Jedro

Računi kot enostranske listine sami po sebi ne morejo dokazovati terjatve, ki jo vsebujejo. Pasivnost stranke, ki ji je račun poslan, je lahko v najboljšem primeru zgolj (šibak) indic, ki govori v prid obstoja terjatve.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku, tako da je ugotovilo, da ima tožeča stranka do tožene stranke terjatev v višini 11.000.483,55 SIT z obrestmi po temeljni obrestni meri od dne 29.1.1999 do plačila (1. odst. izreka sodbe), v presežku (glede dela obresti) je tožbeni zahtevek zavrnilo (3. odst. izreka) in toženi stranki naložilo, da povrne tožeči stranki njene pravdne stroške (2. odst. izreka). Sklenilo je še, da ne dovoli spremembe tožbe.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po določbi 1. odst. 338. člena ZPP. Predlagala je spremembo, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je sodbo oprlo predvsem na dejstvo, da tožena stranka ni zavrnila računov tožeče stranke št. 5/98 in 3/98. Taka utemeljitev sodbe ne more biti prepričljiva. Računi kot enostranske listine namreč sami po sebi ne morejo dokazovati terjatve, ki jo vsebujejo. Pasivnost stranke, ki ji je račun poslan, je lahko v najboljšem primeru zgolj (šibak) indic, ki govori v prid obstoja terjatve. Njegova dejanska teža pa je odvisna od ostalih dokazov, ki jih v konkretnem primeru ponudijo pravdne stranke. Če tožena stranka ne ponudi ničesar in le povsem pavšalno ugovarja tožbenemu zahtevku, ni izključeno, da utegne račun celo zadostovati kot dokaz glede obstoja vtoževane terjatve. Vendar pa v predmetni zadevi ni tako. Tožena stranka je ponudila nasprotni dokaz, zaslišanje priče J.Ž. Ta je ne samo izpovedal, da računa ne ustrezata opravljenemu delu tožeče stranke, pač pa tudi, da je kot vodja gradbišča usklajeval in korigiral račune ob sodelovanju tožeče stranke. Tožeči stranki so bile torej znane njegove pripombe na izstavljene račune. O kakšni pasivnosti tožene stranke, na podlagi katere bi bilo sklepati, da se strinja z vsebino spornih računov, zato ni mogoče govoriti.

Pritožnica tudi utemeljeno opozarja, da prvostopno sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem B.B., kar sta predlagali obe pravdni stranki in tudi ni pojasnilo, zakaj ni sledilo temu dokaznemu predlogu. Tako se po povedanem pokaže, da prvostopno sodišče ni izčrpalo dokaznih sredstev, ki jih je imelo na voljo, in zato dejansko stanje ni moglo biti pravilno ugotovljeno. Na podlagi določbe 355. člena ZPP je bilo zato treba pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti prvostopnemu sodišču v novo sojenje, da dopolni dokazni postopek v zgoraj nakazani smeri.

V skladu z določbo 3. odst. 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče še sklenilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pritožnice pridrži za končno odločbo.