Jedro

Ker Okrajno sodišče v Trbovljah ocenjuje za isto časovno obdobje neugotovljen dan poleti leta 2012 in neugotovljen dan v letu 2012, je tako vprašljiv zaključek sodišča v obravnavani zadevi, zakaj potem ni enotno časovno obdobje, poletje med 27. 5. 2012 in 31. 8. 2012. Isto velja glede enotnosti kraja storitve sedaj obravnavanih kaznivih dejanj in tistih po sodbi Okrajnega sodišča v Trebnjem. Glede pravilnosti dejanskih ugotovitev, pomembnih za pravilno pravno presojo obstoja pogojev po prvem odstavku 54. člena KZ-1, ki narekujejo uporabo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja, se je Vrhovnemu sodišču porodil precejšen dvom, zato je na podlagi 427. člena ZKP pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti se izpodbijani sodbi razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma citirano sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah je bil R. T. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 217. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po tretjem odstavku 217. člena KZ-1 mu je bila izrečena kazen eno leto in štiri mesece zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je sodišče oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1 do 6 točke drugega odstavka 92. člena tega zakona. Višje sodišče je pritožbama obsojenca in njegovega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da mu je izrečeno zaporno kazen znižalo na eno leto zapora, sicer je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma, zaradi kršitev kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona v škodo obdolženca, saj ni bilo pogojev za novo sojenje, ker je bil obsojenec za to kaznivo dejanje že pravnomočno obsojen s sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem, opr. št. I K 35928/2013 z dne 14. 4. 2015 (kršitev načela ne bis in idem). Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da izda zavrnilno oziroma oprostilno sodbo.

3. Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Poudarja, da gre za identičnost ravnanja, za katerega oseba ne sme biti ponovno sojena le tedaj, ko gre za isti historični dogodek kot konkretno ravnanje posameznika. Ni pa za takšno presojo odločujoča pravna opredelitev. V primeru, ko se po obsodbi storilca za nadaljevano kaznivo dejanje zoper premoženje odkrijejo njegova nova istovrstna dejanja (ki niso bila zajeta v prejšnji obsodbi), gre za novo in drugo kaznivo dejanje in se storilec lahko vnovič obravnava za ta dejanja četudi iz časovnega obdobja zajetega v nadaljevanem kaznivem dejanju, za katerega je bilo obdolžencu že sojeno. Pri tem stališču se je državna tožilka sklicevala na sodbo I Ips 36893/2010 z dne 13. 3. 2014. 4. Na mnenje vrhovne državne tožilke je odgovoril obsojenčev zagovornik in poudaril, da gre v konkretni zadevi glede na vsebino očitka za dejanji storjeni v istih časovnih okoliščinah (poleti 2012 oziroma leta 2012), kot dejanja, ki so bila predmet obravnave pred Okrajnim sodiščem v Trebnjem, storilec je ravnal na isti način (gre za isti modus operandi), nadalje poudarja, da so predmeti obravnavanih dejanj istovrstni (delovni stroji oziroma delovni pripomočki), ob tem pa naj bi bile pri vseh dejanjih udeležene tudi iste osebe (obsojenec naj bi delovne pripomočke oziroma stroje prodal F. K.). Gre torej za istovrstna dejanja, ki so tudi časovno povezana, pri tem pa je podan tudi enoten subjektivni odnos storilca, zaradi česar gre za takšno povezanost med dejanji, da se z življenjskega vidika štejejo kot celota.

B.

5. KZ-1 z začetkom veljave 1. 11. 2008 je nadaljevano kaznivo dejanje kodificiral oziroma uzakonil. Namen takšne posebne opredelitve tega instituta je bil ravno v zagotavljanju načela zakonitosti in predvidljivosti v kazenskem postopku.

6. Po določbi prvega odstavka 54. člena KZ-1 se za obstoj nadaljevanega kaznivega dejanja zahteva: a) naklepno ravnanje storilca, b) dejanja morajo biti storjena iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov, c) storjeno mora biti več (najmanj dveh) sicer ločenih kaznivih dejanj (gre torej za več dejanj, od katerih vsebuje vsako elemente določenega kaznivega dejanja, vendar pod določenimi pogoji predstavljajo eno ravnanje oziroma eno kaznivo dejanje), č) da gre za enaka ali istovrstna kazniva dejanja, d) da gre za premoženjske delikte in f) da ti delikti zaradi povezanosti kraja, načina storitve, časa ali drugih enakih okoliščin, pomenijo enotno dejavnost. 7. Drugi odstavek istega člena pa določa, da se za nadaljevano kaznivo dejanje ne uporabijo določbe o steku, temveč se storilcu za vsa kazniva dejanja skupaj izreče ena kazen v mejah kazni, predpisane za najhujše kaznivo dejanje. Zakon torej sodišču ne daje možnosti in pooblastila, da izreče storilcu hujšo kazen, upoštevaje dejstvo, da gre za več posamičnih ravnanj, saj izhaja iz temeljnega načela, da je nadaljevano kaznivo dejanje eno dejanje in se zato storilcu lahko izreče le ena kazen.

8. Že iz takšne zakonske dikcije izhaja, da je zakonodajalec uporabo instituta nadaljevanega kaznivega dejanja močno zožil in sicer na premoženjske delikte ter na delikte, ki so storjeni s posebnim nagibom. Zožilo se je tudi pojmovanje ustrezne časovne kontinuitete - istočasno ali zaporedoma, poleg tega pa morajo biti ravnanja povezana še s številnimi drugimi povezovalni elementi kot so kraj, način storitve, čas in druge okoliščine, da storilčeva serijska dejavnost tvori enoto. Konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja se tako približuje pojmu naravne in ne samo pravne celote. Združevalni elementi morajo biti namreč tako prepleteni in povezani, da pomenijo naravno celoto, sestavljeno iz sicer več posameznih kaznivih dejanj, kar vse predstavlja isti historični dogodek.1 Temeljni povezovalni element pri enotnosti dejanja pa je storilčeva volja. Ta voljni odnos storilca v smislu enotnega napada na kazenskopravni red je namreč tisti, ki posamezna sicer ločena ravnanja povezuje v celoto. Seveda pa lahko volja v celoto povezuje samo tista ravnanja, ki niso časovno in prostorsko preveč odmaknjena. Stek je zgolj navidezen.

9. Zoženemu razumevanju instituta nadaljevanega kaznivega dejanje je sledila tudi sodna praksa. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 56203/2010 razlagalo časovni element storitve nadaljevanega kaznivega dejanja „istočasno ali zaporedoma“, kot časovno strnjeno delovanje storilca, praviloma izvršeno serijsko, v krajšem časovnem obdobju, tako, da med posamičnimi izvršitvenimi dejanji ne pride do časovnega pretrganja oziroma časovne diskontinuitete, pri čemer je treba izraz „zaporedoma“ pomensko razlagati čim bližje izrazu „istočasno“. Pretrganje časovne kontinuitete, pa je pojasnjeno v sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 33/2010 z dne 7. 1. 2010: „daljša časovna obdobja med posameznimi dejanji kontinuirano dejavnost prekinejo. Obdobja med posameznimi dejanji storilca ne smejo biti tako dolga, da bi kazalo na njegovo odločitev prenehati s svojo dejavnostjo. Časovne intervale med posameznimi kaznivimi dejanji je tako treba ocenjevati v okviru vseh okoliščin, ki jih povezujejo, tako, da v kazenskopravnem pomenu tvorijo zaključeno celoto.

10. Pri nadaljevanem kaznivem dejanju mora iti torej za vrednotenje skupnega neprava, ki se razteza na vsa dejanja, ki izhajajo iz enotnega naklepa in ki v časovnem okviru, določenem v izreku sodbe predstavljajo isti historični dogodek. V tem primeru, ko se torej dejanje storilca v procesnem smislu približuje enemu (enotnemu) dejanju tudi v materialnem smislu je treba takšno ravnanje opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje. V nasprotnem bo sodišče kršilo materialni- kazenski zakon (54. člen KZ-1). Kar pa zadeva enaka oziroma istovrstna kazniva dejanja izvršena v časovnem obdobju, na katero se nanaša nadaljevano kaznivo dejanje, ki pa niso bila zajeta v nadaljevanem kaznivem dejanju, ta (praviloma) ne bodo tvorila istega historičnega dogodka če ne izpolnjujejo pogojev, ki jih za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja zahteva zakon. Torej, če ne bodo pomenila enega dejanja v procesnem in materialnem smislu, pregon zanje v skladu z načelom ne bis in idem ne bo izključen (tako točka 20 in 21 sodbe I Ips 36893/2010 in točka 9 sodbe I Ips 244/2015 ter točka 7 sodbe I Ips 42248/2012). Kdaj lahko izjemoma tudi kazniva dejanja tvorijo eno samo dejanje v procesnem smislu, pa je Vrhovno sodišče pojasnilo v navedenih sodbah ter zapisalo, da je treba tako konstrukcijo uporabiti, če je med dejanji in kaznivimi dejanji iz nadaljevanega kaznivega dejanja poleg zunanje (krajevne in časovne) povezanosti tudi takšna notranja povezava, da protipravnosti dejanja in krivde storilca v zvezi z enim od kaznivih dejanj ni mogoče ustrezno ovrednotiti, brez upoštevanja okoliščin, ki bi vodile do izvršitve drugega kaznivega dejanja, ker bi vrednotenje okoliščin v določenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja.

11. V konkretni kazenski zadevi zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev procesnega in materialnega zakona, ker je bil obsojeni R. T. za obravnavano kaznivo dejanje že obsojen s sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem.

12. Za odločitev so relevantna naslednja dejstva: - obsojenec je v obravnavani kazenski zadevi bil spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 217. člena KZ. To kaznivo dejanje je sestavljeno iz dveh posamičnih ravnanj in sicer je čas storitve prvega dejanja med 27. 5. 2012 in 31. 8. 2012, medtem ko je sodišče ugotovilo, da je drugo dejanje bilo storjeno med 11. 7. in 31. 8. 2012. V obeh primerih je storilec prikril ukraden delovni stroj - valjar, s tem da ga je prodal F. K. v ... Pravno opredelitev obsojenčevega dejanja je sodišče obrazložilo z naslednjim: „glede na to, da je obe premoženjski dejanji dejansko storil naenkrat, v istem, določljivem časovnem obdobju, na enak način, na istem kraju, ju izročil (prodal) isti osebi, K., so brez dvoma izpolnjeni vsi pogoji za obravnavo očitanih dejanj, kot eno, nadaljevano kaznivo dejanje po členu 217/3 in 217/1, v zvezi s členom 54 KZ-1. Obdolženec je pri izvrševanju kaznivega dejanja ravnal z direktnim naklepom z namenom prikrivanja valjarjev, oba na enak način, po istem modusu operandi, ki izvira iz kaznivih dejanj. Kaznivo dejanje je storil iz koristoljubja, z namenom zaslužka na vsakem od valjarjev.“ (razlogi sodbe sodišča prve stopnje v točkah 18 in 19). Sodišče je o zadevi odločalo dne 4. 11. 2015, sodba pa je postala pravnomočna dne 18. 7. 2016. 13. S sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem pa je bil obsojeni R. T. spoznan za krivega storitve prav tako nadaljevanega kaznivega dejanja prikrivanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Nadaljevano kaznivo dejanje je bilo prav tako izvršeno z dvema posamičnima ravnanjima, pri čemer je prvo dejanje storil v letu 2012, drugo pa poleti 2012, predmet storitve kaznivega dejanja sta bila delovna stroja - pnevmatsko kladivo in delovni stroj Gehl, oboje pa je razpečal tako, da je stroja prodal F. K. iz ..., s čimer je pridobil in prikril ter razpečal tujo premično stvar, za katero bi moral in mogel vedeti, da je pridobljena s kaznivim dejanjem. Ker je obsojenec tedaj krivdo priznal sodba ne vsebuje obrazložitve glede dokazanosti dejanja, v obrazložitvi kazenske sankcije pa je sodišče pojasnilo, da gre za kaznivo dejanje, ki je storjeno iz koristoljubnosti ter dodalo „glede na to, da je obdolženec storil nadaljevano kaznivo dejanje prikrivanja, je potrebno upoštevati še določbo drugega odstavka 54. člena KZ-1, ki določa, da se za nadaljevano kaznivo dejanje ne uporabijo zakonske določbe v steku, temveč se storilcu za vsa kazniva dejanja skupaj izreče ena kazen v mejah predpisane kazni za najhujše kaznivo dejanje.

14. Med postopkom je obramba predlagala združitev obeh spisov, čemur pa sodišče ni sledilo. V pritožbi v obravnavani zadevi pa je zagovornik poudaril, da sta v tem postopku obdolžencu očitani kaznivi dejanji tako po vsebini kot po času, kakor tudi po drugih okoliščinah tako povezani, z dejanji za kateri je bil že obsojen, da bi vsekakor spadala vsa dejanja v konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja, če bi sodišča za vsa dejanja obdolženca hkrati sodilo. Gre za serijo istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, ki so bila storjena na popolnoma isti način, dejanja pa so bila glede na obrazložitev obeh sodišč, kot nadalje poudarja zagovornik, storjena iz koristoljubnosti, vsa dejanja sodijo v isto časovno obdobje in so tudi krajevno povezana tako, da je brez vsakršnega dvoma mogoče trditi, da gre za kontinuirano dejavnost. 15. Tako sodišče prve kot druge stopnje je takšne navedbe zagovornika zavrnilo z obrazložitvijo, „da ne gre za enake časovne in krajevne okoliščine (zunanja povezava), da bi jih bilo mogoče umestiti v isti okvir že razsojenega nadaljevanega kaznivega dejanja, ….“ ter „ saj je ugotoviti, da sta kraj in čas storitve dejanj pri nadaljevanem kaznivem dejanju po sodbi Okrajnega sodišča v Trebnjem, neznana oziroma zgolj opisno definirana (neugotovljenega dne v letu 2012 na neugotovljenem kraju), dočim pri obravnavanem kaznivem dejanju gre pri vsakem od dejanj za zaključen čas in točno določen kraj storitve. Obe dejanji v tem postopku pa je obdolženec izvršil samostojno in neodvisno eno od drugega, se posebej dogovarjal v neodvisnih življenjskih dogajanjih, zato ob odsotnosti zunanje povezave tudi ni mogoče govoriti o notranji povezanosti posameznih dejanj, za katere je bil obsojen pred tukajšnjim sodiščem in tistim pred Okrajnem sodiščem v Trebnjem. Vse kar je skupnega je to, da gre v obeh primerih pri vseh štirih dejanjih, za delovne stroje in prodajo teh K., vendar zgolj zaradi tega, po oceni sodišča ni podlage za zaključek, da gre za konstrukt nadaljevanega kaznivega dejanja v vseh navedenih primerih.“ (točka 6 sodba sodišča prve stopnje).

16. Takemu stališču je pritrdilo tudi višje sodišče, ki je navedlo, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ne gre za časovno povezanost, saj „zagovornikovo pritožbeno navajanje, da ni izključeno, da tudi dejanja opisana v pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Trebnjem niso bila storjena v Ljubljani, predstavlja zgolj ugibanje, ki pravilnih zaključkov izpodbijane sodbe ne morejo omajati.“ (točka 5 sodbe pritožbenega sodišča).

17. S tako obrazložitvijo pa se zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne strinja in ponovno poudarja, da so podane vse okoliščine, ki kažejo na to, da gre za kontinuirano dejavnost storilca in enoten psihični odnos do celotne kontinuirane kriminalne dejavnosti. Gre za isti modus operandi, enakovrstni predmet kaznivega dejanja, iste udeležence, isti kraj storitve, podan pa je tudi enoten psihičen odnos storilca do dejanj.

18. Pri presoji navedb zagovornika ter razlogov izpodbijanih sodb, zakaj ne gre pri celotni kriminalni količini, ki je bila zajeta v obeh postopkih za eno nadaljevano kaznivo dejanje, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da so dejanske ugotovitve, pomembne pri presoji tega pravnega vprašanja, v sodbah nejasne. Dejstvo je namreč (kar izhaja tudi iz izreka sodb), da so bila tri posamična dejanja storjena poleti, nadalje, da je sodišče štelo kot eno časovno obdobje neugotovljen dan v letu 2012 in neugotovljen dan poleti 2012. Po obeh sodbah je torej v časovno obdobje storitve kaznivega dejanja zajeto poletje. Čas storitve kaznivih dejanj, oziroma dejanske okoliščine, je sodišče v pravnomočno ugotovilo, nato pa v obeh sodbah sprejelo tudi pravni sklep, da gre v obeh primerih za povezano časovno enoto oziroma, da je obsojenec obe dejanji storil naenkrat, v istem določljivem časovnem obdobju. Glede na to, da je to isto časovno obdobje tudi neugotovljen poletni dan oziroma neugotovljen dan v letu 2012, kot je bilo ugotovljeno s sodbo Okrajnega sodišča v Trbovljah, je zaključek sodišča, da med dejanji po tej sodbi in med dejanji v obravnavani kazenski zadevi ne gre za enake časovne okoliščine (zunanja povezava), vsaj vprašljiv. Navedeno velja prav tako za nadaljnjo presojo, da ni izkazana niti krajevna povezanost med kaznivimi dejanji. Obsojenec je namreč bil spoznan za krivega, da je pridobil ukradene stvari in jih med drugim prikril tako, da jih je razpečal s tem, da jih je prodal F. K. v ... Res je sicer, da se obsojencu očita in tako je ugotovilo tudi sodišče, da je v dveh primerih pridobil delovne stroje na neugotovljenem kraju, v dveh pa v Ljubljani, vendar pa je to dejstvo treba presojati tudi v povezavi z dejstvom, da so bili vsi stroji prodani isti osebi v isti kraj in da je bilo torej dejanje storjeno tudi tam, kjer je stvari razpečal. To pa je v ... Nadalje je treba upoštevati tudi, da gre v vseh primerih za isti predmet kaznivega dejanja, to je delovne stroje, pri čemer je obsojenec dejanji po obeh sodbah, kot ugotavljata sodišči, storil iz koristoljubnosti in na enak način, po istem modusu operandi.

19. Ker torej Okrajno sodišče v Trbovljah ocenjuje za isto časovno obdobje neugotovljen dan poleti leta 2012 in neugotovljen dan v letu 2012, je tako vprašljiv zaključek sodišča v obravnavani zadevi zakaj potem ni enotno časovno obdobje, poletje med 27. 5. 2012 in 31. 8. 2012. Isto pa velja, kot je bilo že povedano, glede enotnosti kraja storitve sedaj obravnavanih kaznivih dejanj in tistih po sodbi Okrajnega sodišča v Trebnjem. Glede pravilnosti dejanskih ugotovitev, pomembnih za pravilno pravno presojo obstoja pogojev po prvem odstavku 54. člena KZ-1, ki narekujejo uporabo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja, se je Vrhovnemu sodišču porodil precejšen dvom, zato je na podlagi 427. člena ZKP pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

20. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ponovno presoditi ali je podanih vseh šest pogojev, ki jih za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja zahteva prvi odstavek 54. člena KZ-1. Če so ti pogoji podani je namreč sodišče dolžno to upoštevati, saj v nasprotnem krši kazenski zakon. Če bo v ponovljenem postopku ugotovilo, da so ti pogoji izpolnjeni, oziroma da bi v primeru, če bi obsojenca sodilo v enem postopku, dejanje pravno opredelilo kot eno - nadaljevano kaznivo dejanje, bo moralo v konkretnem primeru zaradi načela ne bis in idem (negativne procesne predpostavke za kazenski pregon) izdati zavrnilno sodbo (3. točka 357. člena ZKP).

1 Konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja je bila v nemški praksi (institut nadaljevanega kaznivega dejanja tam ni kodificiran) močno omejena z odločbo Zveznega vrhovnega sodišča Zvezne republike Nemčije BGH GrS 40, 138 z dne 3. 5. 1994, izključilo je uporabo tega instituta za osebne delikte, predvsem spolne delikte, krvoskrunstvo, goljufije ipd., sicer pa ga je omejilo le na primere, ko je povezava večih storilčevih ravnanj, ki vsako zase izpolni znake kaznivega dejanja, neizogibna za pravilno opredelitev uresničene protipravnosti in krivde, ko gre za dejanske stanove, ki so prvenstveno usmerjani v večkratne uresničitve in ko gre za nekaj več kot zgolj za uresničitev zakonskega dejanskega stanu v enem posameznem primeru.