Jedro

Davčne terjatve so upravna stvar v smislu 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Upravna stvar pa se obravnava v upravnem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženima strankama pravdne stroške v znesku 260.188,84 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta prvo in drugo tožena stranka solidarno dolžni tožeči stranki plačati znesek 2.347.567,96 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08.07.2000 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 268.984,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

Toženi stranki sta zoper sodbo pravočasno vložili pritožbo. Navedli sta, da bi moralo sodišče zahtevek zaradi zastaranja zavrniti. Za pretrganje teka zastaralnega roka namreč ne zadostuje, da upnik pisno ali ustno zahteva od dolžnika, naj izpolni obveznost. Priglasili sta stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Odločilo je namreč o zahtevku v sporu, ki ne sodi v sodno pristojnost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da uveljavlja tožeča stranka na podlagi seznama zaostalih obveznosti z dne 06.02.2001 (priloga A1 spisa), terjatev iz naslova neporavnanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkov za zdravstveno zavarovanje, davka od osebnih prejemkov, prometnega davka, prispevka za zaposlovanje in zamudnih obresti. Odmera davka od osebnih prejemkov sodi v delovno področje davčnih organov (130. - 137. člen Zakona o davčnem postopku - ZDavP). Enako velja tudi za odmero prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za zdravstveno zavarovanje in za zaposlovanje ( 15. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost in 223. - 223. a člen ZDavP), kot tudi za odmero prometnega davka (64. člen Zakona o prometnem davku). Za odmero oziroma preizkus navedenih davkov in prispevkov so torej pristojni davčni organi.

Davčni organi pa so tudi tisti, ki navedene terjatve izterjujejo (2. člen Zakona o davčni službi). Zato so vse navedene terjatve, davčne terjatve. Le-te pa so upravna stvar v smislu 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Upravna stvar pa se obravnava v upravnem postopku.

Upoštevaje navedeno, odločanje o uveljavljani terjatvi ne sodi v sodno pristojnost. Tožeča stranka bi lahko v obravnavanem primeru pod pogojem, da bi bila upravna izvršba že opravljena, vendar neuspešna, pred sodiščem predlagala le izvršbo (pri čemer tožbe v konkretnem primeru ni mogoče prepoznati kot predloga za izvršbo). Sodna izvršba za izterjavo davčnih terjatev je namreč subsidiarne narave, ker lahko pride do nje, le če je neuspešna upravna izvršba (81. člen ZDavP). V upravni izvršbi ima namreč dolžnik možnost ugovarjati pravilnosti dolgovnega seznama (2. odstvek 46. člena ZDavP). Na podlagi takšnega ugovora se razčistijo zapadle a neplačane davčne obveznosti. Pravice davčnega zavezanca so tako varovane. Izvršljivost dolgovnega seznama nastopi šele, ko je opravljen opisani postopek. Le tako v postopku upravne izvršbe prečiščen dolgovni seznam je izvršilni naslov v sodni izvršbi. Tožeča stranka bi lahko torej v primeru, če bi bila upravna izvršba opravljena, a neuspešna, predlagala sodno izvršbo, ne bi pa mogla vložiti tožbe. S tem bi se namreč v sodnem postopku ponovno odločalo o stvari, o kateri je že bilo odločeno v upravnem postopku.

Glede na obrazloženo je bilo treba odločiti, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (2. odstavek 354. člena ZPP).

Odločitev o stroških temelji na določilu 2. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tako mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 260.188,84 SIT.

Toženima strankama pripadajo naslednji pravdni stroški, nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje: nagrada pooblaščencu za sestavo odgovora na tožbo v višini 500 točk (1. odstavek tar. št. 14 Odvetniške tarife, OT), zastopanje na naroku z dne 05.02.2002 v višini 500 točk (1. odstavek tar. št. 15 OT), kar po vrednosti točke na dan odmere (100,00 SIT) znaša 100.000,00 SIT, vključno z 19% davkom na dodano vrednost od odvetniških storitev pa 119.000,00 SIT. Toženima strankama gredo še stroški sodne takse za odgovor na tožbo v višini 11.737,84 SIT (2. odstavek tar. št. 1 Zakona o sodnih taksah, ZST), skupno torej 130.737,84 SIT.

Tožeča stranka mora toženima strankama prav tako povrniti še pritožbene stroške. Ti predstavljajo stroške nagrade pooblaščencu za sestavo pritožbe v višini 625 točk (1. odstavek tar. št. 16 OT), kar po vrednosti točke na dan odmere (110,00 SIT) znaša 68.750,00 SIT, vključno z 20% davkom na dodano vrednst pa 82.500,00 SIT. Toženima strnkama je treba priznati še stroške sodne takse za pritožbo v višini 46.951,00 SIT (1. odstavek tar. št. 3 ZST) tako, da znašajo njeni pritožbeni stroški 129.451,00 SIT. Pritožbeno sodišče je pri odmeri pritožbenih stroškov upoštevalo število točk po tarifi, veljavni v času vložitve pritožbe (Odvetniška tarifa, Ur.l. RS, št. 7-458/95, 39-1902/00, 49-1/00,49-2343/00 in 57-6/00), vrednost točke pa po tarifi, veljavni na dan odmere (Odvetniška tarifa, Ur.l. RS, št. 67-3245/2003 in 70-1/2003).