Jedro

Sodišče prve stopnje je obdolžencu izreklo za storitev kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po členu 137/I KZ denarno kazen, glede katere pa v skladu s V. in VI. odst. 38. člena KZ ni določilo roka za njeno plačilo, niti sankcije za primer neuspešne prisilne izterjave in s tem v korist obdolženca kršilo kazenski zakon, vendar pa je pritožbeno sodišče takšno kršitev lahko le ugotovilo, saj državni tožilec ni vložil pritožbe zoper sodbo.

Izrek

Pritožba obdolženčevega zagovornika se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v višini 120.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. T. S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po členu 137/I KZ ter mu izreklo denarno kazen v višini 120.000,00 SIT, mu odvzelo samokres znamke ČZ ter mu v plačilo naložilo povprečnino kot stroške kazenskega postopka.

Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec J. Š. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v pisnem mnenju predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje nima pomislekov glede dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je ob oceni obdolženčevega zagovora in prepričljivih izpovedb obeh oškodovancev, skladnih z vsebino njunih prijav na policijski postaji, ugotovilo, da so v ravnanju obdolženca podani (najmanj) znaki kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po I. odst. 137. člena KZ.

Celo sam obdolženec je v svojem zagovoru priznal, da je z njegove strani za krajo v skladišču osumljena oškodovanca s pištolo v roki pozval, naj mu izročita ključe svojih avtomobilov, kar je nedvomno mogoče razumeti kot jasno in z grožnjo izraženo zahtevo po poplačilu ugotovljenega manjka, čemur sta se oškodovanca uprla ter že ob podaji ustnih kazenskih ovadb in ko sta bila zaslišana kot priči na sodišču podrobneje in skladno opisala ravnanje obdolženca, ki sta ga vsak zase občutila kot konkretno nevarnost za svoji telesni integriteti in s tem za močne občutke ogroženosti. Ni torej dvoma, da je obdolženec z nevarno situacijo, ki jo je ustvaril ob svoji manipulaciji z orožjem in istočasno izraženi zahtevi po izročitvi ključev, pri obeh oškodovancih ustvaril občutek ogroženosti in prestrašenosti, uresničil najmanj zakonske znake očitanega kaznivega dejanja.

Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v korist obdolženca grobo kršilo kazenski zakon, saj je tako prvotno vložen, kot tudi modificirani obtožni predlog obdolžencu (utemeljeno) očital storitev dveh kaznivih dejanj, pa je sodišče spoznalo za krivega le za eno kaznivo dejanje, vendar pa državni tožilec na takšno kršitev ni reagiral z vložitvijo pritožbe. Glede na vsebino pritožbe obdolženčevega zagovornika pa ob opisu ravnanja obdolženca, njegov zagovor - vsebino - izpovedb oškodovancev velja še omeniti, da je državni tožilec očitno spregledal tudi zakonsko dikcijo opisa kaznivega dejanja samovoljnosti iz

II. odst. 313. člena KZ, po kateri je za opisano ravnanje zagrožena strožja kazen - zapor do dveh let. Ni zato mogoče pritrditi nobeni od pritožbenih navedb obdolženčevega zagovornika, ki zmotno meni, da prepir v izreku sodbe ni konkretiziran in da zato sodbe v tem bistenem delu ni mogoče preizkusiti. Iz izreka namreč jasno izhaja, da se je obdolženec z obema oškodovancema sprl zaradi manjka blaga v skladišču, kar nedvomno pomeni dovolj natančno konkretizacijo tega zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja ter je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe tudi podrobno to trditev iz izreka obrazložilo in utemeljilo z izvedenimi dokazi. Več kot očitno je, da oškodovanca nista hotela ključe od svojih osebnih avtomobilov izročiti obdolžencu (za poplačilo "dolga") ter je slednji s tem, ko je svojo zahtevo po izročitvi ključev podkrepil z repetiranjem in nastavitvijo pištole na glavo enega od oškodovancev in nato nameritvijo iste pištole še v drugega oškodovanca (uporaba resne grožnje z napadom na njuno življenje ali telo), objektivno in subjektivno dal obema vedeti, da bi lahko orožje tudi uporabil. Zmotna je zato ocena pritožnika, da tako ugotovljeno dejansko stanje še ne more pomeniti prepira. Ob tem je povsem nepomembna laična pripomba oškodovanega D. v njegovi zaključni besedi, na katero opozarja pritožnik, še manj pa navedba državnega tožilca v njegovi repliki ob zaključku glavne obravnave.

Protispisna pa je pritožbena trditev, da sta oškodovanca z namenom, da jima ne bi bilo treba poravnati dolgovanega zneska, obdolženca lažno obremenila s storitvijo kaznivega dejanja, saj je, kot že rečeno, obdolženec sam priznal, da je od obeh oškodovancev zahteval ključe njunih avtomobilov s pištolo v roki. Ker pritožnik v svoji pritožbi ni obrazložil, zakaj naj bi sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče I. R., ki je bila vseskozi prisotna pri obravnavanem dogodku in torej tega dela pritožbenih navedb sploh ni mogoče preizkusiti, ter je nasprotno sodišče prve stopnje razloge za takšno odločitev obrazložilo v razlogih izpodbijane sodbe, je pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Na podlagi navedenega sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan ter je izpodbijana sodba zakonita. Pritožba sicer izrecno ne izpodbija sodbe v odločbi o kazni, ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podana v korist obdolženca, podana v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazni, je sodišče druge stopnje sodbo preizkusilo tudi v tem delu in pri tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in ovrednotilo vse okoliščine, ko se je odločilo za izrek denarne kazni, pri čemer pa je slednja prej prenizka kot obratno. Sicer pa je tudi v zvezi z izrekom denarne kazni sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon v korist obdolženca, saj ob njenem izreku ni določilo roka za njeno plačilo, niti sankcije za primer neuspešne prisilne izvršbe, kar je v nasprotju s V. in VI. odst. 38. člena KZ. Ob dejstvu, da državni tožilec pritožbe ni vložil ter izpodbijana sodba tudi sicer nima kršitev zakona iz I. odst. 383. člena ZKP, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker obdolženčev zagovornik s svojo pritožbo ni uspel, bo moral obdolženec plačati tudi stroške pritožbenega postopka v obliki povprečnine, katere višino je sodišče določilo glede na obseg in trajanje postopka, upoštevalo pa je tudi znane premoženjske razmere obdolženca.