Jedro

Ker gre za hud poseg v človekove pravice, na kar smiselno opozarja tudi pritožnica, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZNP-1 upoštevalo in vsebinsko obravnavalo prepozno pritožbo, ki jo je pritožnica vložila (med prazničnimi dnevi) dan po izteku zakonskega pritožbenega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da se nasprotna udeleženka zadrži na zdravljenju v o oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike A. za obdobje največ treh mesecev, to je do vključno 17. 3. 2026.

2.Zoper sklep se laično pritožuje nasprotna udeleženka. Pritožbenih razlogov ne navaja. Smiselno se zavzema za spremembo sklepa z ustavitvijo postopka. Kritizira ravnanje "B. B. pod pokroviteljstvom C. C.", govori o nezakonito izstavljenih previsokih računih za komunalne storitve, o njenem odnosu in skrbi za šolanje hčerke. Navaja, da ju hoče B. B. ponovno razdružiti, s čimer ne soglašata, da ne nameravata spremeniti kraja bivanja ter da se ne bo pustila okrasti za svojo lastnino. Zahteva, da država preneha uničevati dobre odnose med njo in hčerko, da preneha posegati v njuno svobodo, ker sta obe zdravi. Zahteva takojšnje prenehanje vmešavanje v njeno življenje, v njeno družino ter takojšnje prenehanje razpolaganje občine z njenim premoženjem. Svoje dolžnosti opravlja, če je pri tem ne ovirajo. Sklep ni veljaven, ker ni podpisan. Poziva h takojšnjemu prenehanju z vsem nasiljem proti njej, njeni družini in imovini.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, je prisilni ukrep, ki res posega v pravice zdravljene osebe do osebne svobode, do varstva duševne integritete in do prostovoljnega zdravljenja. Ustavno zagotovljene pravice niso neomejene. Ustava dopušča, zakon pa ureja, kdaj je mogoč odvzem človekove prostosti in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja. Dovoljen je, če je treba odvrniti nevarnost, ki jo bolnik zaradi bolezni povzroča sebi ali drugim, vse z namenom odpraviti razloge, zaradi katerih je bilo odrejeno zdravljenje. Če si bolnik povzroča škodo ali ogroža svoje življenje, je treba ugotoviti, ali je zaradi narave svoje bolezni sposoben sam sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju. Če jih ni, je treba zaščititi druge njegove pravice z nadomestitvijo njegove odločitve z ustreznim ukrepom države. Namestitev osebe v psihiatrični ustanovi in zdravljenje je dovoljeno, če oseba sama vanj privoli. Kadar pa ga odklanja, kot v obravnavanem primeru, so v 30. členu ZDZdr¹ predvideni posebni postopki, med njimi tudi sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih, ki ga je sodišče prve stopnje po predpisanem postopku opravilo tudi v obravnavanem primeru (določila členov 53 do 68 ZDZdr).

5.Ker gre za hud poseg v človekove pravice, na kar smiselno opozarja tudi pritožnica, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZNP-1² upoštevalo in vsebinsko obravnavalo prepozno pritožbo, ki jo je pritožnica vložila (med prazničnimi dnevi) dan po izteku zakonskega pritožbenega roka. V okviru pritožbenih navedb in uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa, pri katerem je treba po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve pravil postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP³ v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr), ugotavlja, da takih kršitev in napak pri sojenju na prvi stopnji in sestavi sklepa ni bilo. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz 53. in 39. člena ZDZdr, ki jih je povzelo v točki 2 sklepa, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, sklep pa obrazložilo s pravilnimi in popolnimi razlogi, da ga je mogoče vsebinsko preizkusiti.

6.Po izvedenem dokaznem postopku je zanesljivo ugotovilo, da je pri 60-letni nasprotni udeleženki podana duševna motnja: kronificirana, dedno pogojena oblika paranoidne shizofrenije. Pritožnica se že od leta 2003 ne zdravi, saj je po tedanji prvi hospitalizaciji opustila ambulantne preglede in jemanje vseh zdravil. Zaradi in pod vplivom bolezni je tako pri njej že prišlo do hudega funkcionalnega in kognitivnega upada, kronificiranja bolezni in hudih posledic. Pred tokratno hospitalizacijo je prišlo do akutnega poslabšanja duševne bolezni. Njene težave so se stopnjevale: izklopljeno ima elektriko, s hčerko sta živeli v neogrevanem stanovanju, zadnjih nekaj dni pred hospitalizacijo je pritožnica živela v avtu, grela se je s svečami, stika s hčerko niso uspeli vzpostaviti ne CSD ne policija ne hčerkin oče, ker pritožnica nikogar ni pustila v stanovanje. Stanovanje je bilo nesanirano (poškodovan vodovod), pritožnica ima visoke dolgove, zaradi katerih so v teku izvršilni postopki. Zaradi bolezni nima realnega uvida v svoje stanje. Ima hudo moteno presojo realnosti, ni sposobna obvladovati svojih ravnanj. Zdravljenje odklanja, vendar to ni odraz njene prave volje, pač pa bolezensko preoblikovanega mišljenja. Zaradi porušene realitetne kontrole pod vplivom bolezenskih simptomov ogroža: - svoje življenje in zdravje (ker ni sposobna poskrbeti za varne stanovanjske pogoje, obstaja realno in konkretno tveganje podhladitve in podhranjenosti zaradi dolgotrajnega bivanja v nezakurjenem stanovanju brez elektrike ter bivanja v avtomobilu; opuščanje jemanje zdravil vodi v nadaljnje kronificiranje bolezni in napredovanje nepopravljivih možganskih sprememb, grozi invalidnost, upad funkcioniranja pritožnice ter slabši odziv na zdravljenje ter možnost remisije); - življenje in zdravje drugih (zlasti hčerke - ki po odpustu iz zavoda, v katerega je bila nameščena po sklepu sodišča, v neprimernih stanovanjskih pogojih živi pri pritožnici; nevarnost poškodovanja drugih ljudi zaradi nekontroliranega vedenja pritožnice: nastavljanje ovir na dvorišče in metanja nevarnih stvari na dvorišče); - ter si povzroča hudo premoženjsko škodo (veliki dolgovi in sodni izvršilni postopki).

7.Zmotno je pritožbeno naziranje, da je pritožnica zdrava, da ne ogroža nikogar (hčerke) in da so njeni dolgovi posledica ravnanj drugih. Po 3. točki prvega odstavka 2. člena ZDZdr, je duševna motnja pravno opredeljena kot začasna ali trajna motnja v delovanju možganov, ki se kaže kot spremenjeno mišljenje, čustvovanje, zaznavanje, vedenje ter dojemanje sebe in okolja. Gre za pravni pojem, ki ga sodišče napolni po strokovnih pojasnilih izvedenca medicinske stroke, ker samo nima potrebnega medicinskega znanja za presojo bolezenskega stanja. Enako velja za pritožnico, za katero v spisu ni podatkov, da bi bila medicinski strokovnjak. Tega niti sama ne zatrjuje. Ugotovitve sodišča, ki sloni na strokovnem mnenju izvedenke o vrsti ugotovljene duševne motnje, in njenem strokovnem pojasnilu, da gre za hudo kronično duševno bolezen, pritožnica z laičnim prepričanjem, da ni bolna, ne more omajati.

8.Tudi pritožbenim navedbam, da pritožnica ne ogroža hčerke in drugih ter ne povzroča materialne škode, ni mogoče slediti. V točki 9 sklepa so ugotovljene in navedene konkretne okoliščine o tem, kaj kaže na to, da ima nasprotna udeleženka ob sprejemu in v času sojenja hudo moteno presojo realnosti ter sposobnost obvladovanja svojih ravnanj ter kako se to kaže. Čeprav je prepričana, da nima zdravstvenih težav, s tem ne omaje mnenja izvedenke. Slednja je strokovno pojasnila naravo duševne bolezni in njen učinek na vedenje in funkcioniranje pritožnice ter na njeno sposobnost dojemanja. Zaradi bolezni pritožnica nima uvida v svoje stanje, zaradi nje ne more oblikovati prave volje, njeno mišljenje je spremenjeno in zaradi bolezni in pod njenim vplivom svojih ravnanj ne more obvladovati. Tudi ugotovljeno zavračanje zdravljenja ni odraz prave volje pritožnice, ampak posledica bolezensko spremenjenega mišljenja. Vzročna zveza med ugotovljeno duševno motnjo in ogrožanjem življenja in zdravja pritožnice, drugih in premoženja, je pravilno ugotovljena na podlagi izvedenskega mnenja. Iz podatkov spisa pa izhaja, kakšno je bilo obnašanje in ogrožanje pritožnice pred tokratnim sprejemom, česar pritožnica z zanikanjem ugotovitev sodišča ne omaje. Materialnopravna pogoja iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr za sprejem na zdravljenje brez privolitve sta izpolnjena.

9.Pravilna je nadaljnja presoja, da ugotovljenega ogrožanja in njegovih vzrokov trenutno ni mogoče odvrniti z milejšimi oblikami zdravljenja (3. alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr). Ključne so ugotovitve sodišča, da pritožnica zaradi akutnega stanja bolezni trenutno ni sposobna sodelovati v nobeni drugi obliki zdravljenja (točka 11). Pravilne, natančno ugotovljene in popolno obrazložene so tudi okoliščine o sorazmernosti in trajanju ukrepa v točki 11 sklepa, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje in jih ne ponavlja.

10.Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje in nasprotovanje zdravljenju, ki je nujno potrebno za zaščito koristi pritožnice in se lahko izvaja le pod nadzorom, so podani vsi potrebni pogoji iz 39. člena ZDZdr za začasno omejitev njene svobode, ki jo narekuje potrebno zdravljenje. O morebitnem odpustu z oddelka pod posebnim nadzorom, za katerega se smiselno zavzema pritožnica, bo mogoče odločati pred izrekom v sklepu določenega obdobja, če bo ugotovljeno, da se je njeno zdravstveno stanje že prej izboljšalo, oziroma če bodo za to izpolnjeni pogoji po zakonu.

11.Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Ker pritožba ni utemeljena, jo je bilo treba zavrniti (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr). Učinek pravnomočnosti sklepa bo nastopil, ko bo potekel rok za pritožbo ostalih udeležencev, ali ko bo pritožbeno sodišče odločilo o morebitnih drugih pritožbah.

-------------------------------

1Zakon o duševnem zdravju, Ur. list RS, št. 77/08 s spremembami.

2Zakon o nepravdnem postopku, Ur. list RS, št. 16/2019.

3Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999 s spremembami.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o duševnem zdravju (2008) - ZDZdr - člen 30, 30/1, 30/2, 30/2-2, 39, 39/1, 39/1-1, 39/1-2, 39/1-3, 39/2, 39/2-b, 53 Zakon o nepravdnem postopku (2019) - ZNP-1 - člen 36, 36/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.