Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne. Tožnik sam krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Tožnik se je 21.5.1999 poškodoval v delovni nesreči, ker mu je pri žigosanju pločevine na stiskalnici med odlaganjem zdrsnila mastna pločevinasta plošča in pri tem prerezala rokavico ter poškodovala desni kazalec. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni prispeval k nastali škodi in da je podana objektivna odgovornost druge toženke, ki je imela svojo odgovornost zavarovano pri prvi toženki. Tožniku je odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo. Od zahtevanih 800.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti je prisodilo 500.000 SIT, od zahtevanih 400.000 SIT za strah 50.000 SIT, od zahtevanih 500.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti 350.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa mu je prisodilo vseh zahtevanih 1,500.000 SIT. Zato je toženima strankama naložilo, da nerazdelno plačata tožniku 2,400.000 SIT odškodnine in mu povrneta pravdne stroške, presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in odškodnino za telesne bolečine zvišalo na vseh zahtevanih 800.000 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti tudi na vseh zahtevanih 500.000 SIT, za strah pa na 200.000 SIT. Toženima strankama je zato naložilo, da morata nerazdelno plačati tožniku 3,000.000 SIT odškodnine in pravdne stroške. V ostalem delu je tožnikovo pritožbo zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo pritožbo obeh toženk in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženki v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagata tako spremembo sodb obeh sodišč, da se tožbeni zahtevek zavrne za še nadaljnjih 2,000.000 SIT, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ugotovljeni obseg nepremoženjske škode utemeljuje odškodnino največ v znesku 1,000.000 SIT, saj sta sodišči dali preveliko težo tožnikovim subjektivnim navedbam, odškodnine nista objektivizirali, prisojeni znesek pa tudi ne upošteva sodne prakse, na primer sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 161/99. Tožnik je utrpel le poškodbo enega prsta. Sicer pa sta sodišči iste razloge upoštevali pri različnih oblikah škode, česar ne bi smeli storiti. Prisojo odškodnine za telesne bolečine sta utemeljevali tudi s posledicami, za duševne bolečine zaradi skaženosti z zatrditvijo dveh sklepov, kar pa je upoštevno pri drugi obliki škode. Iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi šlo za pravo skaženost, vsekakor pa ne za izrazito skaženost, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožnikov prst je le nekoliko spremenjen, vendar to ne vzbuja nobenega odpora. Ugotovljeni obseg strahu ne utemeljuje višje prisoje od 50.000 SIT. Pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa sodišči ne bi smeli upoštevati izvedenčeve ocene o 10 % zmanjšanju življenjskih aktivnosti oziroma 9,5 % invalidnosti. Invalidnost je kategorija pogodbenega nezgodnega zavarovanja, za procentualno oceno zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa ni nobene pravne podlage in za tako oceno tudi niso izdelani nobeni kriteriji. Pri tožniku ne gre za velike omejitve, saj dejansko opravlja še vedno isto delo in tudi ni bil z zdravstveno ali invalidsko odločbo razporejen na druga dela.

Revizija je bila vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v delovni nesreči 21.5.1999 utrpel obsežno poškodbo kazalca desne roke v predelu srednjega in končnega členka, kjer mu je pločevina povsem odstranila kožo, podkožje in povrhno upogibalko, dolga upogibalka pa je bila prekinjena. Med operacijo je bilo treba učvrstiti prstne sklepe s kovinsko žico, prst pa zakrpati s presadkom kože z drugega dela tožnikovega telesa. Izvedenec je njegovo poškodbo opredelil kot defekt celotne debeline kože in podkožja na volarni strani desnega kazalca v predelu srednjega in končnega členka, defekt tetive povrhne upogibalke desnega kazalca in prerezanje globoke tetive desnega kazalca. Tožnik je bil v bolnici od 21.5.1999 do 22.6.1999, nato je zdravljenje nadaljeval ambulantno, nosil je longeto in hodil na preveze, v bolniškem staležu je bil od 21.5. do 20.8.1999. Hude telesne bolečine je trpel tri dni, srednje pet dni, lahko od treh tednov do nekaj mesecev, ko so prešle v občasne lahke bolečine, ki se pojavljajo in se bodo pojavljale ob različnih dotikih in udarcih, ob poskusih uporabe tega prsta in ob spremembah vremena. Za to obliko škode je bilo tožniku prisojeno 800.000 SIT odškodnine.

Strah ob sami nesreči je bil sicer kratkotrajen, strah pred možno amputacijo in za izid zdravljenja pa je trajal v pojemajoči obliki od enega do treh mesecev. Za to obliko škode je bilo tožniku prisojeno 200.000 SIT odškodnine.

Tožnikov desni kazalec je na notranji strani, kjer je bil pokrit s kožnim presadkom, obrazgotinjen. Dva končna členka sta nepregibno upognjena, prst pa v svoji osnovni legi "štrli naprej", kar je sodišče ugotovilo ob tožnikovem zaslišanju in desni kazalec označilo kot izrazito skažen. Poudarilo je, da je taka negibna in naprej štrleča lega desnega kazalca okolici vidna in lahko vzbuja neprijeten vtis. Zaradi skaženosti je tožnik trpel in bo glede na svojo mladost tudi v bodoče še dolgo trpel duševne bolečine. Za to obliko škode mu je bilo prisojeno 500.000 SIT odškodnine.

Tožnik je desničar. Po poklicu je elektroenergetik. V času nesreče je bil stal 25 let. Poškodovani desni kazalec ga ovira pri številnih vsakodnevnih življenjskih aktivnostih, saj mora v vsakodnevna opravila vložiti bistveno več truda. Moral je opustiti ljubiteljsko igranje odbojke. S tako poškodbo desnega kazalca ne bi mogel več varno delati prejšnjega dela, zato so ga premestili na delo v orodjarno, tam pa sedaj zaradi poškodovanega kazalca težje dela pri računalniku. Tudi izvedenec je opozoril na anatomske in funkcionalne hibe poškodovanega prsta in poudaril, da je tožnikov desni kazalec sedaj praktično v celoti afunkcionalen in tako velikokrat celo bolj moteč, kot če bi bil amputiran. Ugotovil je še, da tožnik ni sposoben opraviti nobenih zahtevnejših opravil, kjer je potreben prijem desne roke. Vsakodnevne omejitve pri uporabi desne roke tožniku povzročajo in bodo tudi v bodoče povzročale duševne bolečine. Za to obliko škode je bilo tožniku prisojeno 1,500.000 SIT odškodnine.

Vrhovno sodišče je podrobneje povzelo dejanske ugotovitve obeh sodišč zaradi odgovora na revizijske trditve, da naj bi sodišči posamezne okoliščine upoštevali pri različnih oblikah škode. Te revizijske trditve niso pravilne. V razlogih prve sodbe o telesnih bolečinah ni razlogov o trajnih posledicah, razlogi pritožbene odločbe o afunkcionalnosti poškodovanega prsta in zamenjavi delovnega mesta (konec prvega odstavka na 5. strani) pa se nanašajo na zmanjšanje življenjske aktivnosti in ne na telesne bolečine, kot zatrjuje revizija. Neutemeljene so tudi revizijske trditve o upoštevanju posledic pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Da gre za izrazito skaženost, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi lastne zaznave v kontaktiranju s tožnikom. Čeprav izvedenec sam skaženosti ni posebej opisal, pa je na začetku 6. strani svojega mnenja vseeno zapisal, da tožnik trpi duševne bolečine zaradi iznakaženosti. Zato je zmotna revizijska trditev, da iz izvedenskega mnenja ne izhaja kakršnakoli skaženost, zmotna pa je tudi nadaljnja izpeljava, da pri tožniku sploh ne gre za skaženost v pravem pomenu besede. Revizija neutemeljeno poudarja tisti del razlogov v sodbi prve stopnje, v katerem so povzete izvedenčeve ocene o procentu invalidnosti in znižanju življenjskih aktivnosti. Ta del je sodišče omenilo kot enega od možnih pripomočkov pri ugotavljanju obsega te oblike škode, je pa dovolj obširno ugotovilo in opisalo konkretne ugotovljene omejitve v vsakodnevnem tožnikovem življenju, ki jih je revizijsko sodišče v razlogih te odločbe že povzelo. Ker tožnik ne bi več mogel varno opravljati dela na svojem prejšnjem delovnem mestu, je neutemeljeno revizijsko zatrjevanje, da opravlja enako delo in da mu ni bila izdana ustrezna odločba. Glede odločbe, ki jo revizija ponuja v primerjavo za svojo trditev, da je bila tožniku prisojena previsoka odškodnina, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da ne gre za primerljivo zadevo, ker v ponujeni odločbi ni upoštevana odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti, ker je v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo že pritožbeno sodišče, in tudi ne odškodnina za strah, poleg tega pa je šlo le za odrezanje odtrganega vrha levega in ne desnega kazalca.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje z delno ugoditvijo tožnikovi pritožbi in z zvišanjem odškodnine odmerilo pravično odškodnino, ki ustreza vsem kriterijem iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Obseg škode je objektiviziran, upoštevane pa so tudi vse tožnikove individualne značilnosti.

Revizijsko sodišče je opravilo tudi primerjavo prisojene odškodnine s prisojo v tistih odškodninskih zadevah, ki so primerljive s tožnikovo. Ugotovilo je, da tožniku prisojena odškodnina ne odstopa od siceršnje prisoje v podobnih zadevah.

Ker uveljavljani revizijski razlog ni utemeljen, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo obeh toženk zavrnilo in z njo tudi njune priglašene revizijske stroške. Tožnikov odgovor glede na svojo vsebino in tudi vsebino same revizije ni bil potreben, zato mora tožnik stroške revizijskega odgovora kriti sam. Odločitev o revizijskih stroških obeh pravdnih strank temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP.