Jedro

V skladu z prvim odstavkom 196. člena ZJU se glede pravic in obveznosti, ki jih določajo predpisi za višje upravne delavce, za višje upravne delavce štejejo uradniki v nazivih od prve do šeste stopnje. Naziv "major" sodi v drugi karierni razred oziroma predstavlja naziv pete stopnje. Glede na 31.a člen Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi pravilo o ohranitvi plačilnih razredov, doseženih na prejšnjem delovnem mestu, ne velja za višje upravne delavce. Ker je bil tožnik v spornem času razporejen na dolžnost v nazivu V. stopnje, se šteje za višjega upravnega delavca, kar pomeni, da na podlagi določbe 31. a člena Pravilnika ne more prenesti doseženih napredovanj. Zato iz teh razlogov ni upravičen do osnovne plače v višjem količniku oziroma do zahtevane razlike.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da se razveljavijo odločbe tožene stranke in sicer odločba št. ... z dne 28. 12. 2009, odločba št. ... z dne 3. 11. 2004 in odločba št. ... z dne 26. 8. 2008; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku od 1. 7. 2004 do 30. 9. 2007 obračunati vsakokratne mesečne razlike bruto plače med izplačanimi osnovnimi plačami s končnim količnikom 4,8 in plačami za končni količnik 6,4, ter od 1. 10. 2007 dalje do pravnomočnosti sodbe obračunati vsakokratne mesečne razlike bruto plače med izplačanimi osnovnimi plačami s končnim količnikom 5,3 in plačami za končni količnik 6,4, ter od tako obračunanih razlik za tožnika plačati vse pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati razliko vsakokratnih mesečnih neto razlik plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer v 15 dneh, pod izvršbo, od pravnomočnosti sodbe dalje pa tožniku obračunati in izplačati mesečno plačo za 42. plačni razred od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v 15 dneh, pod izvršbo; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku od 1. 8. 2008 dalje do pravnomočnosti sodbe v tej zadevi obračunati vsakokratne mesečne razlike bruto plače med izplačanimi osnovnimi plačami za 39. plačni razred in plačami za najmanj 42. plačni razred, od tako obračunanih razlik za tožnika plačati vse pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati razliko vsakokratnih mesečnih neto razlik plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od vsakega 6. dne v mesecu za razliko plače za pretekli mesec do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo, od pravnomočnosti sodbe dalje pa tožniku obračunati in izplačati mesečno plačo za 42. plačni razred od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v 15 dneh, pod izvršbo (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka), medtem ko je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.067,50 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe), uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je bil z odločbo z dne 28. 10. 1997 razporejen na delovno mesto oziroma dolžnost, na podlagi katere mu je bila skladno s sistemizacijo določena osnovna plača v količniku 3,60. V nadaljevanju je bil zaradi napredovanj razporejen v plačni razred s količnikom 4,20. Po določbi tretjega odstavka Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe) se za izhodiščni količnik plače šteje količnik, ki je v zakonu ali podzakonskem predpisu opredeljen kot količnik za določitev osnovne plače, ter količnik delovnega mesta brez napredovanj v višje plačilne razrede. Sodišče ni ugotovilo izhodiščnega količnika njegove plače ob prevedbi dne 30. 6. 2004. V nasprotju s tem je ugotovilo količnik 4,70 z razredi napredovanj, kar pa je napačno in nezakonito. Tožnik bi z upoštevanjem dejanskega izhodiščnega količnika 3,60 imel ob prevedbi status upravnega, in ne višjega upravnega delavca. Meni, da bi bila pravilna prevedba, če bi se upošteval izhodiščni količnik za določitev osnovne plače 3,60, kot ga je dejansko imel in je določen v prvem odstavku 194. člena ZJU, pri čemer po določbi tretjega odstavka 194. člena ZJU ohrani do prevedbe naziv, ki je pridobljen po prejšnjih predpisih. Za njega se je ob prevedbi upošteval naziv major, ki ga je pridobil z razporeditvijo na zahtevnejše delovno mesto naslednji dan po prevedbi 1. 7. 2004. Skladno z določbo 194. člena ZJU bi moral biti preveden 30. 6. 2004 ob upoštevanju zatečenega statusa na osnovi izhodiščnega količnika za določitev osnovne plače 3,60 in naziva VII. stopnje. Po izvedeni prevedbi pa bi lahko bil razporejen na drugo delovno mesto, saj bi se določil naziv v skladu z določbo 195. člena ZJU in sicer na osnovi novega pridobljenega naziva na novem delovnem mestu. Opozarja na določbo 195. člena ZJU, ki določa stopnje nazivov javnih uslužbencev, ki se uporabljajo po prevedbi in do začetka uporabe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Prevedba bi tako morala biti izvedena na osnovi izhodiščnega količnika 3,60 za določitev osnovne plače, ki jo je imel 30. 6. 2004, saj bi po izvedeni prevedbi zadržal vse razrede napredovanj, saj ni imel statusa višjega, temveč le status upravnega delavca, zaradi česar bi lahko bil premeščen na zahtevnejše delovno mesto, na katerem bi pridobil naziv V. stopnje. Zaradi hkratne prevedbe in imenovanja na zahtevnejše mesto, je bila prevedba izvedena nezakonito. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 41/1994 in spremembe) v 31. a členu določa, da zaposleni obdrži število plačnih napredovanj, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, in da to ne velja za višje upravne delavce, kar pa tožnik v spornem primeru s količnikom 3,60 oziroma nazivom VII. stopnje ni bil. Že sama dikcija Pravilnika pove, da se uporablja ob napredovanjih, medtem ko je prevedba neodvisna od napredovanja in bi se morala izvesti glede na zatečeno stanje. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe še odgovarja.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bil tožnik na podlagi ukaza z dne 5. 10. 2001 razporejen na dolžnost pomočnika IV, za inženirja v 72. brigadi Slovenske vojske, pri čemer mu je bil z odločbo z dne 8. 10. 2001 (o upoštevanju petih napredovanj) določen količnik plače v višini 4,70. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je za navedeno dolžnost določen osnovni količnik plače 3,60. Tako iz tožbenih navedb kot iz predloženih listin ni razvidno, da je tožnik zoper navedeno odločbo ugovarjal, kar pomeni, da je postala dokončna. Zato ne more biti sprejemljivo njegovo opozarjanje na odločbo z dne 28. 10. 1997 (priloga A8) in skladno s to odločbo priznano višino količnika plače, v katerem mu je tožena stranka upoštevala tako redna kot izjemna napredovanja.

Tožena stranka je tožnika v nadaljevanju na podlagi ukaza z dne 29. 6. 2004 razporedila na formacijsko dolžnost pomočnik – učitelj ter ga imenovala v naziv majorja v Slovenski vojski, pri čemer mu je z odločbo z dne 3. 11. 2004 določila osnovno plačo v količniku 4,80 (priloga B2). Tožnik je zoper odločbo ugovarjal, vendar je tožena stranka o ugovoru odločila šele dne 28. 12. 2009, ko je združila obravnavanje zadeve z ugovorom, ki ga je vložil tožnik zoper odločbo z dne 26. 8. 2008, po kateri je bila tožnikova plača skladno s sprejetim novim plačnim sistemom v javnem sektorju prevedena v 39. plačni razred. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da je tožnik v sporu pravočasno uveljavil sodno varstvo, skladno z določbo 100. a člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in spremembe).

Sodišče prve stopnje je po preizkusu osnovne plače tožnika na podlagi odločbe z dne 3. 11. 2004 ugotovilo, da je bil tožnik imenovan v naziv majorja skladno z določbo prvega in drugega odstavka 195. člena ZJU ter določbami Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih (Uredba, Ur. l. RS, št. 58/2003 in spremembe) v naziv V. stopnje, za katerega je predviden količnik osnovne plače 4,80. Ob dejstvu, da zaposleni v Slovenski vojski pred sprejetjem nove uslužbenske zakonodaje niso imeli statusa višjih upravnih delavcev, je bilo potrebno pri prenašanju plačnih razredov izhajati iz prehodne določbe 196. člena ZJU, po kateri so definirani višji upravni delavci. Za takšne upravne delavce se štejejo uradniki v nazivih od I. do VI. stopnje, to je od količnika za določitev osnovne plače 4,40 navzgor. Tako se skladno z Uredbo štejejo v Slovenski vojski za višje upravne delavce častniki z nazivom major in višje, ter nadalje višji vojaški uslužbenci XII. razreda in višje. Glede na to, da je bil tožnik v spornem času razporejen na dolžnost v nazivu V. stopnje, se šteje za višjega upravnega delavca, kar pomeni, da na podlagi določbe 31. a člena Pravilnika ne more prenesti doseženih napredovanj. Zato iz teh razlogov ne more biti upravičen do osnovne plače v višjem količniku oziroma do zahtevane razlike v plači za čas od 1. 7. 2004 do 1. 8. 2008, to je do prevedbe plač po novem plačnem sistemu v javnem sektorju.

Neutemeljena je pritožba, da bi morala tožena stranka od 1. 8. 2008 dalje priznati tožniku osnovno plačo za 42. plačni razred, in ne za 39. plačni razred, ki mu je bil določen ob zadnji prevedbi z odločbo z dne 26. 8. 2008. Iz listinskih dokazov je razvidno, da je tožnik po priznani plači v količniku 4,80 na podlagi odločbe z dne 3. 11. 2004, v nadaljevanju napredoval za dva plačna razreda, zaradi česar mu je bila s sklepom z dne 22. 11. 2007 določena osnovna plača v količniku 5,30 od 1. 10. 2007 dalje. Tožnik je bil potem na podlagi ukaza z dne 25. 8. 2008 (priloga B8) zaradi uvrščanja dolžnosti in nazivov častnikov Slovenske vojske v plačne razrede preveden iz dolžnosti pomočnik – učitelj na dolžnost višji častnik učitelj, ki se opravlja v nazivu major. Za presojo v konkretnem primeru pa je pomembno, da je tožena stranka morala pri prevedbi tožnikove plače skladno s sprejetim novim sistemom plač v javnem sektorju upoštevati zatečeno dejansko stanje na dan 31. 7. 2008. Tožnik je imel do takrat ob upoštevanju napredovanja za dva plačna razreda obračunano osnovno plačo v količniku 5,30, povečano za dodatek v višini 40 %, dodatek v višini 0,25 količnika ter dodatka za delovno dobo in stalnost. Tožnik je bil skladno z določbo 48. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe) pravilno razporejen v 39. plačni razred, glede katerega mu je bila z upoštevanjem primerljive višine plače, določene po predpisih in kolektivnih pogodbah, ki so se uporabljale do začetka izplačila plač po ZSPJS, odmerjena osnovna plača v višini ... EUR. Zato kakršnokoli pritožbeno zavzemanje, da tožena stranka v spornem času tožniku ni pravilno določila višino osnovne plače, zaradi česar bi moral biti ob zadnji prevedbi uvrščen v višji plačni razred, ne more biti utemeljeno.

Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti ne tisti, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroške. Ker z njo ni bil uspešen, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).