Jedro

Tožnik ni skrbnik A.A., ki je kot prodajalec sklenil prodajno predpogodbo z dne 29. 12. 2004, temveč njegov sopogodbenik (kupec). Glede na takšno dejansko stanje pa relevantni materialni predpis (ZZZDR) tožniku ne daje položaja (aktivne) stranke v postopku odobritve pravnega posla z osebo, ki je pod skrbništvom. Zahtevo za začetek postopka odobritve pravnega posla je torej vložila oseba (tožnik), ki v tem postopku ne uveljavlja ali ne ščiti kakšnih svojih pravic ali pravnega interesa, zato mu ne gre položaj (aktivne) stranke v predmetnem upravnem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zavrgel vlogo tožnika v zvezi z odobritvijo prodajne predpogodbe, sklenjene 29. 12. 2004 v upravni zadevi A.A. st., št. 583-3/1990 (skrbništvo). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožnik prvostopnemu organu 19. 12. 2011 posredoval zahtevek za odobritev pravnega posla – prodajne predpogodbe, dogovorjene in sklenjene 29. 12. 2004 med A.A., B.B. ter tožnikom. Iz vloge izhaja, da je tožnik preko skrbnika sklenil s A.A. prodajno predpogodbo, ki se nanaša na prodajo 1/2 deleža A.A. na nepremičnini parc. št. 13/2 k.o. …. Iz obrazložitve vloge tudi izhaja, da je bila med pogodbenimi strankami dogovorjena kupnina v višini 117.600,00 EUR ter da je A.A. prvi del kupnine v višini 10.225,83 EUR že pridobil in porabil za odplačilo dolga, ki ga je imel do svojega brata C.C. po dednem dogovoru tako, da je pred sodiščem po svojem skrbniku sklenil sodno poravnavo. V nadaljevanju obrazložitve upravni organ citira 2. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) ter 3. točko 189. člena in 191. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) ter zaključuje, da iz navedenih zakonskih določb materialnega zakona smiselno izhaja, da Center za socialno delo (v nadaljevanju: CSD) odloča o odobritvi pravnih dejanj skrbnika v zvezi z izrednim upravljanjem z varovančevim premoženjem na podlagi skrbnikovega zahtevka oziroma da ne odloča o pravnih dejanjih skrbnika po uradni dolžnosti. Ker v primeru tožnikove vloge z dne 19. 12. 2011 ne gre za predlog oziroma zahtevek, podan s strani skrbnika oziroma osebe, ki ima položaj stranke v skrbniški zadevi št. 583-3/1990 in ker se upravna zadeva odobritve pravnega posla ne vodi po uradni dolžnosti v smislu zavarovanja javnega interesa, je prvostopni organ v skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP odločil, kot izhaja iz izreka sklepa.

Pritožbeni organ je z odločbo z dne 9. 3. 2012 tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani prvostopni sklep zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi izpostavlja, da je namen skrbništva nad drugimi osebami varstvo njihove osebnosti, ki se uresničuje predvsem z oskrbo, zdravljenjem in usposabljanjem za samostojno življenje. Skrbništvo ima tudi namen, da se zavarujejo premoženjske in druge pravice in koristi oseb, ki so pod skrbništvom (178. člen ZZZDR). Citira tudi določbo 191. člena ter prvi odstavek 219. člena tega zakona, 86. člen Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju: ZSV) ter 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Po presoji pritožbenega organa je odločitev organa prve stopnje pravilna in na zakonu utemeljena. Iz dokumentacije v spisu je namreč razvidno, da je bila A.A. st. odvzeta poslovna sposobnost in da je bil postavljen pod skrbništvo. V skladu z določbo 191. člena ZZZDR se postopek na podlagi te določbe lahko vodi izključno na zahtevo stranke. ZUP v 42. členu opredeljuje, kdo je lahko stranka v postopku, in sicer vsaka fizična in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek ter tudi drugi (skupina oseb), če so lahko nosilci pravic in obveznosti, o katerih se odloča v upravnem postopku. Pravico udeleževati se postopka ima po 43. členu ZUP tudi oseba, ki izkaže pravni interes (stranski udeleženec). Položaj stranke v upravnem postopku se torej ne presoja po določbah ZUP, pač pa po materialnem predpisu, v konkretnem primeru ZZZDR, ki daje pravice, obveznosti ali priznava pravne koristi. Obstajati mora torej zveza med osebo in materialnim predpisom, ki tej osebi daje pravice, nalaga obveznosti ali priznava kakšne pravne koristi. Lastnost stranke v upravnem postopku ima le oseba, ki je lahko imetnik kakšne pravice, obveznosti ali pravne koristi, o kateri se odloča v konkretni upravni stvari. Pravna korist, zaradi katere ima oseba pravico se udeleževati postopka, je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Tožnik pa je v predmetni zadevi ena od pogodbenih strank v pravnem poslu, ki je bil sklenjen za nepremičnino parc. št. 13/2 k.o. … do 1/2, druga pogodbena stranka pa je A.A. st., ki je bil zaradi odvzema poslovne sposobnosti postavljen pod skrbništvo. Pritožbeni organ poudarja, da se v postopku po 191. členu ZZZDR varujejo in presojajo izključno koristi varovanca, kar pomeni, da pogodbena stranka, ki sklepa pravni posel z varovancem oziroma njegovim zakonitim zastopnikom, v omenjenem postopku nima položaja stranke niti stranskega udeleženca, saj ta v tem postopku ne more varovati svojih pravic in koristi, ker se o njih sploh ne odloča. Prvostopni organ je zato pravilno presodil, da tožnik zahteve za odobritev pravnega posla ne more podati in je njegovo vlogo zavrgel. Zahtevo za odobritev predmetnega pravnega posla lahko namreč poda le skrbnica. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na stališče Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu II Cp 4279/2010 ter na odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 9. 3. 2000 pojasnjuje, da tako organ prve stopnje kot tudi pritožbeni organ pri odločanju v upravni zadevi na navedena stališča nista vezana, temveč vodita upravni postopek in odločata v upravnih zadevah samostojno v okviru in na podlagi veljavne materialne in procesne zakonodaje. V zvezi s pritožbeno navedbo, da vlaga tudi pritožbo zoper delo uradne osebe, ki je vodila upravni postopek na prvi stopnji, pritožbeni organ pojasnjuje, da takšna pritožba v skladu z določbami ZUP ni mogoča. Domnevne procesne nepravilnosti, storjene s strani uradne osebe, ki vodi upravni postopek oziroma ki v upravnem postopku odloča, so namreč pritožbeni razlogi, s katerimi se izpodbija v upravnem postopku izdan upravni akt. Kolikor je tožnik menil, da je uradna oseba pri svojem delu pristranska, pa bi moral v času postopka na prvi stopnji podati zahtevo za njeno izločitev v skladu z določbo 37. člena ZUP, česar pa ni storil. Pripominja pa tudi, da iz spisovne dokumentacije izhaja, da ima varovanec več neurejenih pogodbenih razmerij v zvezi z razpolaganjem z njegovim premoženjem ter da je dolžnost njegove skrbnice, da ta razmerja z odobritvijo CSD ustrezno uredi.

Tožnik se v tožbi sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4279/2010, v katerem je le-to zavzelo stališče, da ima tožnik zakonsko možnost, da poda zahtevo za uvedbo postopka pri organu prve stopnje. Sodišče je tako, sicer v pravdnem postopku, zavzelo stališče, da je tožnik upravičen predlagatelj postopka odobritve pravnega posla na podlagi 191. člena ZZZDR. Različno tolmačenje istega predpisa je za tožnika povzročilo nastanek nerazrešljivega pravnega položaja. Navaja tudi, da je CSD ... v podobni zadevi, ki se je nanašala na istega varovanca, kupec nepremičnine pa je bila Mestna občina ..., le-tej priznal sposobnost biti stranka, saj je obravnaval predlog za odobritev pravnega posla, ki ga je vložila. Dalje izpostavlja, da upravna organa obeh stopenj mešata dve vprašanji, in sicer vprašanje kdo lahko vloži predlog za odobritev pravnega posla in vprašanje interesov, ki se upoštevajo pri presoji odobritve pravnega posla. Dejstvo je, da mora CSD pri presoji odobritve pravnega posla vedno upoštevati samo korist varovanca ne glede na to, kdo vloži predlog za odobritev pravnega posla. Predmet odločanja v tem postopku je odobritev pravnega posla, ki ima poleg varovanca vsaj še eno pogodbeno stranko. Tudi ta pogodbena stranka ima neposredno in na zakon oprto korist, da CSD odloči o tem, ali je ravnanje skrbnika v skladu z interesi varovanca, in v primeru, če gre za takšno ravnanje, odobri določen pravni posel, v nasprotnem primeru pa odobritev zavrne. S tem tudi razreši negotovost, saj je vprašanje veljavnosti pravnega posla odvisno od odobritve CSD. S tem, ko CSD odloča o odobritvi pravnega posla, torej odloča tudi o pravni koristi stranke pravnega posla – tožnika, medtem ko pri vsebinski presoji odobritve upošteva le korist varovanca. Glede na navedeno bi torej organ prve stopnje moral tudi tožniku priznati status stranke v upravnem postopku. V tem primeru se je pokazalo, da zmotno stališče prvostopnega organa lahko omogoči tudi skrbnikovo zlorabo pravic, ki jih ima varovanec. Res je, da ima tožnik odškodninski zahtevek zoper skrbnika, vendar meni, da je v konkretnem primeru v interesu obeh pogodbenih strank, da se ta pravni posel odobri. Dejstvo namreč je, da v tem primeru del kupnine še ni bil plačan in bi bil plačan v skladu z interesi varovanca, kot bi jih določil CSD v postopku odobritve. Po povedanem sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo zavrne, pri čemer se sklicuje na razloge odločbe druge stopnje.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali ima tožnik, kot sopogodbenik prodajne predpogodbe z dne 29. 12. 2004, sklenjene med A.A. st. (ki mu je postavljen skrbnik) in B.B. kot prodajalcema ter tožnikom kot kupcem njunega solastnega deleža nepremičnine parc. št. 13/2 k.o. …, položaj (aktivne) stranke v postopku odobritve tega pravnega posla po 191. členu ZZZDR.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedel pritožbeni organ v odločbi druge stopnje in se nanje, v izogib ponavljanju, tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Po določbi 42. člena ZUP je stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek (prvi odstavek); stranke pa so lahko tudi drugi (skupina oseb, itd.), če so lahko nosilci pravic in obveznosti, o katerih se odloča v upravnem postopku (drugi odstavek).

Stranka v posameznem upravnem postopku je, glede na citirano določbo, lahko vsakdo, če je lahko nosilec pravic in obveznosti, o katerih se odloča v posameznem upravnem postopku. Upravni organ mora torej ugotoviti, ali stranka v posameznem postopku varuje svoje na zakon oprte pravice ali pravne koristi. Katere osebe imajo lahko položaj stranke v posameznem postopku, določajo materialni predpisi. V predmetni zadevi je relevanten materialni predpis ZZZDR, ki ureja skrbništvo in v 1. alineji 191. člena določa, da sme skrbnik samo z odobritvijo CSD odtujiti ali obremeniti varovančeve nepremičnine. Po določbi prvega odstavka 192. člena ZZZDR skrbnik zastopa varovanca. Skrbnik pa sme skleniti pravni posel z varovancem, za katerega skrbi, le tedaj, če CSD spozna, da je to varovancu v korist in ta posel vnaprej odobri (193. člen ZZZDR).

Da tožnik ni skrbnik A.A. st., ki je kot prodajalec sklenil predmetno prodajno predpogodbo z dne 29. 12. 2004, temveč njegov sopogodbenik (kupec), ni sporno. Glede na takšno, nesporno, dejansko stanje pa tožniku tudi po presoji sodišča relevantni materialni predpis (ZZZDR) ne daje položaja (aktivne) stranke v postopku odobritve pravnega posla z osebo, ki je pod skrbništvom. Tožnik v tožbi sicer navaja, da ima kot sopogodbenik varovanca neposredno in na zakon oprto korist, da CSD odloči o tem, ali je ravnanje skrbnika v skladu z interesi varovanca, vendar pa ne navede, konkretno kateri zakon naj bi mu takšno pravico oziroma pravno korist dajal. Zato je sodišče takšen pavšalen tožbeni ugovor zavrnilo. Glede na navedeno tudi ne drži tožbena trditev, da upravna organa obeh stopenj mešata vprašanje, kdo lahko vloži predlog za odobritev pravnega posla in vprašanje interesov, ki se upoštevajo pri presoji odobritve le-tega.

Tožnik ne more uspeti niti s sklicevanjem na stališče Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu II Cp 4279/2010 z dne 23. 2. 2011 in na odločitev prvostopnega organa, ki naj bi jo le-ta sprejel v podobni zadevi, ki se je nanašala na istega varovanca. Ustavno načelo enakega sodnega varstva pravic po 22. členu Ustave RS namreč ne more biti podlaga za morebitno vzpostavitev enakosti v nepravu (glej: str. 242, Komentar Ustave RS, Fakulteta za državne in evropske študije, 2010).

Ker je po vsem povedanem zahtevo za začetek postopka odobritve pravnega posla vložila oseba (tožnik), ki v tem postopku ne uveljavlja ali ne ščiti kakšnih svojih pravic ali pravnega interesa, mu ne gre položaj (aktivne) stranke v predmetnem upravnem postopku. Zato je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom tožnikovo zahtevo zavrgel na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

Na tem mestu sodišče zgolj pripominja, da je v obravnavani zadevi, ob upoštevanju relevantnih predpisov, zavzelo drugačno stališče, kot ga je to sodišče zavzelo v sodbi I U 175/2012 z dne 21. 6. 2012. Na prej sprejeto odločitev istega sodišča namreč ni vezano.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je le-ta pravilen in zakonit. Izrek o stroških postopka pa temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, da sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.