Jedro

Vrhovno sodišče pritrjuje stališču Upravnega sodišča, da glede na vsa prejeta opozorila ni nobenega razloga, zaradi katerega pritožnik o svojem ateizmu ne bi spregovoril že v prejšnjem postopku odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Vrhovno sodišče ob tem še dodaja, da je z danimi opozorili toženka izpolnila svojo dolžnost ustrezno informirati pritožnika, ter da je obseg ugotavljanja dejstev in informacij v prvi vrsti odvisen od navedb in izjav prosilca. Glede zatrjevanega načina ravnanja kot prava neuka stranka pa Vrhovno sodišče poudarja, da je že večkrat sprejelo stališče, da nevednost o tem, katere stvari so pomembne, sama po sebi ne more biti opravičljiv razlog, da pritožnik pri podaji prošnje ni uveljavljal resničnih razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-4068/2024/26 (1222-15) z dne 5. 5. 2025, s katerim je toženka zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2.V obrazložitvi sodbe je Upravno sodišče navedlo, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite po 64. členu Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) se je sklicevalo na razloge izpodbijanega sklepa ter presodilo, da je toženka pravilno ugotovila, da tožnik svoj zahtevek utemeljuje z novim dejstvom - ateizmom, ki pa je obstajalo že v prejšnjem postopku, pri čemer pa ni izkazal, da omenjenih okoliščin ne bi mogel navesti brez svoje krivde.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in toženkin sklep odpravi, podrejeno, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Če želi državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila, kot pritožniku, v Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito, vložiti ponovno prošnjo, mora pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prva alineja prvega odstavka 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prvega odstavka tega člena brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

7.V obravnavanem primeru ni sporno, da je pritožnik državljan tretje države, ki mu je bila v Republiki Sloveniji prošnja za mednarodno zaščito že pravnomočno zavrnjena. Prav tako ni sporno, da je pritožnik v prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite navajal nova dejstva - navedel je, da razmišlja o ateizmu oziroma je na poti, da bi postal ateist. Sporno je le, ali teh dejstev v prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogel uveljavljati oziroma, povedano drugače, ali je pritožnikov strah res opravičljiv razlog za to, da jih je prvič navedel šele v obravnavanem zahtevku.

8.Po presoji Vrhovnega sodišča je Upravno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno presodilo, da okoliščine, ki jih je pritožnik navajal pri podaji obravnavanega (prvega) zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito ter ponovil kasneje v tožbi v upravnem sporu ter ob zaslišanju na glavni obravnavi, niso takšne, da bi bil v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj obstoja upravičenih razlogov, kot ga določa tretji odstavek 64. člena ZMZ-1. Glede tožbenih navedb, da se je bal, da se o njegovem ateizmu ne bi razvedelo v kampu in bi bil zaradi tega ogrožen, je Upravno sodišče v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno presodilo, da to ni utemeljen razlog, zaradi katerega pritožnik o svojem ateizmu ne bi mogel spregovoriti že v prvotnem postopku odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Prepričljivo in življenjsko logično je dalje tudi stališče Upravnega sodišča, da ni mogoče slediti pritožnikovim navedbam, da ga je skrbelo ob kasnejših priložnostih spreminjati svojo zgodbo, ker bi se ga potem štelo za neverodostojnega, saj bi pritožnik lahko pojasnil, da so bili pri prvem razgovoru prisotni tudi drugi prosilci, ki bi lahko videli, kaj je napisal v prošnjo in da zato tedaj ni navedel vseh razlogov.

9.Pritožnik v pritožbi temu stališču nasprotuje z navedbami, saj naj bi bilo v taki situaciji razumljivo, da bo prava neuka stranka ravnala tako kot je in si ne bo upala svojega postopka spreminjati oziroma dopolnjevati z novimi razlogi, zaradi česar naj bi bilo predlaganje odgovornosti izključno na pritožnika neustrezno. Pritožnik meni, da če bi imel možnost povedati vse svoje razloge že na prošnji, do te situacije sploh ne bi prišlo. Navaja, da je v postopkih mednarodne zaščite varovanje osebnih podatkov ključnega pomena in da naj bi bili prosilci bolj pripravljeni sodelovati z organi in deliti resnične informacije, če verjamejo, da bodo njihovi podatki varno obravnavani.

10.Tak pritožbeni očitek je neutemeljen, saj je že Upravno sodišče v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno izpostavilo, da je imel pritožnik v prvem postopku glede na vsa pojasnila in opozorila, ki jih je dobil, več možnosti, da bi spregovoril o ateizmu, pa tega ni storil. Na zaupnost postopka po ZMZ-1 in Zakonu o varstvu osebnih podatkov je bil opozorjen tako na prvi strani prošnje za mednarodno zaščito kot tudi na drugi strani zapisnika o osebnem razgovoru, kjer so bili prisotni le uradna oseba, tožnik in tolmač za arabski jezik. Dodatno je bil opozorjen, da je osebni razgovor zaupne narave in da mora na vsa vprašanja odgovoriti čim bolj natančno in po resnici. Poleg tega je imel pritožnik možnost, da bi spregovoril o ateizmu tudi na glavni obravnavi pred Upravnim sodiščem dne 11. 12. 2024, pa se je skliceval le na revščino in brezposelnost.

11.Vrhovno sodišče tako pritrjuje stališču Upravnega sodišča, da glede na vsa prejeta opozorila ni nobenega razloga, zaradi katerega pritožnik o svojem ateizmu ne bi spregovoril že v prejšnjem postopku odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Vrhovno sodišče ob tem še dodaja, da je z danimi opozorili toženka izpolnila svojo dolžnost ustrezno informirati pritožnika, ter da je obseg ugotavljanja dejstev in informacij v prvi vrsti odvisen od navedb in izjav prosilca. Glede zatrjevanega načina ravnanja kot prava neuka stranka pa Vrhovno sodišče poudarja, da je že večkrat sprejelo stališče, da nevednost o tem, katere stvari so pomembne, sama po sebi ne more biti opravičljiv razlog, da pritožnik pri podaji prošnje ni uveljavljal resničnih razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo.

12.Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in tudi niso podani razlogi, na katere pazi Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

-------------------------------

1Prim. s sodbo I Up 56/2022 z dne 25. 5. 2022 in I Up 247/2023 z dne 2. 11. 2023.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 64

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.