Jedro

Sodišče ni dolžno po uradni dolžnosti ugotavljati, ali obstajajo še kakšna dejstva, ki bi bila lahko pravno pomembna za odločitev, niti iskati dokazov zanje. Stvar stranke je, da zatrjuje za odločitev relevantna dejstva in predlaga zanje dokaze.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odpravnine tožniku v znesku 3,883.123,20 SIT (I. točke izreka). Ugotovilo je, da je bil tožnik razrešen iz krivdnih razlogov po 1. odstavku 250. člena Zakona o gospodarskih družbah, zato ni upravičen do odpravnine. Ugodilo pa je tožnikovemu zahtevku in razveljavilo sklep nadzornega sveta tožene stranke z dne 22.1.1997 in sklep istega organa z dne 24.2.1997, na podlagi katerih je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja in ustavilo disciplinski postopek (II. točke izreka). Sodišče je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi odločitev disciplinskih organov, temveč zaradi uvedbe stečaja dne 2.2.1998 in toženi stranki naložilo, da tožniku navedeno obdobje vpiše kot delovno dobo v delovno knjižico (III. točke izreka). Ugotovilo je tudi obstoj tožnikove terjatve do tožene stranke v višini kot izhaja iz IV. točke izreka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke vloženo zoper zavrnilni del prvostopne sodbe kot neutemeljeno zavrnilo, saj je pretežno soglašalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije ponavlja predhodne navedbe, da odpoklic s položaja direktorja zaradi neuspešnih rezultatov poslovanja ne pomeni razrešitvenega razloga iz 1. odstavka 250. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 do 45/01 - ZGD) - da tožnik ni sposoben voditi poslov. Dejanski vzrok nezaupnice je strah zaposlenih pred izgubo delovnega mesta, kot posledice realizacije sanacijskega programa. Ker je slabo poslovanje tožene stranke pripisati prihodu številne konkurence, je to objektivni, ne pa krivdni razlog. Tožniku očitana nesposobnost v postopku ni bila dokazana, zato je odločitev sodišča ne samo materialnopravno zmotna, temveč tudi obremenjena z bistveno kršitvijo postopka, saj izpodbijana sodba o tej okoliščini nima nobenih razlogov. Predlaga, da se reviziji ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila na podlagi določbe 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Po 1. odstavku 250. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 - 45/01 - ZGD) lahko nadzorni svet odpokliče posameznega člana uprave oziroma predsednika, če ugotovi, da huje krši obveznosti oziroma da ni sposoben voditi poslov, oziroma ga razreši, če mu skupščina izreče nezaupnico. V tem določilu so uzakonjeni krivdni razlogi za odpoklic uprave, kar pomeni, da se krivda njenega člana ali predsednika domneva že po samem zakonu. V primeru, če nadzorni svet odpokliče člana ali predsednika uprave brez utemeljenega razloga iz 1. odstavka 250. člena ZGD, ima odpoklicani po 2. odstavku istega zakonskega določila pravico do odpravnine v višini najmanj 24-kratne njegove zadnje mesečne plače (po noveli ZGD - Uradni list RS, št. 20/98 - največ 6-kratne povprečne mesečne plače v zadnjih dvanajstih mesecih, ko je opravljal funkcijo člana ali predsednika uprave).

V obravnavanem primeru je sodišče ugotovilo, da je bil tožnik na podlagi sklepa izredne seje nadzornega sveta tožene stranke z dne 9.10.1996 razrešen funkcije direktorja zaradi "neuspešnih rezultatov poslovanja". To po presoji sodišča druge stopnje pomeni krivdni razlog nesposobnosti vodenja poslov iz 1. odstavka 250. člena ZGD. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se tožnik ob očitku o slabih rezultatih poslovanja na seji nadzornega sveta ni skliceval na objektivne razloge. Da je za slabo poslovanje obstajala subjektivna odgovornost tožnika, izhaja tudi iz razlogov prvostopnega sodišča, ki je ugotovilo, da je bil izglasovani sklep nadzornega sveta posledica odločitve skupščine tožene stranke dne 21.9.1996, da ne sprejme letnega poročila uprave za leto 1995. Zato ni utemeljen očitek revizije, da izpodbijana sodba nima razlogov o subjektivni odgovornosti tožnika, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tudi, če bi bila res storjena v postopku pred sodiščem prve stopnje, bi jo moral tožnik uveljavljati s pritožbo, kar pa ni storil. Revizijska trditev o zmotni razlagi 250. člena ZGD, lahko pomeni uveljavljanje zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar je glede na izrecno določbo 3. odstavka 370. člena ZPP nedovoljen revizijski razlog, lahko pa pomeni tudi uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava. Ob tem je poudariti, da revizijsko sodišče presoja uporabo materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 370. člena ZPP). Zato v reviziji ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev, do katerih je prišlo sodišče na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov.

Sodišče je na podlagi 1. odstavka 7. člena ZPP vezano na v tem procesnem določilu predpisano razpravno načelo, kar pomeni vezanost na trditveno in dokazno gradivo stranke. Izjemo od tega načela vsebuje 2. odstavek istega zakonskega določila, po katerem sme sodišče samo ugotavljati tudi dejstva, ki jih stranke niso navajale, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena). Zato sodišče ne sme vzeti za podlago svoji sodbi zgolj pavšalno sklicevanje tožnika (v reviziji) na obstoj objektivnih razlogov, ki naj bi mu onemogočali voditi posle tako, da bi bili v interesu družbe in dobrih poslovnih rezultatov. Že v postopku na prvi stopnji bi moral tožnik skladno določilu 1. odstavka 7. člena ZPP jasno in določno navesti obstoj vseh dejstev in predlagati dokaze za svojo trditev, da so bili očitani mu slabi rezultati poslovanja posledica objektivnih okoliščin. Sodišče, kot že povedano, ni dolžno po uradni dolžnosti ugotavljati, ali obstajajo še kakšna dejstva, ki bi lahko bila pravno pomembna za odločitev, niti iskati dokazov zanje. Stvar stranke je, da zatrjuje za odločitev relevantna dejstva in predlaga zanje dokaze. To pa je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje očitno opustil. Zato je bila pravilna materialnopravna presoja obeh sodišč, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 2. odstavka 250. člena ZGD za izplačilo odpravnine, saj ni bil razrešen brez utemeljenega razloga. Ker uveljavljeni revizijski razlogi niti razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi določbe 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.