Jedro

Pri tožniku so diagnostični postopki in zdravljenje še vedno v teku, tako pri njem še ne gre za zdravstveno stanje, ki bi bilo dokončno in bi pomenilo popolno izgubo delovne zmožnosti. Iz tega razloga njegova zahteva za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita dve odločbi št. ... z dne 27. 5. 2008 ter dve dokončni odločbi št. ... z dne 23. 10. 2008 in z dne 22. 10. 2008, s katerimi je tožena stranka odločila, da se tožnik zaradi posledic bolezni razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in se mu od 21. 2. 2008 dalje prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo opravljal pretežno sedeče delo s polnim delovnim časom, zavrnila pa je zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za 30 % telesno okvaro, nastalo zaradi bolezni od 8. 12. 2006 dalje. Tožena stranka je z omenjeno odločbo o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja z dne 27. 5. 2008 tudi odločila, da se je tožnik dolžan najkasneje v roku 30-ih dni po dokončnosti odločbe prijaviti pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje ter da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločila s posebno odločbo. Sodišče prve stopnje je nadalje zavrnilo zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu od 21. 2. 2008 prizna pravica do invalidske pokojnine ter za 50 % telesno okvaro, nastalo 8. 11. 2006 zaradi bolezni, prizna pravica do invalidnine. V II. točki izreka je, ob upoštevanju ugotovitev v izvedenskem mnenju Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa tožbenemu zahtevku delno ugodilo tako, da je dokončno odločbo o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti glede pravice do premestitve na drugo ustrezno delo dopolnilo, da je tožnikovo ustrezno delo, poleg pretežno sedečega, da ne sme biti normirano, brez vsiljenega ritma ter na delovnem mestu, ki je ergonomsko urejeno.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US in 107/10 - Odl. US) pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče bistveno kršilo določbe postopka po 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepravilno je upoštevalo mnenje invalidskih komisij, ki sta od tožene stranke odvisna organa. V celoti je zanemarilo ugotovitve v ostalih medicinskih izvidih ter neutemeljeno zavrnilo tožnikove predloge, da se zaslišijo zdravniki specialisti. Opozarja na mnenje specialista fiziatra J.Z., da zanj ni možna rehabilitacija in je primerna le invalidska upokojitev. Izvida prim. J.Z., dr. med. z dne 5. 3. 2008 in 15. 5. 2008 sta obrazložena, morebitne nejasnosti bi sodišče moralo razčistiti z zaslišanjem omenjenega zdravnika, ki v prvem izvidu ni ugotovil popolne nezmožnosti za delo le zato, ker kot član invalidske komisije takšnega mnenja v naprej ne more dati. Glede ugotovljene deformacije stopala je tožnik prepričan, da je pravilna ugotovitev telesne okvare po 14. točki poglavja VII B Sporazuma o seznamu telesnih okvar, glede na deformacijo obeh stopal pa je odstotek telesne okvare prenizko ugotovljen. Okvara je izkazana na parnem organu, ocena telesne okvare bi zato morala biti po 2. točki poglavja XI. Sporazuma povečana za 10 %, na 50 % od 8. 11. 2006 dalje zaradi bolezni. Oceno telesne okvare z ugotovitvijo, da sta prizadeti obe stopali, je kasneje v tožnikovo korist spremenil specialist ortoped V.A..

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti absolutnih bistvenih kršitev, ki jih sodišču prve stopnje očita pritožba oziroma kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Bistvena kršitev določb postopka je po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP podana, če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda ali o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno ali o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava. Ob tem, ko tožnik v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje storilo navedeno kršitev, je popolnoma jasno, da je takšen očitek neutemeljen, saj v pritožbi niso navedena dejstva, ki bi takšno trditev dokazovala.

Neutemeljen je tudi očitek, da je z izpodbijano sodbo prvostopenjsko sodišče bistveno kršilo postopek po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izrek izpodbijane sodbe je popolnoma razumljiv in v skladu z razlogi, kot jih je sodišče prve stopnje navedlo. Kot določa četrti odstavek 324. člena ZPP, je sodišče v obrazložitvi navedlo zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, povzelo je izvedene dokaze in navedlo predpise, na katere je oprlo sodbo.

Postopek za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja se je pri toženi stranki začel s predlogom tožnikovega osebnega zdravnika, kot določa drugi odstavek 259. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo, 112/06 - Odl. US, 114/06 - ZUTPG, 17/07, 5/08, 10/08 - ZVarDod, 73/08, 8/09, 53/09, 98/09 - ZIUZGK, 7/10, 27/10 - Odl. US, 38/10 - ZUKN, 56/10, 79/10 - ZPKDPIZ, 94/10 - ZIU, 3/11, 57/11, 94/11 - Odl. US, 105/11 - Odl. US, 61/10 - ZSVarPre, 40/11 - ZSVarPre-A in 110/11 - ZDIU12). Predlogu je predložena obširna medicinska dokumentacija specialistov ortopedov, nevrologa, fiziatra, nevrokirurga ter travmatologa, s čimer je nedvomno utemeljen predlog osebnega zdravnika, da se pri tožniku ugotovi spremenjena delovna zmožnost ter oceni telesna okvara. S specialističnimi mnenji so podprte ugotovitve osebnega zdravnika, da je glavna bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost, cervikalna spondiloza, na delovno zmožnost pa vplivajo tudi druge bolezni in sicer cistične lezije, ekvinovarusna deformacija stopal ter glavobol. Glede na motnjo stopal je pridobitev mnenja invalidske komisije priporočil specialist ortoped v mnenju z dne 28. 3. 2007. Na to mnenje se je osebni zdravnik tudi skliceval, vendar sam, kot je označeno v predlogu, ni bil mnenja, da je pri tožniku podana telesna okvara po veljavnem Sporazumu o seznamu telesnih okvar.

Poleg predloga osebnega zdravnika ter delovne dokumentacije o tožnikovem poklicu, ki je, po podatkih iz delovne knjižice elektrikar – elektronik s IV. stopnjo izobrazbe, nazadnje pa je opravljal delo receptorja, za kar je predložen tudi opis, je sodišče dejansko stanje ugotavljalo na podlagi obsežne medicinske dokumentacije, zbrane pri toženi stranki, mnenj invalidskih komisij, ki po prvem in tretjem odstavku 261. člena ZPIZ-1, kot izvedenski organi tožene stranke dajejo izvedenska mnenja o invalidnosti in telesni okvari ter mnenj sodnih izvedencev.

Kar zadeva mnenja specialistov o spremenjeni ali zmanjšani delovni zmožnosti ter telesni okvari tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da z izjemo naknadnega mnenja specialista fiziatra dr. J.Z. z dne 10. 6. 2010, izraženega po dokončnosti izpodbijanih odločb (priloga A48 spisa), v celotni medicinski dokumentaciji ni nobenega izvida, iz katerega bi izhajalo, da tožnik ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela oziroma je pri njem podana poklicna invalidnost ter nima več preostale delovne zmožnosti, kar je definicija invalidnosti I. kategorije po 1. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Specialist ortoped dr. L.T. v mnenju z dne 28. 3. 2007 (priloga A33), na katerega se sklicuje tožnik in ga je povzel tudi osebni zdravnik, opisuje motnjo stopal in ob tem ugotavlja, da tožnik ni zmožen za daljše stoječe delo, prenašanje bremen in delo po neravnem. Priporočil je pridobitev mnenja invalidske komisije, vendar je obenem ugotovil, da je možna terapija nošnja ustreznih ortopedskih čevljev in tudi ne ugotavlja popolne izgube delovne zmožnosti.

Sodišče prve stopnje je, tudi ob upoštevanju tožnikove medicinske dokumentacije na različnih področjih diagnosticiranja in medicinske terapije, v zvezi s tožnikovimi težavami zlasti s hrbtenico in stopali, izvedlo obsežen in poglobljen dokazni postopek. Tako za ugotovitev preostale delovne zmožnosti kot za ugotovitev telesne okvare je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga in je zato, kot določa 243. člen ZPP, najprej pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje ter nato, ob upoštevanju zlasti tožnikovih pripomb in predlogov, še dodatni mnenji specialista ortopeda in medicinskega organa, Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa. Vsi trije izvedenski organi, tako kot sicer že invalidska komisija II. stopnje v predsodnem postopku, so poleg pregleda izvidov in ostale medicinske dokumentacije, tožnika tudi osebno pregledali. Iz mnenj izhaja, da so bili pregledani celo izvidi in mnenja specialistov, nastala po dokončnosti izpodbijanih odločb, za kar je že sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da jih pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka, skladno z 58., 63. ter 73. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04, 10/04 - popr., 61/04 - ZPMSPDSS, 45/08 - ZArbit, 45/08 - ZPP-D, 33/10 - Skl. US in 47/10 - Odl. US) ni mogoče upoštevati. Zatrjevan neprimeren odnos nekaterih medicinskih strokovnjakov, ki ga je tožnik doživljal ob pregledih, lahko pomeni kršitev medicinske etike, vendar to še ne pomeni, da je tožnik zaradi takšnega, kritike vrednega obravnavanja, upravičen v breme tožene stranke uveljaviti pravice iz invalidskega zavarovanja. Iz izvedenskega mnenja specialista ortopeda J.K. izhaja, da je pregledal in ocenil medicinsko dokumentacijo, zlati tudi oba izvida ortopeda z dne 28. 3. 2007 in fiziatra z dne 10. 6. 2010 z ugotovitvami, da je potrebno pridobiti oceno invalidske komisije. Natančno je pojasnil razloge, da se tožniku po Sporazumu o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89) prizna 30 % telesna okvara zaradi funkcijske motnje v obliki deformacije stopala. Potrdil je, da levo stopalo po obliki ne dosega kriterijev za priznanje telesne okvare ter utemeljil razloge, da se tožniku tudi za okvaro desnega stopala ne prizna 40 % telesna okvara. Vsebinsko enaka je ugotovitev in ocena specialistov medicine dela, prometa in športa iz omenjenega Kliničnega inštituta, ki so enako pregledali medicinsko dokumentacijo ter tožnika osebno. V zvezi s tožnikovimi pripombami je članica strokovnega konzilija specialistov, ki je bila tudi avtorica izvedenskega mnenja, mag. A.Š. na naroku ustno odgovorila na vprašanja in podala dodatna pojasnila k ugotovitvam izvedencev.

Glede na tako poglobljena in skladna izvedenska mnenja, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da dodatnih dokazov z zaslišanjem posameznih specialistov oziroma njihovim soočenjem ni izvedlo. Zlasti strokovni konzilij Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, ki je organ, posebej specializiran za ugotavljanje delovne zmožnosti, je svoje mnenje utemeljil obširno in se opredelil do vseh mnenj specialistov tako, da dodatna zaslišanja prepričljive končne ocene ne bi mogla spremeniti. Sodišče presodi, katera dejstva so pomembna za odločbo in odloči o tem, kateri dokazi ter na kakšen način naj se izvedejo, da se bodo ugotovila odločilna dejstva (8. člen v zvezi z 213. členom ZPP). Ob tem, ko se tožnik predvsem sklicuje na mnenje fiziatra z dne 10. 6. 2010, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je že prvostopenjsko sodišče tožniku pojasnilo, da ob presoji zakonitosti in pravilnosti dokončne odločbe načeloma ni mogoče upoštevati dejstev in dokazov, nastalih po dokončnosti odločbe, razen izjemoma, v kolikor se s takšnimi dokazi dokazujejo dejstva, nastala že pred dokončnostjo. Iz celotne medicinske dokumentacije izhaja, da so specialisti tožniku predlagali dodatna preglede in oblike terapije. Obsežna medicinska dokumentacija, nastala po dokončnosti odločbe, pa tudi dokazuje, da so pri tožniku diagnostični postopki ter zdravljenje še vedno v teku, kar prepričuje sodišče druge stopnje, da zaenkrat ne gre za zdravstveno stanje, ki bi bilo dokončno in bi pomenilo popolno izgubo delovne zmožnosti in za katerega niso več strokovno utemeljene določene terapije ali ukrepi medicinske rehabilitacije.

Sodba prvostopenjskega sodišča je pravilna in zakonita, neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.