Jedro

Iz očitka sodišča druge stopnje tožniku je razbrati, da je avalistov podpis na menici pridobil na nepošten način, v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bila menica izročena in brez toženčeve vednosti, da se podpisuje kot avalist. V tem primeru je govora o pomanjkanju volje podpisati se in jamčiti kot avalist, in ne o nepošteni pridobitvi menice (drugi odstavek 16. člena ZM).

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba toženca zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. T ožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v višini 2.041,98 EUR v petnajstih dneh od prejema te odločbe, od takrat dalje skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Žalcu opr. št. 0002 VL 118128/2012 z dne 20. 8. 2012 ostane v veljavi v delu, s katerim je bilo dolžniku, sedaj tožencu, naloženo plačilo zneska 17.049,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2012 dalje in izvršilnih stroškov v znesku 210,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2012 dalje, vse v osmih dneh (točka I. izreka) ter pravdnih stroškov (točka II. izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Žalcu opr. št. 0002 VL 118128/2012 z dne 20. 8. 2012 razveljavi v celoti in tožbeni zahtevek zavrne. Odločilo je še o povrnitvi pravdnih stroškov.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 235/2014 z dne 15. 1. 2015 dopustilo revizijo tožnika glede vprašanja, ali je drugostopenjsko sodišče materialnopravno pravilno odločilo o neobstoju toženčeve odgovornosti iz naslova meničnega poroštva.

Navedbe revidenta

4. Tožnik je zoper pravnomočno odločbo vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Argumentira, zakaj je treba ugovor nepoštene pridobitve menice presojati po določilih Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in ne Zakona o menici (v nadaljevanju ZM), kot je to zmotno storilo višje sodišče. Toženec namreč tekom pravdnega postopka sploh ni podal relevantnih meničnopravnih ugovorov, temveč se je upiral plačilu meničnega dolga z ugovorom napake volje - zmoto. Nadalje meni, da je nepoštena pridobitev menice zgolj predpostavka oziroma pogoj za uveljavljanje ugovora neskladnosti izpolnitve menice z osnovno pogodbo oziroma pooblastilom za izpolnitev menice in ne samostojni ugovor, ki bi imel za posledico neveljavnost danega meničnega poroštva. Toženčeve ugovore bi bilo tako pravilno tolmačiti kot ugovore napake volje, torej po OZ in ne po ZM, kar pomeni, da bi moral toženec vložiti nasprotno tožbo, v kateri bi zahteval razveljavitev dane poroštvene izjave. Zmotno je tudi naziranje višjega sodišče, da bi morala tožnica posebej poučiti avalista, da podpis na menici pomeni poroštvo, saj je menično poroštvo abstraktna zaveza in neodvisna od osnovnega pravnega posla. To nadalje pomeni, da ni potrebno, da je avalistova zaveza dogovorjena v menični izjavi. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo toženca v celoti zavrne.

5. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kar je prestalo pritožbeni preizkus, da je toženec bianco menico podpisal kot avalist. V konkretnem primeru je bila menica izdana kot sredstvo zavarovanja (za terjatve tožnice do družbe A. d. o. o.) in je ves čas ostala v rokah strank meničnega dogovora. Tožena stranka je svojo menično zavezo izpodbijala z ugovorom nepoštene pridobitve menice, ki mu je sodišče druge stopnje sledilo. Sodišče druge stopnje je avalistove ugovore presojalo v luči dejstva, da je menica ves čas ostala v rokah pogodbenih strank (da ne gre za klasično menico, ki je namenjena kroženju), kar pomeni, da se mora načelo menične strogosti umakniti načelu vestnosti in poštenja in zaključilo, da ima zato avalist, tako kot trasant, na razpolago tudi ugovor glede skladnosti menice z osnovno pogodbo in menično izjavo za izpolnitev pogodbe. Revident takšno naziranje izpodbija z utemeljitvijo, da bi bilo treba toženčev ugovor nepoštene pridobitve presojati na podlagi določil OZ-a glede napake volje in da ugovor nepoštene pridobitve menice ne predstavlja samostojnega meničnopravnega ugovora.

9. Ker je bila v konkretnem primeru menica izdana kot sredstvo zavarovanja in je ves čas ostala v rokah strank meničnega dogovora, je pravilno izhodišče pravne presoje, da se morajo siceršnja načela zaupanja v menično listino, abstraktnosti menične zaveze ter načelo objektivne razlage, umakniti načelu vestnosti in poštenja. Vsa prejšnja načela namreč ščitijo pravni promet (kroženje menice) ter dobrovernega tretjega, ki se lahko znajde v vlogi imetnika menice. Vendar pa navedeno ne sme izvotliti meničnih zavez, ki se presojajo v skladu z določbami ZM in ki predstavljajo samostojno pravno podlago za nastanek obveznosti.

10. Določbe 31. člena ZM so ključne za presojo obsega in vrste avalistove odgovornosti. Temeljno pravilo meničnega poroštva je, da porok odgovarja za obveznosti dolžnika enako in v enaki višini kot tisti, za katerega je porok (honorat), vendar odgovarja tudi, če je honoratova obveznost nična. V konkretnem primeru gre za samostojno odgovornost avalista, ne pa za enako odgovornost, kot je odgovornost honorata (ki je v konkretnem primeru trasant). Bistveno za menično poroštvo je, da ni akcesorno - tako glede na glavni menični dolg, kot tudi glede na honoratovo zavezo - kot je to v civilnem pravu. Odvisnost in povezanost poroštva pri menici s temeljnim dolgom akceptanta oziroma trasanta in drugih meničnih zavezancev je samo zunanja in odseva le v dejstvu, da mora obstajati poleg poroštva določen dolg. Sicer pa menično poroštvo ustvarja abstraktno menično obveznost in je kot tako od glavne menične obveznosti neodvisno. Neakcesornost avalistove obveznosti nadalje pomeni neodvisnost od honoratove obveznosti.

11. Iz določbe 7. člena ZM izhaja načelo samostojnosti posameznih podpisov na menici. Avaliranje menice je enostransko pravno dejanje avalista. Avalistova meničnopravna obveznost nastane s podpisom na menici in izročitvijo menice upravičencu. Zmotni so razlogi sodišča druge stopnje o potrebni pisni izjavi avalista, ki se podpiše na lice bianco menice (razlogi v točki 11 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Res bianco menica še ni menica, vendar pa menični blanket z izpolnitvijo postane prava menica in tudi za nazaj zavezuje vse, ki so jo podpisali. Tudi menično poroštvo s podpisom bianco menice je mogoče, vendar ne nastane že s samim podpisom avalista, ampak šele z izpolnitvijo bianco menice. V primeru podpisa avalista na bianco menico zato ni potrebno njegovo posebno pooblastilo.(1)

12. Predpostavka za uporabo drugega odstavka 16. člena ZM je, da je pridobitelj menico pridobil nepošteno ali da je pri pridobitvi ravnal z veliko malomarnostjo. Gre za presojo odgovornosti imetnika za njegovo ravnanje ob pridobitvi menice. Klasičen primer uporabe te določbe bi bila zahteva imetnika menice, ki ne izkazuje nepretrgane verige indosamentov. V konkretnem primeru pa sodišče druge stopnje nepoštenost imetnika utemeljuje s tem, da je do avalistovega podpisa prišel na nepošten način, saj je vedel, da se je podpisnik pogodbe o poslovnem sodelovanju zavezal le za zavarovanje z bianco neavalirano menice, pa je kljub temu tožencu v podpis predložil menico, ne da bi ga pri tem ustrezno opozoril. Takšna razlaga ne utemeljuje uporabe drugega odstavka 16. člena ZM, saj tožnik menico poseduje na podlagi pravnega posla med njim in izdajateljem menice, kar pomeni, da menice ni pridobil na nepošten način. Iz očitka sodišča druge stopnje tožniku pa je razbrati, da je avalistov podpis na menici pridobil na nepošten način, v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bila menica izročena in brez toženčeve vednosti, da se podpisuje kot avalist. V tem primeru je govora o pomanjkanju volje podpisati se in jamčiti kot avalist in ne o nepošteni pridobitvi menice.

13. Avalist ima nasproti remitentu ugovore, ki izhajajo iz njegovega osebnega razmerja z remitentom (subjektivni ugovori). Osebni ugovor predstavlja tudi ugovor napake volje (16. člen ZM), ki se presoja v skladu z 45.-50. členom OZ. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec sam izjavil, da je vedel, da podpisuje menico (tč. 17 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Poleg tega je avalist menico podpisal tudi kot zakoniti zastopnik izdajatelja - družbe A. d. o. o.. Glede na to, da je bil toženec zakoniti zastopnik pravne osebe, ki je nastopala v pravnem prometu in za pridobivanje sredstev izdajala tudi instrumente zavarovanja (menica), ni slediti izjavi toženca, da se ni zavedal, da njegov podpis na menici ustvarja menično obveznost. Prav tako ni upoštevna njegova izjava, da menice ni želel podpisati kot avalist, saj ne gre za neuko osebo, temveč direktorja pravne osebe, ki je v zavarovanje obveznosti družbe izdala bianco menico in katero je podpisal dvakrat (kot zastopnik izdajatelja in kot fizična oseba). V skladu z drugim odstavkom 46. člena OZ lahko zahteva stranka, ki je v zmoti, razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva. Od zastopnika pravne osebe, ki zavestno in hote izda bianco menice je pričakovati in zahtevati, da potrebna skrbnost zaobsega tudi njegovo vedenje o pravnih posledicah podpisovanja menice. Pri tem je izpostaviti pravilno materialnopravno naziranje sodišča prve stopnje, da je primerno sredstvo za uspešno uveljavljenje napake volje oblikovalna tožba.

14. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka menico izpolnila v skladu z menično izjavo in pogodbo ter izkazano višino terjatev do izdajatelja in da ima vse bistvene sestavine menice, je ob zavezujočem podpisu toženca kot avalista pritrdi revizijskim navedbam, da toženec odgovarja kot avalist. 15. Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot izhaja iz I. točke izreka.

16. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP je toženec dolžan tožnici na podlagi Zakona o sodnih taksah, Zakona o odvetniški tarifi in priloženih stroškovnikih povrniti tudi stroške predloga za dopustitev revizije in revizije.

Pri izračunu stroškov predloga za dopustitev revizije je Vrhovno sodišče smiselno upoštevalo že izoblikovano prakso, ko v skladu s šestim odstavkom 4. člena Odvetniške tarife delo odvetnika v postopku dopustitve revizije ovrednoti po 3. točki tar. št. 19, saj v njej ovrednoteno storitev po merilih iz 3. člena OT ocenjuje za podobno storitev.

(1) Glej tudi sodbo VS RS II Ips 790/2009 z dne

18. 4. 2013.