Jedro

Po presoji sodišča je potrebno pritrditi tožbenemu ugovoru, da zakon v 1. odstavku 19. člena ZDRS-Č ne določa pomena oziroma podrobneje ne opredeljuje pojma "neprekinjeno življenje", prav tako pa tega pojma ne pogojuje s prijavljenim stalnim prebivališčem. Izpodbijana odločba tožene stranke je pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti, ker tožena stranka ni navedla zakonskega dejanskega stanja in pri tem ni navedla kakšno vsebino je dala pojmu "neprekinjeno živi", prav tako pa ni navedla popolnega dejanskega stanja stvari in tudi ni navedla vseh dokazov, ki utemeljujejo obstoj teh dejstev in ni navedla razlogov, ki so bili odločilni pri njeni presoji. Pri navajanju razlogov tožena stranka ni navedla razlogov zakaj šteje, da je prekinil "neprekinjeno življenje" ravno 15. 4. 1999, ko je prekinil prijavljeno stalno prebivališče. Prav tako je potrebno pritrditi stališču tožnika v tožbi, da tožena stranka ni zavzela stališča do razlogov odsotnosti, ki jih je navedel tožnik, pred izdajo odločbe pa tožniku tudi ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (1. odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in52/02, v nadaljevanju: ZUP).

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. ... z dne ... odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila prošnji tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik zaprosil za sprejem v državljanstvo RS na podlagi 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu RS (Uradni list RS, št. 26/02, v nadaljevanju: ZDRS-Č). Tožena stranka navaja, da je ugotavljala izpolnjevanje pogojev in sicer tudi izpolnjevanje pogoja neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji od dne 23. 12. 1990 dalje. Na podlagi vpogleda v uradno evidenco o stalnem prebivališču, na podlagi izjave stranke v vlogi z dne 13. 2. 2003, življenjepisa, dopisa Upravne enote A z dne ... ter odločbe Upravne enote A z dne ....2003 je tožena stranka ugotovila, da je imel tožnik na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Z dnem 15. 4. 1999 je prekinil bivanje v Republiki Sloveniji in se nato dne 19. 2. 2001 vrnil v Republiko Slovenijo. Tožnika je obvestila, da ne izpolnjuje enega izmed pogojev, to je, da od dne 23. 12. 1990 neprekinjeno živi v Republiki Sloveniji. Tožena stranka zaključuje, da tožnik ni izkazal pogoja neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji od dne 23. 12. 1990 dalje, to pa dokazujejo uradna evidenca in listine, ki jih je pribavila tožena stranka. Tožena stranka ni ugodila prošnji tožnika, ker ne izpolnjuje enega pogoja po 1. odstavku 19. člena ZDRS-Č, zato ugotovitveni postopek glede izpolnjevanja ostalih pogojev ne bi bil ekonomičen in v ničemer ne bi prispeval k drugačni odločitvi.

Tožnik v tožbi navaja, da je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje, zato vlaga tožbo zaradi kršitve 3. točke 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu. V zvezi s potrdilom Upravne enote A z dne ... in odločbo Upravne enote A z dne ...2003 navaja, da ti dve listini lahko izkazujeta le obdobje za katero je imel tožnik dovoljenje za začasno bivanje v Republiki Sloveniji, ne pa tudi kje je dejansko živel. Določba 19. člena ZDRS-Č kot pogoj za sprejem v državljanstvo določa tudi neprekinjeno življenje od 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji, ne pa tudi, da bi moral imeti v tem času izdana dovoljenja za stalno ali začasno bivanje. Tožnik navaja, da zadošča že dejstvo, da je prosilec v Republiki Sloveniji dejansko živel in to je mogoče dokazovati ne z obstojem dovoljenja za stalno ali začasno bivanje, ampak z vsemi dokaznimi sredstvi. V zvezi z odločbo upravne enote z dne ... 2003 navaja, da ta odločba ni javna listina, ki bi dokazovala resničnost podatkov, sploh pa ne tistih, ki so zapisani le v obrazložitvi. Ti podatki pa se celo niti ne ujemajo s podatki iz potrdila Upravne enote A z dne ..., v katerem je kot prvi datum, ko naj bi tožnik pridobil dovoljenje po 15. 4. 1999, naveden datum 22. 2. 2001. Tožnik navaja, da ni jasno, kako lahko isti organ v dveh listinah navede različen podatek. Tožnik je v obdobju od 15. 4. 1999 do 2. 2. 2001 oziroma 19. 2. 2002 živel v Sloveniji, vendar je tudi kdaj odšel iz države, vendar vedno le zaradi nujnih opravkov in za krajši čas. Eden izmed takih razlogov je bil v času pomladi leta 2000, da je moral spremeniti priimek. V postopku je moral biti tožnik osebno prisoten, postopek pa je trajal dalj časa, sprememba pa je razvidna iz izpiska iz rojstne matične knjige z dne 18. 5. 2000, ki ga tožnik prilaga k tožbi. Prav tako je moral v svoj rojstni kraj zato, ker je potreboval zdravniško pomoč, ki mu v Sloveniji ni bila zagotovljena. Tožnik je invalid III. kategorije, to je razvidno iz odločbe ZPIZ z dne ..., zaradi tega je izgubil zaposlitev v .... . Tožnik je vložil tožbo na delovno sodišče dne 10. 2. 1997, in v času teka postopka tožnik v Sloveniji ni mogel uveljavljati pravic do zdravstvenega zavarovanja, zdravljenje pa je nujno potreboval. Če je hotel imeti zdravstveno oskrbo, je moral ponjo oditi v Srbijo. V spornem času je bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, kar je razvidno iz potrdila z dne 16. 11. 1998. Sodeloval je tudi kot stranka v postopku pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaradi uveljavljanja pravice do nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Vsa obvestila so tožniku pošiljali na naslov B v A, nato pa C, kraj D. Na teh naslovih je imel prijavljeno tudi začasno bivališče, v vmesnem času tega sicer ni imel prijavljenega, je pa tam dejansko stanoval. Nadalje navaja, da nima nobene najemne pogodbe za bivanje v tistem času, prav tako nima potrdila o plačilu stroškov. V mesecu septembru in oktobru 2000 je tožnik v Sloveniji urejal zaplet z lastništvom delnic UBK, sedaj SKB, v letu 2001 pa je vložil napoved za odmero dohodnine za leto 2000. Tožnik meni, da pogoja neprekinjenega bivanja ni mogoče razlagati tako, da bi moral biti stalno fizično prisoten na ozemlju RS, ker bi bila taka razlaga popolnoma neživljenjska in bi tudi pomenila poseg v človekove pravice. Bistveno je, da tožnik izkazuje namen živeti v Republiki Sloveniji in da v okviru osebnih možnosti tudi v državi preživi ustrezen čas. Tega pa je treba presoditi v vsakem posameznem primeru posebej in ta ne more biti enaka v primeru, ko gre za bolnega človeka, ki si je moral zagotoviti zdravstveno oskrbo. Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in hkrati da se mu povrnejo stroški postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svoji izdani odločbi, zato predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 19. člena ZDRS-Č. Na podlagi citiranega določila lahko za sprejem v državljanstvo RS zaprosi polnoletna oseba v roku enega leta od dneva uveljavitve tega zakona, ki je imela na dan 23. 12. 1990 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in od tega dne daje v Republiki Sloveniji tudi neprekinjeno živi, če izpolnjuje pogoje iz 5., 6., 8. in 10. točke 1. odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu RS. Tožena stranka je ugotovila, da je imel tožnik na dan 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, njegovi prošnji pa ni ugodila, ker tožnik ni izkazal, da tudi od tega dne dalje neprekinjeno živi v Republiki Sloveniji. Tožena stranka pa je zaključila, da pogoja neprekinjenega bivanja od 23. 12. 1990 dalje ni izkazal in se je pri tem zaključku oprla na uradno evidenco o stalnem prebivališču in na listine, ker je ugotovila, da ni imel prijavljenega stalnega prebivališča, ker je bilo to prekinjeno od 15. 4. 1990 do 19. 2. 2001. Po presoji sodišča je potrebno pritrditi tožbenemu ugovoru, da zakon v 1. odstavku 19. člena ZDRS-Č ne določa pomena oziroma podrobneje ne opredeljuje pojma "neprekinjeno življenje", prav tako pa tega pojma ne pogojuje s prijavljenim stalnim prebivališčem. Izpodbijana odločba tožene stranke je pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti, ker tožena stranka ni navedla zakonskega dejanskega stanja in pri tem ni navedla kakšno vsebino je dala pojmu "neprekinjeno živi", prav tako pa ni navedla popolnega dejanskega stanja stvari in tudi ni navedla vseh dokazov, ki utemeljujejo obstoj teh dejstev in ni navedla razlogov, ki so bili odločilni pri njeni presoji. Pri navajanju razlogov tožena stranka ni navedla razlogov zakaj šteje, da je prekinil "neprekinjeno življenje" ravno 15. 4. 1999, ko je prekinil prijavljeno stalno prebivališče. Prav tako je potrebno pritrditi stališču tožnika v tožbi, da tožena stranka ni zavzela stališča do razlogov odsotnosti, ki jih je navedel tožnik, pred izdajo odločbe pa tožniku tudi ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (1. odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in52/02, v nadaljevanju: ZUP).

V ponovljenem postopku je zato potrebno, da tožena stranka najprej navede vsebino pojma iz 1. odstavka 19. člena ZDRS-Č, to je "neprekinjeno živi", nato pa mora ugotoviti dejansko stanje in upoštevati načelo materialne resnice (1. odstavek 8. člena ZUP), upoštevati načelo zaslišanja stranke in ponovno odločiti tako, da bo njena obrazložitev obsegala vse to kar določa 1. odstavek 214. člena ZUP.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka.

K 2. točki izreka: V tem upravnem sporu je sodišče odločalo le o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta. Sodišče je tožnikov predlog za povrnitev stroškov zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, ker vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, ko sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta.