Jedro

Glede na prepričljivo mnenje izvedenskega organa, da je potrebna dodatna diagnostika in da zdravljenje še poteka, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Za ugotovitev, ali je pri tožniku podana izguba delazmožnosti, je potrebna diagnostika. Lečeči specialist pa ni tisti organ, ki bi podal mnenje o delazmožnosti. Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče že v več zadevah (kot npr. Psp 429/2014), je vloga lečečih specialistov drugačna kot vloga izvedencev, ki so dolžni poleg pravil stroke in znanosti upoštevati tudi definicijo invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št.: ... z dne 10. 4. 2019 in št. ... z dne 10. 9. 2018 ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 28. 2. 2018 dalje in se mu od tega dne dalje prizna pravica do invalidske pokojnine (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun Republike Slovenije (II. točka izreka).

2. Zoper I. točko izreka je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da že iz poročila o psihološkem pregledu iz sredine decembra 2016, ki ga je podala klinična psihologinja A. A., in sicer po opravljenih dveh pregledih 9. 11. 2016 in 5. 12. 2016 izhaja, da tožnik ni zmožen opravljati samostojno pridobitno dejavnost, niti z zmanjšano delovno obremenitvijo. Priporočila je invalidsko upokojitev. Tudi iz mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 28. 2. 2018 izhaja, da je pri tožniku zdravljenje končano ter da je podana I. kategorija invalidnosti. Je pa kasneje invalidska komisija druge stopnje dne 21. 5. 2018 in 18. 4. 2019 podala mnenje, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi sledilo izvedenskemu mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti, Univerze v Ljubljani z dne 6. 3. 2020 iz katerega izhaja, da diagnostika in zdravljenje pri tožniku še nista zaključena, zato mnenja o delazmožnosti ni možno podati. Po stališču tožnika mnenje izvedenskega organa v okviru dokazne ocene ni bilo podvrženo kritični presoji sodišča. Nobena od invalidskih komisij namreč ni bila mnenja, da pri tožniku zdravljenje ne bi bilo zaključeno, temveč da je pri tožniku podana invalidnost. Glede predlagane dodatne diagnostike ostaja odprto vprašanje, ali bo v letu 2022 (oziroma morebiti celo kasneje) sploh mogoče s potrebno natančnostjo ugotoviti dejansko stanje v času do 10. 4. 2019. Tožnik je predlagal zaslišanje prič, vendar pa sodišče dokaznemu predlogu ni sledilo. S tem, ko je nekritično in pavšalno zavrnilo dokazne predloge, je kršilo tožnikovo pravico do poštenega sojenja in bi bilo potrebno že iz tega razloga sodbo razveljaviti. Tožnik nadalje opozarja na sodno prakso, iz katere izhaja, da zaključenega zdravljenja, kot izhaja iz definicije invalidnosti, ni mogoče enačiti z zaključenostjo zdravljenja nasploh, ki je lahko pri marsikaterem bolniku doživljenjsko. Sicer pa invalidnost ni pogojena s trajno spremembo zdravstvenega stanja. Invalidnost je potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso dokončne. Ob takšnem materialnopravnem izhodišču pa v okoliščinah konkretnega primera presoja sodišča, da zdravljenje pri tožniku ni zaključeno in da zato ocena invalidnosti ni možna, ni prepričljiva, niti materialnopravno sprejemljiva. Člana izvedenskega organa tudi nista odgovorila na vse tožnikove pripombe. Tožnik je zaradi zdravstvenih težav kontinuirano odsoten iz dela že vse od leta 2012 dalje. Sodišče v sodbi navaja, da ni bila izvedena diagnostika kliničnih simptomov. Da je temu tako, gre v celoti pripisati izključno zdravstvenemu sistemu, saj lečeči specialisti, kljub tožnikovim pozivom, glede diagnostike in razreševanja tožnikovih simptomov niso praktično ničesar ukrenili. Tudi iz tega dejstva sledi, da je zdravljenje tožnika s strani uradne medicine, zaključeno. Če bi sodišče zaslišalo nevropsihologinjo, bi lahko priča tožnikovo izpoved dodatno potrdila in osvetlila ostale okoliščine, povezane s to tematiko. Članica izvedenskega organa je izpovedala, da je imel tožnik pri psihiatru postavljeno diagnozo "neopredeljena osebnostna motnja" oziroma sum na "neopredeljeno organsko osebnostno motnjo", kar pa ni res. Kot izhaja iz izvidov tožnikove psihiatrinje, le-ta ni postavila diagnoze "neopredeljena organska osebnostna motnja". Izvedenec je na naroku tudi izpovedal, da izvid klinične psihologinje govori, da ni kognitivne motnje, izvid nevropsihiatrinje po 7 mesecih pa, da gre za izjemno hudo kognitivno motnjo. Če bi šlo za tako hude kognitivne težave kot so napisane, potem bi ta proces tekel naprej. Po mnenju tožnika je izvedenec s tem priznal, da sodobna medicina tovrstne kognitivne motnje ne zna pozdraviti in da tudi zdravljenje ni učinkovito. To pa vodi v zaključek, da je zdravljenje zaključeno in da ni pričakovati izboljšanje tožnikovih delovnih sposobnosti. Tožnik ni nikoli zatrjeval, da je bilo njegovo zdravstveno stanje do 10. 4. 2019 enako njegovemu zdravstvenemu stanju dne 29. 1. 2020. Ravno nasprotno, že ob osebnem pregledu pri izvedenskem organu je povedal, da na dan 3. 3. 2020 približno polovice simptomov (navedenih v opisu simptomov z dne 3. 6. 2016) ni več, ali pa so bistveno manj močni. Še vedno pa ostaja huda utrujenost, izčrpanost, pomanjkanje energije. Glede CT-ja je želel napotnico, ki pa mu jo osebna zdravnica ni hotela izdati. Izvedenski organ tako sploh ni proučil celotne razpoložljive dokumentacije, če pa jo je, pa sta člana izvedenskega organa selektivno upoštevala zgolj določen del dokumentacije, pri drugem delu pa "mižala" in s tem namerno in zavestno zavedla sodišče, da je sprejelo napačno odločitev. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Predlaga, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks, saj bi plačilo le-teh ogrozilo tožnikovo normalno preživljanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 10. 4. 2019, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo, št. dosjeja: ..., št. zadeve: ... . Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ razvrstil tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: psihično lahko delo, v ugodnih klimatskih pogojih, v bližini sanitarij, s polnim delovnim časom od 28. 2. 2018 dalje. Določil je, da je kontrolni pregled potreben v mesecu februarju 2021 ter da se je tožnik dolžan najkasneje v roku 30 dni po dokončnosti navedene odločbe prijaviti pri Zavodu RS za zaposlovanje in da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je invalidska komisija I. stopnje 28. 2. 2018 podala mnenje, da je pri tožniku od 28. 2. 2018 dalje zaradi posledic bolezni podana I. kategorija invalidnosti. V reviziji je nato invalidska komisija II. stopnje dne 21. 5. 2018 menila, da je pri tožnik od 28. 2. 2018 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je delal, to je "informatik". S polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, pa je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: psihofizično lahko delo, v ugodnih klimatskih pogojih, v bližini sanitarij. Enako je menila tudi invalidska komisija II. stopnje dne 8. 4. 2019. Iz tožnikove izpovedbe izhaja, da je po izobrazbi diplomirani organizator informatik VII. stopnje. Nazadnje je imel s. p. Zaradi zdravstvenih razlogov ni več mogel delati. Šel je v osebni stečaj in tudi zaprl s. p. Prijavljen je pri Zavodu RS za zaposlovanje in prejema denarno socialno pomoč.

7. Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je sodišče postavilo izvedenski organ Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. V sestavi navedene komisije sta sodelovala specialist MDPŠ ter specialistka psihiatrinja. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja z dne 6. 3. 2020, ki je bilo podano na podlagi proučitve medicinske dokumentacije v spisu in v zdravstvenem kartonu ter na podlagi osebnega pregleda tožnika izhaja, da ima tožnik že dolga leta Chronovo bolezen in psoriazo. Že v decembru leta 2017 je bila ugotovljena tudi paraanalna fistula, opravljen pa je bil tudi operativni poseg. Tožnik je bil obravnavan pri psihologu in psihiatru. Glede na dostopno zdravstveno dokumentacijo in glede na osebni pregled izvedenski organ navaja, da je možno sklepati, da je pri tožniku prisotna telesna somatska blodnjava motnja, kar pomeni blodnje, da ima posameznik določen fizični defekt ali somatsko stanje. Telesne težave imajo pomemben učinek na njegovo življenje, saj se jim popolnoma podreja, čeprav vsaka posamezna težava zase ne predstavlja pomembnega somatskega stanja. Ker jih sešteva, je subjektivno prepričan o njihovem pomembnem vplivu na njegovo življenje. Je prekomerno senzitiven, predvsem glede svojih terapevtskih prepričanj. Ne sprejema mnenj strokovnjakov. Prepričanja ga zadržujejo v socialni izolaciji. Izvedenski organ ugotavlja, da pri tožniku ni bila izpeljana nobena diagnostika, ki bi lahko pojasnila kognitivni upad, kot ga ugotavlja klinična psihologinja 22. 8., 21. 9. in 28. 9. 2017. Tako ni bila opravljena slikovna preiskava možganov, laboratorij, prav tako tudi ne diagnostika kliničnih simptomov. Le en izvid klinične psihologinje o kognitivnem upadu, brez opredelitve strokovnjakov – psihiatrov o njegovih nenavadnih doživljanjih ter brez ustreznega zdravljenja teh težav, se izvedenski organ oziroma člana izvedenskega organa, ne moreta opredeljevati do delazmožnosti. Ker ne diagnostika in tudi ne zdravljenje pri tožniku še nista zaključena, mnenja o delazmožnosti ni možno podati. Sodišče je na naroku oba izvedenca tudi zaslišalo.

8. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 v prvem odstavku 63. člena določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Skladno s 1. alinejo drugega odstavka istega člena se zavarovanec razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.

9. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo izvedensko mnenje, kateremu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Sodišče je izhajalo iz metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, kjer je določeno, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče je argumentirano obrazložilo, zakaj je sledilo izvedenskemu mnenju. Izvedenski organ je bil namreč postavljen ravno iz razloga, ker sodišče ne razpolaga z medicinskim znanjem. Sodni izvedenec pa kot pomočnik sodišča pomaga razjasniti dejansko stanje. Sodišče je kritično presodilo pravilnost, popolnost in sprejemljivost izvedenskega mnenja in svojo odločitev, zakaj je sledilo podanemu izvedenskemu mnenju tudi obrazložilo. Nestrinjanje tožnika s podanim izvedenskim mnenjem nikakor ne pomeni, da je mnenje pomanjkljivo ali nestrokovno ali celo, kot to v pritožbi neutemeljeno navaja tožnik, da naj bi bilo sodišče s strani izvedenskega organa zavedeno. Že iz pisno podanega izvedenskega mnenja izhaja vsebina medicinske dokumentacije, ki sta jo proučila oba izvedenca. Opisan je tudi izvid osebnega pregleda in nato podana skupna ugotovitev obeh izvedencev v zvezi s vprašanji, ki jih je postavilo sodišče prve stopnje. Zaradi podanih pripomb na izvedensko mnenje, je sodišče oba izvedenca tudi zaslišalo. Izvedenca sta podrobno pojasnila svoje ugotovitve v zvezi s tožnikovo invalidnostjo oziroma vprašanjem tožnikove delazmožnosti. Izvedenca sta se opredelila tudi do medicinske dokumentacije, ki so jo podali lečeči specialisti (specialistka klinične psihologije in specialistka psihiatrinja). S tem v zvezi opozarjata, da se obe specialistki nista poglobili v ugotavljanje kognitivnega upada. Tako ni bila opravljena diagnostika kot na primer slikovne preiskave možganov, laboratorijske preiskave, prav tako tudi ni bila opravljena diagnostika kliničnih simptomov.

10. Vsa dokumentacija potrebna pri ugotavljanju invalidnosti, mora biti zbrana in predložena invalidski komisiji že ob uvedbi postopka ugotavljanja invalidnosti. Res je, da v predsodnem postopku nobena od invalidskih komisij ni menila, da je potrebno opraviti še dodatno diagnostiko oziroma dodatne preiskave, temveč sta tako invalidska komisija I. stopnje kot invalidska komisija II. stopnje ugotovili, da so izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2, torej, da je podana invalidnost. Nasprotno pa izvedenski organ prepričljivo pojasnjuje, da sta podani mnenji preuranjeni, saj je potrebna še dodatna diagnostika ter zdravljenje. Šele nato je možna podaja mnenja o delazmožnosti.

11. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo določbo tretjega odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)3, po kateri sodišče ne sme odločiti v škodo stranke, ki je uveljavljala sodno varstvo. Tožniku so bile namreč na podlagi izpodbijanih odločb že priznane pravice iz invalidskega zavarovanja in v primeru, če bi sodišče, s tem ko je v celoti sprejelo podano izvedensko mnenje, temu sledilo in odpravilo obe odločbi, ki jih je podala tožena stranka, bi s tem odločilo v škodo tožnika. Nenazadnje se je tožnik tudi na izrecno vprašanje sodišča strinjal, da v primeru, če ne bo ugotovljena I. kategorija invalidnosti, da želi, da se ohranijo pravice na podlagi III. kategorije invalidnosti, kot izhajajo iz izpodbijanih odločb. 12. Glede izpolnjevanja pogojev za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti pa so potrebne še dodatne preiskave na podlagi katerih bo ugotovljeno tožnikovo zdravstveno stanje ter tudi odgovorjeno na vprašanje, ali je pri tožniku zdravljenje zaključeno. Glede vprašanja zaključenosti zdravljenja, je pritožbeno sodišče že v več zadevah opozorilo (nekatere zadeve navaja že tožnik v pritožbi), da je potrebno vprašanje konca zdravljenja v vsakem primeru posebej razčistiti. Tudi v primeru, če je z vidika medicinske stroke in doktrine pri pacientu indicirana nadaljnja diagnostika in terapevtska obravnava, je pri ocenjevanju invalidnosti potrebno upoštevati dejanski zdravstveni status vsakokratnega življenjskega primera v povezavi z delom, svojim poklicem in dejavnostjo iz tretjega ali četrtega odstavka 63. člena ZPIZ-2. To še zlasti, če po dolgotrajni odsotnosti z dela zaradi bolezni ni izboljšanja psihosomatskega funkcijskega statusa. Sicer pa invalidnost ni pogojena s trajno spremembo zdravstvenega stanja. Zaradi opustitve pogoja "trajna sprememba zdravstvenega stanja" iz definicije invalidnosti, je za pričakovana izboljšanja zdravstvenega stanja (ali pa tudi poslabšanja zdravstvenega stanja) v 94. členu ZPIZ-2 predpisan kontrolni pregled. Tudi v sporni zadevi iz izpodbijane prvostopenjske odločbe izhaja, da je bil tožniku predpisan kontrolni pregled v letu 2021, kar pomeni, da je tudi invalidska komisija pričakovala nadaljnje spremembe v zdravstvenem stanju. Nenazadnje tudi tožnik sam v pritožbi navaja, da je glede simptomov prišlo v času od 3. 6. 2016 do 3. 3. 2020 do sprememb, saj polovice simptomov ni več ali pa so bistveno manj močni.

13. Glede na prepričljivo mnenje izvedenskega organa, da je potrebna dodatna diagnostika in da zdravljenje še poteka, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Sodišče je utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog po zaslišanju predlaganih prič. Zavrnitev dokaznega predloga je tudi ustrezno obrazložilo. Za ugotovitev ali je pri tožniku podana izguba delazmožnosti, je potrebna diagnostika, kot je že bilo pojasnjeno. Lečeči specialist pa ni tisti organ, ki bi podal mnenje o delazmožnosti. Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče že v več zadevah (kot npr. Psp 429/2014), je vloga lečečih specialistov drugačna kot vloga izvedencev, ki so dolžni poleg pravil stroke in znanosti, upoštevati tudi definicijo invalidnosti.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Glede tožnikovega predloga za oprostitev plačila sodnih taks, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da skladno s 71. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)4 se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva, sodne takse ne plačujejo.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 2/2004. 4 Ur. l. RS, št. 2/2004.