, ki je sekundarne narave, je izvedenec ocenil kot verodostojen dokument in navedel, da je treba šteti, da je njegova vsebina resnična. Izvedenec je svojo ugotovitev prepričljivo obrazložil, tožnikom pa v postopku to ni uspelo ovreči, čeprav so verodostojnost tega seznama v upravnem postopku izpodbijali s strokovnim mnenjem izvedenca A. in njegovo dopolnitvijo mnenja. Upravni organ je mnenje izvedenca in izvedenca A. v svoji dokazni oceni povzel in prepričljivo obrazložil ter razumno navedel, zakaj sledi mnenju izvedenca in šteje vsebino obravnavanega dokumenta za resnično. Pri tem sodišče poudarja, da je neutemeljen očitek tožnikov, da bi moral organ izvedencu posredovati cel upravni spis za izdelavo izvedenskega mnenja. Drugi dokumenti, ki so del upravnega spisa, namreč niso in ne morejo biti relevanti za oceno pristnosti seznama „Liste der Volksdeutschen“, glede na to, da je imel izvedenec nalogo samo ugotoviti avtentičnost dokumentov, ne pa naloge ugotavljanja narodnosti ali državljanstva A.A. 19. Sodišče ugotavlja, da je upravni organ v dokaznem postopku arhivsko gradivo uporabil le kot enega izmed dokaznih sredstev. Verodostojnost podatkov, vsebovanih v teh listinah, je preverjal izvedenec in na izvedensko mnenje so tožniki dali pripombe preko pooblaščenke, organ pa se je v svoji dokazni oceni opredelil tako do mnenja izvedenca kot tudi do nasprotnih trditev tožnikov in glede tega napravil dokazno oceno. Po drugem odstavku 164. člena ZUP lahko organ kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede. Stvar uradne osebe, ki vodi postopek ter izvaja dokaze in jih presoja, pa je, kateri dokaz bo štela za utemeljenega in verodostojnega. V postopku je potrebno presoditi verodostojnost vsakega izvedenega oziroma predloženega dokaza. O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, pa presodi uradna oseba po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (načelo proste presoje dokazov). V konkretnem primeru je organ kot dokazilo upošteval tako listinske dokaze, izjavo izvedenca, izjavo strokovnjaka, kot tudi izjave prič in na podlagi navedenega napravil dokazno oceno. Po mnenju sodišča je dokazni sklep tožene stranke, ki temelji na zgoraj navedenih dokazih, da je A.A. oseba nemške narodnosti, pravilen.

20. Določba tretjega odstavka 63. člena ZDen je izpodbojna zakonska domneva, po kateri je, ob izpolnjevanju ostalih dveh pogojev (nemška narodnost in odsotnost ob uveljavitvi novele ZDrž dne 4. 12. 1948), podan razlog nelojalnega ravnanja zoper interese države FLRJ in njenih narodov. Upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 je bila tožnikom že v postopku pred izdajo prvostopne in drugostopne upravne odločbe dana možnost dokazovanja, da nelojalnost, kot tretji pogoj iz drugega odstavka 35. člena ZDrž, ni obstajala. Dokazno breme je na stranki, ki zakonsko domnevo izpodbija. V upravno-sodni praksi velja, da je potrebno ponuditi dokaze o konkretnem, navzven vidnemu, kontinuiranem ravnanju, ki izkazuje lojalnost ravnanja neke osebe, ali pa dokazati obstoj (drugih) okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti. Sodišče pri tem poudarja, da imajo pri tem dokazno moč lahko le pravno relevantni in konkretni argumenti, ne pa pavšalne navedbe, ki niso podprte z nobenimi dokazi. Kot je razvidno iz upravnih spisov, so tožniki možnost dokazovanja izkoristili in so domnevo nelojalnosti tudi izpodbijali. V postopku so bile prebrane izjave L.L. in M.M., pismo N.N. in izjava O.O., vendar pa iz njihovih izpovedi ne izhaja nobeno konkretno lojalno ravnanje A.A. Tožniki so lojalnost A.A. dokazovali tudi z dejstvom, da je vsa družina govorila slovensko in da je bila njena hči poročena z narodnim herojem. To pa po ustaljeni sodni praksi ne zadošča za dokaz o obstoju lojalnosti A.A., saj ne navajajo nobenega dokaza o konkretnem kontinuiranem navzven vidnemu ravnanju, ki izkazuje lojalnost v njenem ravnanju, oziroma ne dokazujejo obstoja (drugih) okoliščin, ki bi prepričljivo nasprotovali domnevi nelojalnosti. Pri tem se navedbe glede narodenega heroja ne nanašajo neposredno na ravnanje osebe, katere državljanstvo se ugotavlja v predmetnem postopku. Tožbeni ugovor, da je bilo A.A. državljanstvo odvzeto s sodbo Vojaškega sodišča Ljubljanskega vojnega področja št. ..., ki je bila kasneje razveljavljena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. IK ..., ni pravno relevanten, saj to dejstvo nima vpliva za uporabo določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž, ki je relevanten za obravnavani upravni spor. Navedeni sodbi namreč ne moreta predstavljati dokaza, da bi bila A.A. jugoslovanska državljanka, saj niti vojaško sodišče niti okrožno sodišče nista pristojni za ugotavljanje državljanstva. Državljanstvo lahko ugotavlja le organ, ki je za to pristojen. Razen tega je povsem irelevantno, če je bila razveljavljena sodba, s katero ji je bilo državljanstvo odvzeto, saj je potrebno upoštevati tudi to, da je tri leta po sodbi vojaškega sodišča začel retroaktivno veljati drugi odstavek 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, ki je določal nove tri pogoje, zaradi katerih se nekdo ne more šteti za jugoslovanskega državljana.

21. Po proučitvi izpodbijane odločbe, tožbe in predloženih upravnih spisov sodišče tako meni, da tožniki v konkretnem primeru zakonske domneve o nelojalnosti niso uspeli izpodbiti. Ker je dokazno breme na strani tožnikov in ker ti niso predložili nobenih prepričljivih nasprotnih dokazov, je moral pristojni organ kot podlago za svojo odločitev vzeti domnevo o nelojalnost. 22. Glede tožbene navedbe, da je organ v istovrstnem postopku ugotavljanja državljanstva za P.P. na podlagi enakih dokazil v letu 2015 odločil drugače, zaradi česar tožniki sodišču predlagajo, da sodišče pribavi spis, ki se nanaša nanjo, pa sodišče najprej ugotavlja, da so tožniki enak dokazni predlog podali že v pritožbi, vendar se organ druge stopnje do njega ni z ničemer opredelil. Takšno ravnanje organa druge stopnje sicer pomeni kršitev pravil postopka, vendar ne takšne kršitve, zaradi katere bi moralo sodišče odpraviti odločitev organa druge stopnje. Izvedbo navedenega dokaza so tožniki predlagali tudi s tožbo, vendar sodišče temu predlogu ni sledilo, saj gre pri ugotavljanju državljanstva osebe za ugotavljanje dejstev, ki so vezana na točno individualno določeno osebo. V primeru, da so tožniki v predlaganem spisu želeli, da se vpogleda v splošna dokazila, ki se ne nanašajo izrecno samo na točno določeno osebo, temveč na širši krog oseb, bi ta dokazila morali konkretno navesti in pojasniti, zakaj jih ne morejo sami predložiti v sodni spis. Ostala dokazila, ki se nahajajo v drugem upravnem spisu (osebe, ki ni bila v sorodu z A.A.) in ki se nanašajo izrecno na neko drugo osebo, pa ne morejo dokazovati dejstev v predmetnem postopku ugotavljanja državljanstva A.A., če se ne nanašajo nanjo osebno. Tega pa tožniki v dokaznem predlogu niso niti zatrjevali, niti dokazovali, niti izkazali.

23. Tožniki v tožbi predlagajo, da sodišče odloči o zadevi po opravljeni glavni obravnavi. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006 v 10. točki obrazložitve zavzelo splošno stališče glede obveznosti glavne obravnave v upravnem sporu. Ustavno sodišče pravi, da je glavna obravnava v upravnem sporu "zgolj sredstvo za izvajanje dokazov“. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče glavno obravnavo dolžno izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. V konkretnem primeru sodišče s strani tožnikov predlaganih dokazov (zaslišanje in soočenje izvedenca B. in izvedenca A., pribavo različnih spisov, zaslišanje 2 tožnikov) ni izvajalo, saj sta izvedenec B. in izvedenec A. svoja mnenja izmenjala že v okviru upravnega postopka in se okviru tega opredelila do relevantnega vprašanja verodostojnosti predloženih dokumentov. Sodišče ni pribavilo niti spisov, katere so predlagali tožniki niti ni zaslišalo predlaganih 2 tožnikov, saj tožniki v tožbi teh dokaznih predlogov niso konkretizirali na način, da bi bilo iz njih razvidno, kaj želijo z njimi dokazovati in kako bi zaslišanje vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Ker tožniki v tožbi ne utemeljijo v zadostni meri predloga za izvedbo glavne obravnave in ker sodišče meni, da glavna obravnava ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve, na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 sodišče ni opravilo glavne obravnave in je odločilo na seji senata.

24. Po presoji sodišča je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in izpodbijana odločba pravilna, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

25. Sodišče pa organ ponovno opozarja, da navajanje pravne podlage, v konkretnem primeru drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, ne spada v izrek odločbe. Na navedeno nepravilnost je pravilno opozorila tudi tožeča stranka v tožbi. Vendar pa to ni taka nepravilnost, da bi bilo zaradi nje potrebno odločbo odpraviti, saj ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve.

26. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrže ali zavrne ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.