Jedro

Tožnica ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo 1. odstavka 291. člena ZPP, ker je opustilo s to zakonsko določbo uzakonjeno zaključno besedo strank. Iz določbe 286b. člena ZPP namreč izhaja, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Glede na to, da je bila tožnica s tem, da je sodišče prve stopnje opustilo zaključno besedo strank v skladu s 1. odstavkom 291. člena ZPP, seznanjena ob zaključku naroka za glavno obravnavo dne 23. 5. 2019, bi morala to kršitev določb pravdnega postopka uveljavljati po oceni sodišča takoj na tem naroku.

V konkretnem primeru, je kljub bolezni zapustnice, pogodba o dosmrtnem preživljanju aleatorna, saj dejstvo, da je bila zapustnici diagnosticirana bolezen rak v takem stanju kot je bila, še ne pomeni, da se točno ve, kdaj bo pokojna oz. mati pravdnih strank umrla, saj je to odvisno od uspešnosti zdravljenja, po drugi strani pa je ravno obdobje, ko je nekdo bolan, še posebej pomembno oz. za bolno osebo pomembno, da zanj nekdo skrbi in tej osebi nudi tako moralno kot tudi materialno in po potrebi fizično pomoč, da se lahko na nekoga obrne in mu zaupa, zato v tem konkretnem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo mogoče oziroma potrebno pogodbo presojati po načelu enake vrednosti dajatev, saj pride kršitev načela enake vrednosti dajatev pri tovrstnih pogodbah v poštev v res izjemnih primerih, t.j. če bi se v tem konkretnem primeru zapustnica in toženka že ob sklepanju pogodbe zavedali, da bo obstajala razlika med vrednostjo storitev toženke in vrednostjo izročenega stanovanja ter da bo vrednost tako nesorazmerna, da bi v pogodbi očitno prevladal darilni namen, v tem konkretnem primeru pa dokazni postopek ni pokazal, da bi toženka ali zapustnica mogli vedeti, kako bo potekala bolezen kakšen obseg nege, oskrbe in po oči bo potrebovala zapustnica in koliko časa bo zapustnica potrebovala pomoč.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi v točki I. 2. izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov v višini 2.869,35 EUR nadomesti z zneskom 3.500,61 EUR.

II. Nadaljnja pritožba tožene stranke, v celoti pa pritožba tožeče stranke, se zavrneta in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v preostalih izpodbijanih, a nespremenjenih, delih potrdi.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 1.074,16 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo pod točko I. 1. zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da se ugotovi, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju v notarskem zapisu, sklenjena med P. A. in toženo stranko pri notarju S. G. v Ž., št. SV 547/15 z dne 16. maja 2015 navidezna, neobstoječa pogodba in nima pravnih učinkov, da se darilna pogodba med P. A. kot darovalko in toženo stranko kot obdarjenko, ki jo ta navidezna neobstoječa pogodba prikriva, zaradi prikrajšanja dednega deleža tožnice po pokojni zapustnici P. A., razveljavi v delu, v katerem predmet te darilne pogodbe presega 500/1000-čin nepremičnine vpisane v k.o. 997 ..., stavba ..., del stavbe 8. stanovanje v izmeri 57,14 m2, kletni prostor v izmeri 1,33 m2, z ID ..., da je dolžna tožena stranka tožeči stranki izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim dovoljuje, vknjižbo bremen proste lastninske pravice pri nepremičnini vpisani v k.o. 997 ..., stavba ..., del stavbe 8. stanovanje v izmeri 57,14 m2, kletni prostor v izmeri 1,33 m2, z ID ..., v njeno korist do 500/1000-čin celote, da se v presežku, torej v deležu, ko darilo - nepremičnina vpisana v k.o. 997 ..., stavba ..., del stavbe 8. stanovanje v izmeri 57,14 m2, kletni prostor v izmeri 1,33 m2, z ID ..., po darilni pogodbi ostane v veljavi v deležu 500/1000, pa se nepremičnina vpisana v k.o. 997 ..., stavba ..., del stavbe 8. stanovanje v izmeri 57,14 m2, kletni prostor v izmeri 1,33 m2, z ID ..., toženi stranki všteje v njen dedni delež po zapustnici P. A., pa tudi, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni po pravnomočnosti sodne odločbe povrniti tožeči stranki vse stroške pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dneva po vročitvi te sodne odločbe toženi stranki, dalje. Pod točko I. 2. je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.869,35 EUR, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Pod točko II. izreka sodne odločbe je še sklenilo, da se dovoli sprememba tožbe.

2. Zoper to sodno odločbo se je zoper celotni del pod točko I. izreka, ki je po vsebini sodba, pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica), ki sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne prvo stopnemu sodišču v ponovno obravnavo, podredno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi in se toženi stranki naloži v plačilo stroške pravdnega postopka. V pritožbi najprej povzame odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, nato pa takšni odločitvi sodišča prve stopnje nasprotuje. V nadaljevanju svoje pritožbe tožnica sodišču prve stopnje očita kršitev določila 1. odstavka 291. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki ureja zaključno besedo strank. Izpostavlja, da stranka v zaključni besedi poda presojo dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, in razloži svoje sklepe o dejstvih, pomembnih za odločitev, šele po podanih zaključnih besedah pa predsednik senata (ali sodnik) naznani, da je glavna obravnava končana. Kot izhaja iz zapisnika za javnost zaprte glavne obravnave z dne 23. maja 2019, pa sodeča sodnica v tej zadevi ni upoštevala navedenega zakonskega določila in strankam ni omogočila podaje zaključnih besed z možnostjo v zaključni besedi podati presojo dokazov, izvedenih na glavni obravnavi in razložiti svoje sklepe o dejstvih, pomembnih za odločitev. Po mnenju tožnice je sodišče prve stopnje s tam zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je na ta način izostala obvezna sestavina glavne obravnave, ki je brez doma vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe. Meni še, da to, da z novelo ZPP-E, ki je zaključno besedo strank vnesla v zakon, ni bilo poseženo v 339. člen ZPP, v katerem so naštete absolutno bistvene kršitve ZPP, predstavlja pomanjkljivost te zakonske novele, kar ugotavljajo številni pravni strokovnjaki. Tožnica ob tem še izpostavlja, da je v nasprotju s pravnimi normami civilnega materialnega prava, ki so v večji meri dispozitivne narave, pravdni postopek kot del javnega prava kogenten, da ta njegova lastnost tudi zagotavlja pošteno sojenje, ki je element pravne države. Pravdni postopek sestavljajo pravne norme, ki urejajo konkreten postopek odločanja o tožbenem zahtevku. Vsako ravnanje sodišča, ki je v nasprotju z njimi, bodisi, da sodišče takih določb ni uporabilo, bodisi, da jih je uporabilo napak, predstavlja kršitev pravdnega postopka. Teh kršitev je mnogo, saj sodišče lahko ne uporabi ali napačno uporabi čisto vsako določbo pravdnega postopka, lahko pa so bistvene ali nebistvene. Po njeni oceni je izpustitev zaključne besede pravdnih strank, torej pravice le teh, da pojasnijo in razložijo svoje videnje dokazov, izvedenih na glavni obravnavi in podajo svoje sklepe glede njih, bistvena kršitev pravil postopka. Meni pa še, da ta kršitev ne bi smela predstavljati zgolj relativne kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki jo morajo stranke konkretizirano in pravočasno uveljavljati, temveč bi morala biti ta kršitev, saj gre za kršitev postopkovnih določb, ki so pravna vrednota per se, katerih smisel se ne izčrpa v funkcionalni naravi postopkovnih določb, ko gre za norme procesnega prava z vrednostnim presežkom, ko ni pomembno, kakšen je vpliv kršitve na končni rezultat postopka, uvrščena med absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so naštete v 2. odstavku 339. člena ZPP, kamor pa zgolj zaradi nedoslednosti zakonodajalca izostanek zaključne besede strank (zaenkrat) še ni uvrščen. V nadaljevanju pritožbe tožnica podaja še obsežno pravno teorijo v zvezi z načinom uveljavljanja absolutnih in relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nato pa upoštevaje to teorijo zaključi, da gre pri kršitvi, ki se nanaša na izostanek zaključne besede strank, za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, za pomembno kršitev določb pravdnega postopka, ki tako globoko posegajo v strukturo postopka, njegova temeljna načela, vrednote in jamstva poštenega sojenja in ki jih je nujno upoštevati, ne da bi pri tem kakorkoli postavljali pod vprašaj njihov vpliv na rezultat sojenja in ponovno poudari, da do spremembe tistega dela 339. člena ZPP, ki govori o absolutno bistvenih kršitvah postoka, kljub uvedbi zaključne besede z novelo ZPP-E ni prišlo zgolj in samo zaradi nedoslednosti zakonodajalca. Čeprav se na prvi pogled zdi, da zakon izčrpno našteva absolutno bistvene kršitve, pa si po njenem mnenju teorija glede tega ni enotna in je zato možno tudi za druge kršitve, ki jih v 2. odstavku 339. člena ZPP ni, ugotoviti, da so absolutno bistvene, po njenem mnenju pa to velja tudi za izostanek zaključne besede strank. V nadaljevanju svoje pritožbe tožnica utemeljuje pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri tem izpostavlja, da je zmotna ugotovitev dejanskega stanja tudi posledica sledenja izvedenskemu mnenju in ne lastnim zaključkom, temelječim na dejstvih in dokazih, izvedenih tekom postopka. Dejansko stanje je v izpodbijani sodbi in sklepu nepopolno ugotovljeno, ker se sodišče niti v sodbi niti v sklepu ne opredeli do vseh tistih pravočasno zatrjevanih dejstev, ki ob pravilni uporabi materialnega prava (pravilno oblikovanem abstraktnem dejanskem stanu) tvorijo konkretni dejanski stan. V kolikor pa se sodišče ne opredeli do nekega zatrjevanega dejstva, na podlagi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pa gre za že bistveno kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica vztraja pri svojih trditvah, da je kot nujni dedič argumentirano uveljavljala in vtoževala, da je izpodbijana sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju bila fiktivna in je bila sklenjena samo zato, da bi se tožnico izločilo iz dedovanja in je v resnici šlo za prikrito darilo, Ni sporno, da sta zapustnica, P. A., mati tožeče in tožene stranke, kot preživljanka in tožena stranka, kot preživljalka, sklenili pogodbo o dosmrtnem preživljanju v notarskem zapisu 16. junija 2016 (verjetno pravilno 2015). Priznava sicer, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju aleatorna, kar pomeni, da korist oziroma breme pogodbenih strank v trenutku sklenitve pogodbe nista določljiva, tveganje pa je ena ključnih značilnosti teh pogodb, zato po smrti preživljanca na zahtevo nujnih dedičev ni mogoče kar enostavno opraviti obračuna in morebitne presegajoče vrednosti obravnavati kot darilo. Še vedno pa vztraja pri svoji trditvi, da je sklenjena pogodba fiktivna, ker je bila sklenjena le zato, da bi se jo izločilo iz dedovanja ter je v resnici šlo za prikrito darilo (50. člen OZ), kar pomeni, da je bila podlaga nedopustna oziroma nagibom pogodbenih strank nemoralen. Za utemeljenost tožbenega zahtevka pa v takem primeru ni pomembno, v kakšnem obsegu je toženka do pokojničine smrti obveznosti izpolnila, ampak je pomembno, ali je bilo ob sklenitvi pogodbe res očitno, da teh obveznosti sploh ne bo, oziroma, da bodo v primerjavi s pridobljeno koristjo neznatne, ter, da je bila pogodba sklejena fiktivno, z že navedenim naklepom. Izpostavlja še, da je tako v pravdni teoriji kot tudi v sodni praksi ustaljeno stališče, da je tudi pogodbo o dosmrtnem preživljanju obravnavati kot neodplačno pogodbo. Če se namreč ugotovi, da je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju sklenjena zato, da bi se tožeči stranki preprečila pravica do uveljavljanja nujnega deleža, gre za darilo. Pogodba o dosmrtnem preživljanju ne more preprečiti nujnega dedovanja, kar upošteva tudi sodna praksa. Tudi če je sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju, se še vedno lahko ugotavlja kolikšen obseg odsvojenega premoženja dejansko predstavlja darilo in kolikšen je bil namenjen plačilu za preživljanje. Še posebej, če gre za sorazmerno kratek čas med sklenitvijo pogodbe (16. maj 2015) in smrtjo zapustnice (25. decembra 2016) in vrednost nepremičnine, ki je bila predmet pogodbe (vsaj 85.100,00 EUR) ter domnevni, navidezni obseg oskrbovanja, ki je bil domnevno dokazan na narokih z zaslišanjem nekaterih prič na način in ob očitni "vzpodbudi" toženke. Kadar se ugotovi pomembna razlika med dajatvama, pa je treba ugotoviti, ali so v delu presegajoče vrednosti izpolnjene predpostavke veljavnosti darilne pogodbe. Tožnica meni, da je celotna vrednost pogodbe o dosmrtnem preživljanju sklenjena zgolj zato, da bi se ji preprečila pravica do uveljavljanja nujnega deleža, zato je po njenem mnenju potrebno sporno pogodbo o dosmrtnem preživljanju obravnavati kot darilo in uporabiti določbe Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) o razpoložljivem delu zapuščine in nujnem deležu. Vztraja pri svoji trditvah, da je bil poslovni namen pogodbenih strank že ob sklenitvi sporne pogodbe zgolj v tem, da bo izpolnitev neodplačna. Tudi če je formalno povsem neoporečno sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju v obliki notarskega zapisa, nujni dedič lahko dokazuje, da pa je dejanska pogodbena volja bila drugačna, kot je zapisana in da je šlo za neodplačen pravni posel, kot je slučaj v tej zadevi in kot ves čas zatrjuje tožnica. Tožnica še poudarja, da je pri presoji odplačnosti oziroma neodplačnosti pogodbe, ki se izpodbija, relevanten poslovni namen strank ob sklenitvi pogodbe. Glede na bolezensko stanje zapustnice in glede na fazo le-tega v času sklepanja izpodbijane pogodbe, glede na njeno izrazito nagnjenost k neodvisnosti (in samooskrbi), kar je potrjeno z zaslišanjem prič, po mnenju tožnice v času sklepanja pogodbe ni moč govoriti, da je bilo pričakovati, da bo preživljanje doseglo vrednost izročenega premoženja, še posebej, ker gre za sorazmerno kratek čas od sklenitve pogodbe, ki se izpodbija in čas smrti, za katerega zapustnica sicer res ni mogla vedeti in je bilo bodoče negotovo dejstvo. Vendar, upoštevajoč navedeno, ker ni bilo pričakovati, da bo preživljanje doseglo vrednost izročenega premoženja, gre v obravnavanem primeru po mnenju tožnice za darilo. Tožnica, sklicujoč se na komentar Zupančiča v Temeljnih načelih dednega prava, 2005, str. 105, še meni, da se tudi zato, ker poslovnega namena strank ni lahko izkazati, kot darilo praviloma obravnava razlika med vrednostjo izročene nepremičnine in vrednostjo preživljanja. Izpostavlja pa še, da velja splošno načelo, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju neveljavna, če niti preživljanec niti preživljavec nista imela namena, da se prvemu zagotovi preživljanje, katerega ta sploh ni potreboval, temveč sta pogodbo sklenila zato, da bi obšla določila, ki se nanašajo na nujne dediče, torej na tožnico. Zaradi navedenega je zato po mnenju tožnice potrebno dogajanje okoli izpodbijane pogodbe razdeliti na tipične faze dogajanja, kar pa po njenem mnenju sodišče prve stopnje v tem konkretnem primeru ni naredilo dovolj niti dovolj skrbno niti dovolj pretehtano. Ob tem kot pomembno za odločitev izpostavlja, da med tožnico in zapustnico v letih 2013 do smrti zapustnice ni bilo stikov, običajnih za odnos mati - hčerka, vsaj ne v meri, da bi tožnica sploh vedela kaj se dogaja z zapustnico; da je zapustnica s toženko ves čas ohranjala stike na nivoju mati - hči, še posebej, ker je tožnica (verjetno pravilno toženka) to znala spretno izkoristiti v svoj prid, najprej na osnovi več poskusov samomora zaradi česar se je zapustnica brez dvoma čutila krivo in odgovorno, zato je toženki popuščala v mnogočem; da sta v izostanku stikov med tožnico in zapustnico zapustnica, ki se je o možnosti izločitve tožnice iz dedovanja vsaj trikrat o tem posvetovala z notarjem (glej pričevanje toženke) in toženka sklenili pogodbo o dosmrtnem preživljanju, kot najtežje izpodbojno pogodbo (še posebej v primerjavi z darilno pogodbo, na primer), kar je brez dvoma lahko svetoval notar; da se je toženka pogodbeno zavezala skrbeti za zapustnico do njene smrti, čeprav iz medicinski dokumentacije slednje ne izhaja, da je bila ta pomoči v resnici potrebna v obsegu in meri, kot je to izpričala toženka na narokih, čeprav ne gre dvomiti, da je ta pomoč bila v obsegu kot so otroci dolžni skrbeti za svoje ostarele starše, bodisi po določilih ZZZDR ali OZ in nič kaj več; da je toženka odlično izkoristila spor med tožnico in zapustnico ter prekinitev stikov med njima tudi na ta način, da tožnici kot sestri ni zaupala ali preko drugih oseb sporočila, v kakšnem zdravstvenem stanju je zapustnica, temveč jo je namenoma pustila v nevednosti, domnevno zaradi takšne želje zapustnice (kar ni dokazljivo) - obvestilo o bolezni in vrsti le te bi se lahko pokazalo kot dvorezen meč, saj bi v tem primeru skrb za zapustnico lahko prevzela tožnica, sama pa bi lahko ostala brez nepremičnine, ki je predmet pogodbe; da je po vložitvi tožbe, ki jo je vložila tožnica, toženka intenzivno »vzpodbudila« prav vse priče, ki so bile predlagane za zaslišanje, tako tiste, ki so bile predlagane s strani tožnic in ki so, presenetljivo, od predloga za priče do pričanja na naroku, »čudežno« prekinile vse stike s tožnico, do tistih, ki jih je predlagala tožnica, ki so na trenutke že kar osladno opisovale poudarjeno in srce parajočo toženkino skrb za zapustnico, pa sodišče pri tem, ko jim podari verodostojnost, spregleda uporabo istih miselnih vzorcev in istih uporabljenih besed in stavkov, čeprav naj bi šlo za povsem različne priče iz različnih okolij - pri čemer še posebej izstopajo priče I. B. ("No U., a sem bila ?" misleč na zapuščinski obravnavi, ko pričakuje odgovor od toženke, kaj naj odgovori, ta pa "Ja veš, da - list št. 22. prepisa zvočnega posnetka obravnave), M. A., ki je imela izključni namen čim bolj očrniti tožnico kot nevredno vsakega spoštovanja in A. T., ki je bil predlagan s strani tožnice, pa ga je ob njegovem izostanku »prijateljsko«, po telefonu, v prekinitvi obravnave, poklicala kar toženka, da naj vendarle le pride na obravnavo, kar je za pričo, ki je bila predlagana kot priča tožnice, najmanj kar je - izredno nenavadno; da je v zadnji fazi torej toženka tudi z ustreznim "vzpodbujanjem" vseh predlaganih prič, ne glede na to, kdo jih je predlagal, na vsak način hotela dokazati svojo skrb za pokojnico na način, ki ne vzdrži strokovne presoje in primerjalne analize izpovedi prič ter uporabe presežnega izrazoslovja o njeni skrbi za pokojnico. V nadaljevanju pritožbe tožnica povzame še svoje predhodne navedbe, s katerimi je želela osvetliti ozadje celotne zgodbe in dogajanja, ki je po njenem mnenju tudi omogočilo izpeljavo sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju, o njenem sporu z zapustnico že od otroštva dalje, ki je bil posledica očitkov zapustnice, da je tožnica kriva za njeno nesrečo v življenju, o očitkih in celo nasilju v družini, ki so se z leti samo stopnjevali, o tem, da se je v upanju, da bo vsaj enkrat od zapustnice doživela kakršno koli pohvalo ali vsaj besedo ljubezni, tožnica kljub temu vračala domov, o trenutkih zbliževanja z zapustnico in ponovnih sporih, vse do zadnjega za Božič leta 2013, ko je med njima prišlo do dokončnega razkola, in se zapustnica tožnici ni nikoli več oglasila, niti poslala voščilo za rojstni dan ali praznik, o tem, da je tožnica le od prijateljev, ki so delali na Onkološkem oddelku bolnišnice, izvedela, da so zapustnico videvali tam, ne pa tudi za vrsto in stopnjo bolezni ali razloge za obiske, čeprav je smiselno logično kakšne vrste bolezni se zdravijo tam, ter o tem, da je od sorodnikov izvedela, da jim je zapustnica prepovedala, da bi tožnici karkoli povedali o njenem zdravstvenem stanju, hkrati pa je razširila laži o tožnici, ki za ta postopek niso bistvene. Tožnica poudarja, da je za dejansko zdravstveno stanje zapustnice tako tožnica izvedela šele, ko jo je toženka na Božič leta 2016 poklicala in ji povedala, da je zapustnica umrla. Ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje v točki 17. obrazložitve izpodbijane sodbe, da izpodbijana pogodba ni bila sklenjena kot darilna pogodba in da z izpodbijano pogodbo pogodbenici nista želeli izključiti tožnice iz dedovanja, saj da je toženka za zapustnico skrbela, kot jer izpovedala dne 12. marca 2019, potrdile pa tudi številne zaslišane priče, tudi tiste, ki jih je predlagala tožnica. Tožnici se zdi nenavadno, da se pri tem sodišču prve stopnje ne postavlja vprašanje, zakaj bi te priče predlagala tožnica, če pa bodo priče izpovedale, da je za zapustnico toženka zelo lepo skrbela, niti se mu ne zdi vsaj čudno, kako so prav vse priče skladno govorile o »lepi skrbi za mater«, kuhanju kosil, pripravi zajtrkov, vožnji k zdravniku, negovanju in umivanju zapustnice in podobno. Ne soglaša niti z zaključkom sodišča prve stopnje, ki ni videlo razloga, da bi sledilo navedbam tožnice, da je zapustnica v glavnem skrbela sama zase, razen morda v nekih kratkih obdobjih, neposredno po kemoterapijah, ko je potrebovala pomoč, prav tako tudi ne z njegovim zaključkom v točki 27. izpodbijane sodbe, da nobena od prič ni potrdila navedb tožnice, da je bil namen sklenitve pogodbe izigranje tožnice v zapuščinskem postopku, saj so po njenem mnenju takšni zaključki sodišča prve stopnje ne samo zelo sporni temveč tudi povsem zgrešeni. Pri tem sodišču prve stopnje očita, da je povsem in v celoti prezrlo pričevanje toženke v delu, ko ta govori o namenu sklenitve pogodbe: Tako je ta na strani 7. prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 12. marca 2019 na vprašanje najprej odgovorila, da je podpis pogodbe naprej odklonila, kar je točno vedela kakšna je tožnica, ker jo pač poznajo in so točno vedeli, da bo prišlo do tega (tožbe op. tožnice), zato je zapustnica šla sama k notarju in to večkrat, nakar je tudi samo podpisala pogodbo. Takoj nato je še dodala, da je bil namen pogodbe pri zapustnici ta, da si je pač želela neko skrb, se zavarovati pred strahom, da ji v bolezni nihče ne bo pomagal, ker če ji nihče od njiju ne bo pomagal, bo pač stanovanje dala sosedom. Da bo stanovanje dobil nekdo, ki ji bo pomagal, ko bo bolna. Analiza navedenega po ocenit tožnice pokaže več neskladij: zapustnica je takrat že bila bolna, vedela je za diagnozo, govorila jo o njiju, torej tudi o tožnici, ki bi ji lahko pomagala, seveda če bi za bolezen matere vedela. Zato tožnica meni, da je toženka zaprla informacije o bolezni in sklenila pogodbo. Nadalje tožnica še izpostavlja, da je na nadaljnje vprašanje o pobudi za sklenitev pogodbe list. št, 8 istega prepisa), toženka pojasnila, da je zapustnica dala pobudo za zapis pogodbe, ponovila, da je sama ni hotela podpisati, ker je vedela, da bo »tole z Alenko« in da je bila mamina želja, da se tožnice ne obvesti o bolezni. Torej, da se jo izključi iz kroga vedočih o bolezni in s tem potencialnih skrbnikov za zapustnico. Na vprašanje (list. št. 10 istega prepisa) je toženka spet izpovedala o domnevnih pričakovanih problemih s tožnico, zato pogodbe ni podpisala, ker da ona toži več ljudi, ker je takšna njena osebnost, nakar se toženka zaplete, da je tožnica že leta 2013 vedela za bolezen matere, pa ni imela niti toliko morale, da bi zapustnico poklicala in povprašala po zdravju. To je po mnenju tožnice v nasprotju z izvedenimi dokazi. Po mnenju tožnice navedeno ne dokazuje, da sta pogodbenici najprej želeli iz kroga ljudi, ki bi vedeli za bolezen zapustnice, izključiti tožnico in na ta način napraviti prostor, v katerem bi jo izključili tudi iz dedovanja stanovanja. V ta namen je po mnenju tožnice zapustnica večkrat obiskala notarja, ki ji je brez razumnega dvoma, kot pravni strokovnjak, vedel svetovati katero pogodbo naj skleneta, da bo ta praktično neizpodbojna. Tožnica nadalje še poudarja, da kot izhaja iz list. št. 12 istega prepisa, zapustnica toženki z isto pogodbo ni zapustila tudi druge nepremičnine, avtomobila in drugih stvari. Pri tem pa po njeni oceni zagotovo ni bil razlog, kot navaja toženka, da bi tem primeru morala skleniti več pogodb, saj bi to lahko uredila vse z eno, to, s katero je pridobila po njeni smrti stanovanje. Glede na sorodstveno vez tudi morebitne davčne dajatve ne bi bila teko visoke, da tega zapustnica ne bi zmogla. Tožnici se, čeprav ne dvomi v delo notarja, zdi, da je nekdo moral zapustnici, kot prava nevešči stranki, vendarle predlagati katero pogodb naj sklene in na kakšen način, saj po njenem mnenju zapustnica sama ni prišla na to idejo. Vse navedeno pa po mnenju tožnice dokazuje, čemur sodišče posveti premalo pozornosti, da namen sklenitve izpodbijane pogodbe le ni bil tako nedvoumno v skrbi za pokojnico, temveč veliko bolj v skrbi, da bi tožnica bila izigrana pri dedovanju stanovanja. To izhaja tako iz analize izjav toženke, ki vztrajno izpostavlja naravo osebnosti tožnice po eni in njeno nagnjenost k tožbam po drugi strani, čeprav za to ni nobenega materialnega dokaza. Tožnica meni, da se tako pokaže, da je bil namen sklenitve izpodbijane pogodbe takšen, kot to zatrjuje sama, namen toženke ni bil v skrbi za zapustnico, saj bi drugače pogodbo brez pomisleka podpisala, temveč so bili njeni pomisleki v strahu, da bodo s tožnico zaradi te pogodbe težave, kar pa po mnenju tožnice ne dokazuje pristnosti sklenitve pogodbe v izključni skrbi za pokojnico. To pa je po njenem mnenju tudi razlog, ki napotuje na sklep, da je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju sklenjena zato, da bi se tožeči stranki preprečila pravica do uveljavljanja nujnega deleža in da gre za darilo. Ob term pa opozarja še na časovno komponento sklenitve izpodbijane pogodbe, 16. maj 2015 in stopnjo bolezni pri zapustnici (kot ta ni potrebovala nobene pomoči in skrbi) ter okoliščino, da ni imela praktično nobenih stikov s tožnico, ki po njenem mnenju še dodatno kažejo na to, da je takšen sklep utemeljen. V nadaljevanju pritožbe tožnica podaja še svoje mnenje o zaslišanih pričah in dokazni vrednosti njihovih izpovedi. Ponavlja svoje predhodne trditve, da je glede prič očitno, da jih je toženka očitno »vzpodbudila«, saj so vse po vrsti samo v presežnikih izpostavile skrb in nego toženke do zapustnice (razen izjem, npr. K. G.), tudi če tega osebno niso nikoli videle. In očitno je tudi, da so praktično vse vedele za bolezen zapustnice - le tožnica ne. Izpostavlja izpoved priče ..., sicer bratranca pravdnih strank, ki je najprej izpostavil, kako lepo je toženka skrbela za mamo, čeprav je bil predlagan s strani tožnice, kateri je zatrjeval ravno obratno. Tožnica ob tem opozarja, da narava zapustnice ni bila takšna, da bi kdaj koli pohvalila, zato tudi ni verjetno, da je A. navajala, kako lepo da toženka skrbi zanjo (str. 5. prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 23. maja 2019 in ne 12. marca 2019, kot se navaja na njem). Prava resnica se po mnenju tožnice pokaže, ko priča na isti strani izpove, da ko je nazadnje videl zapustnico, je bila ta prisebna, vse je razumela, ni izpovedovala o bolezni, tožnica (verjetno pravilno toženka) pa da je domnevno skrbela zanjo. Tožnica se ob tem sprašuje, le zakaj, če pa je bila prisebna in pri moči. Nadalje tožnica izpostavlja, da so nekatere priče intenzivno izpostavile dve stvari: da se je zapustnica odločila stanovanje (in vse ostalo) dati toženki izključno zaradi skrbi zanjo in da je tožnica, kar so izpovedale z istimi besedami in na isti način, grdo izkoristila zapustnico, ki da ji je plačala šolanje, kar pomeni neposredni ali posredni razlog, da bo sedaj stanovanje dala toženki, ki da tako lepo skrbi zanjo. V pretiravanju gredo po mnenju tožnice tako daleč, da spregledajo bistveno komponento svojega pričanja: stanovanje bom dala Urški - pomeni, da je bilo to pred sklenitvijo izpodbijane pogodbe in da tako lepo skrbi zame, čeprav v času sklenitve izpodbijane pogodbe ni bilo nobene potrebe po toženkini skrbi za zapustnico. Oboje skupaj in vsako zase pa po prepričanju tožnice dokazuje prirejenost pričanja prič, pri čemur še posebej izstopajo R. A., M. Z. glede šolanja, M. A. glede šolanja in "mi je povedala, da bo U. dala stanovanje.", " da se zazihra zaradi nege, skrbi, koliko denarja je zdevala A.." ( torej bo dala in da se zazihra kot bodoče negotovo dejstvo, ki ne sovpada v časovni kontekst izjave ), priča I. B., ki, kot že navedeno, o tem, kako in kaj naj izpove, na naroku neposredno sprašuje toženko: "No U. a sem bila?", kljub opozorilu sodnice, ter priča U. J., ki zgodbo o domnevnem šolanju in izkoriščanju tožnice še dodatno razvname. Tožnica v zvezi s tem pojasni, da je preprosto dejstvo le to, da je zapustnica za tožnico dobivala otroške doklade, tožnica pa se je šolala in preživljala sama, ker je zelo zgodaj zapustila dom, meni pa, da je nekdo čutil potrebo izdelati in osmisliti zgodbo o izkoriščanju zapustnice s strani tožnice kot posreden razlog za to, da stanovanje dobi toženka, da zaradi domnevnega finančnega izkoriščanja zapustnice tožnica ni vredna, da dobi stanovanj, kar je po mnenju tožnice tudi smisel vseh izpovedi navedenih prič, ki se ponavljajo, kot da so pričanja naučene. Tožnica se zato sprašuje, ali je smisel sklenitve izpodbijane pogodbe res bila zgolj skrb in nega zapustnice in to v času, ko je bila njena bolezen šele diagnosticirana in ona pomoči ni potrebovala. Po tožničinem mnenju je prav posebna tudi zgodba priče A. T., priče tožnice, ki pa je prišla pričati na prigovarjanje toženke, zato se tožnici poraja vprašanje o verodostojnosti in zanesljivosti njenega pričanja. Tožnica zaradi vsega navedenega kot nujni dedič vztraja, da je sklenjena pogodba iz navedenih razlogov nična, ker je bila fiktivna, da je bila sklenjena zato, da bi se jo izločilo iz dedovanja in da je v resnici šlo za prikrito darilno pogodbo, ničnost pogodbe pa utemeljuje tudi z nedopustno podlago zaradi nemoralnega nagiba obeh pogodbenikov. Poudarja, da je za presojo resničnega namena pogodbenih strank pomembno, ali je bila ocena koristi in obveznosti določljiva ob sklenitvi pogodbe in če je bila določljiva, kar je po njenem mnenju bila, saj je šlo že ob sklenitvi pogodbe za očitno nesorazmerje med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo. V tem smislu je po njenem mnenju pomembno, da je bilo ob sklenitvi pogodbe očitno, da teh obveznosti sploh ne bo oziroma da bodo v primerjavi s pridobljeno koristjo neznatne, kar se je pokazalo kasneje. Ob navedenem tožnica pritožbeno izpostavlja, da ne gre za to, da bi dokazna ocena v sodbi povsem izostala, saj je iz obrazložitve sodbe razvidno, da je napravljena ožja dokazna ocena, ki pa je ni moč preizkusiti, ker sodišče ni sistematično analiziralo izpovedi prič in toženke. Sodišče je po večini zgolj tehnično in obširno povzemalo mnogotere trditve in izjave strank in prič, ki so bile podane tekom pravde, brez da bi se do njih, ob medsebojnem prepletu, vsebinsko opredelilo, jim sledilo ali jih zavračalo, tudi, če gre za očitno naučene priče ne. S tega vidika se po njenem mnenju izkaže dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da ni šlo za prikrito darilno pogodbo, vsebinsko prazen, saj ne temelji na vzročno posledičnem razzlogovanju, ki bi tak sklep utemeljevalo. Tako ni jasno razvidno, zakaj bi sodišče prve stopnje verjelo toženki oziroma, zakaj ne bi verjelo tožnici, številnim zavajajočim pričanjem navkljub, ki kažejo vse znake manipulacije in "vzpodbujanja" Šele takšen, kavzalni pristop, tudi v razmerju do doslej zanemarjenih, a pomembnih dejanskih okoliščin primera, bo po njenem mnenju omogočil učinkovit preizkus pravilnosti končnega sklepa. Glede na to, da je sodišče le tehnično povzelo trditve in izjave, nato pa napravilo vsebinski zaključek, da verjame eni od strank, se pojavlja utemeljeni dvom, na kakšni racionalno logični podlagi je takšen zaključek sploh oblikovalo. Smisel pisne obrazložitve sodbe je namreč v tem, da se strankam omogoči argumentirani preizkus pravilnosti sprejete sodne odločbe, kot analizo poti opravljenega sodniškega silogizma, kjer je sodišče s ciljem preprečitve arbitrarnosti in krepitvijo zaupanja v pravilnost sprejete odločitve razpeto med okoliščinami primera in pravnimi pravili. S tega vidika je po njeni oceni utemeljen njen pritožbeni očitek, da sodišče pri ugotavljanju okoliščin primera, v smislu 8. člena ZPP, ni celovito ocenilo vseh izvedenih dokazov, vključno z zaslišanjem tožnice in toženke, saj je specifika te zadeve ravno v tem, da so bile ključne okoliščine v (izključni) zaznavi in oblastveni sferi toženke in zapustnice ter vseh tistih, ki so to posredno zaznali. Po vsebini gre torej za besedo proti besedi oziroma oceno nasprotujočih si videnj konkretnega primera ob sklepanju izpodbijane pogodbe. S tega vidika je že v načelu podano načelo ustnosti oziroma neposrednosti, zato je nujna argumentirana dokazna ocena ključnih dokaznih sredstev. Takšno postopanje, kot je primer v izpodbijani sodbi, pa je napačno in vzbuja upravičen dvom, še posebej zato, kar je sodišče prve stopnje brez kakršnih koli pomislekov sledilo pričam, ki so očitno samo priče tožene stranke, ne glede na to, kdo jih je predlagal, ki bi jih bilo ob enaki logiki moč že v naprej in v izhodišču (glede na obnašanja na naroku, glede na neverbalno komunikacijo s toženo stranko in iskanja potrditve z očmi) opredeliti kot pristranske oziroma neverodostojne. Prav bi bilo, da bi sodišče imelo pred očmi takšno interesno ozadje vseh vpletenih in ga pri svoji oceni tudi upošteva v pravi meri, a ne na način, da s tem tožnici že v naprej odreče vso kredibilnost. Ob zaključku svoje pritožbe tožnica sodišču prve stopnje očita tudi zmotno uporabo materialnega prava in pri tem izpostavlja, da je le-ta podana, ker je sodišče prve stopnje sicer prav spoznalo vse abstraktne znake pravne norme, a napak zaključilo, da so ti znaki uresničeni v konkretnem dejanskem stanu in gre tu za napačno subsumiranje, vse to pa je po mnenju tožnice posledica zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zadeve in pravde v vseh zgoraj nakazanih smereh. Če bi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pa bi bilo tudi materialno pravo uporabljeno drugače, pravilno.

3. Zoper izdano sodno odločbo se v delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev, t.j. v točki I. 2. izreka sodbe, pritožuje tudi toženka. Sodišču prve stopnje očita, da pravdnih stroškov ni odmerilo skladno z vloženim stroškovnikom, kot tudi ne v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT). Izpostavlja, da je priglasila tudi stroške mediacije, ki je bila neuspešna, sodišče pa ji teh stroškov ni priznalo z obrazložitvijo, da Odvetniška tarifa teh stroškov ne predvideva, kar pa ne drži, saj Tarifna številka 4 veljavne OT v l. točki določa, da se zastopanje v postopku mediacije, če ne pride do sklenitve poravnave, obračuna po 1. točki Tarifne številke 20, torej po Tarifni številki 18. Glede na vrednost spora tako znaša postavka zastopanja v mediaciji 900 točk+22% DDV, pri čemer poudarja, da je pooblaščenka toženke tudi zavezanka za DDV, ki je bil priglašen skupaj s stroški zastopanja, vendar ga sodišče prav tako ni obračunalo. Toženka zato predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev o stroških v sodbi P 858/2017 spremeni tako, da tožeči stranki poleg že odmerjenih stroškov prizna tudi stroške mediacije in obračuna priglašeni 22% davek na dodano vrednost. 4. Toženka je na pritožbo tožnice odgovorila, v odgovoru pa se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša še stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnice ni utemeljena. Pritožba toženke je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tej pravdni zadevi je tožnica zahtevala, da se ugotovi, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju v notarskem zapisu, sklenjena med P. A. in toženo stranko pri notarju S. G. v Ž., št. SV 547/15 z dne 16. maja 2015 navidezna, neobstoječa pogodba in nima pravnih učinkov, da se darilna pogodba med P. A. kot darovalko in toženo stranko kot obdarjenko, ki jo ta navidezna neobstoječa pogodba prikriva, zaradi prikrajšanja dednega deleža tožnice po pokojni zapustnici P. A., razveljavi v delu, v katerem predmet te darilne pogodbe presega 500/1000-čin nepremičnine vpisane v k.o. 997 ..., stavba ..., del stavbe 8. stanovanje v izmeri 57,14 m2, kletni prostor v izmeri 1,33 m2, z ID ..., da je dolžna tožena stranka tožeči stranki izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim dovoljuje, vknjižbo bremen proste lastninske pravice pri nepremičnini vpisani v k.o. 997 ..., stavba ..., del stavbe 8. stanovanje v izmeri 57,14 m2, kletni prostor v izmeri 1,33 m2, z ID ..., v njeno korist do 500/1000-čin celote, ter da se v presežku, torej v deležu, ko darilo - nepremičnina vpisana v k.o. 997 ..., stavba ..., del stavbe 8. stanovanje v izmeri 57,14 m2, kletni prostor v izmeri 1,33 m2, z ID ..., po darilni pogodbi ostane v veljavi v deležu 500/1000, nepremičnina vpisana v k.o. 997 ..., stavba ..., del stavbe 8. stanovanje v izmeri 57,14 m2, kletni prostor v izmeri 1,33 m2, z ID ..., toženi stranki všteje v njen dedni delež po zapustnici. Trdila je, da je zapustnica pogodbo o dosmrtnem preživljanju s toženko sklenila zgolj in samo zaradi želje namensko prikrajšati tožnico za nujni delež zapuščine. Hkrati pa zato, da bi svoje premoženje pred smrtjo praktično podarila toženki. Poslovni namen pogodbenih strank je bil že od začetka, da bi izpolnitev neodplačna, dejanska pogodbena volja je bila tako drugačna, kot je zapisana in sicer takšna, da je šlo za neodplačen pravni posel. Zatrjevala je še, da je izpodbijana sklenjena pogodba nična, ker je bila fiktivna in sklenjena samo za to, da bi se tožnico izločilo iz dedovanja in da je v resnici šlo za prikrito darilo, pri tem pa ni tako pomembno, v kolikšnem obsegu je toženka do pokojničine smrti obveznost izpolnila, ampak je pomembno, ali je bilo ob sklenitvi pogodbe res očitno, da teh obveznosti sploh ne bo oz. da bodo v primerjavi s pridobljeno koristjo neznane ter da je bila pogodba sklenjena fiktivno že z navedenim naklepom. Ob tem je trdila, da iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da je zapustnica s toženko sklenila izpodbijano pogodbo, ko je bilo že jasno, da ima segmentirano atelektazo v desnem zgornjem pljučnem režnju, zaradi česar lahko v zelo kratkem času umre.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku1 v točki 10. obrazložitve kot nesporno med strankama ugotovilo, da sta zapustnica P. A. in toženka dne 16. 5. 2015 sklenili pogodbo o dosmrtnem preživljanju, sestavljeno v obliki notarskega zapisa z opr. št. SV 547/2015 pri notarju S. . iz ..., s katerim se je zapustnica zavezala, da izroči in prepusti v last in posest nepremičnino z ID znakom ... v deležu 1/1 do celote, toženka pa se je zavezala, da bo zapustnici do njene smrti nudila oskrbo, ki bo obsegala zdravstvenemu stanju zapustnice primerno prehrano in nego, da ta nepremičnina v naravi predstavlja stanovanje v izmeri 57,14 m2 in kletni prostor v izmeŕi 1,33 m2, na naslovu... in tudi, da je zapustnica v času sklepanja pogodbe o dosmrtnem preživljanju vedela, da ima raka. V točkah od 12. do 14. obrazložitve izpodbijane sodbe je presodilo, da je tožba tožnice dopustna, v točkah od 16. do 17. obrazložitve pa je zaključilo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke, da pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 16. 5. 2015, sklenjena v obliki notarskega zapisa z opr. št. SV 547/2015 pri notarju S. G. nima pravnih učinkov, ker je navidezna, ni utemeljen, saj je dokazni postopek pokazal, da pogodba o dosmrtnem preživljanju ni bila navidezna, saj sta obe stranki v celoti izpolnili svojo obveznost, da ne držijo navedbe tožnice, da sta pogodbenici v resnici želeli skleniti darilno pogodbo, s katero sta v resnici želeli tožnici izključiti od dedovanja. V točkah 18. do 21. obrazložitve izpodbijane sodbe je ugotovilo, da je toženka ustrezno skrbela za zapustnico, da ji je kuhala, jo negovala, umivala, čistila stanovanje, jo vozila na preglede in terapije, kupovala hrano in zdravila ter ji delala družbo, v točki 22. obrazložitve izpodbijane sodbe pa je ugotovilo, da je zapustnica v določenih obdobjih res sama skrbela zase, saj je želela ostati samostojna, v določenih obdobjih, zlasti po opravljenih kemoterapijah in obsevanjih, pa zapustnica sama zase ni mogla več skrbeti, zato ji je pomagala toženka, ob tem pa je še zaključilo, da ne more biti dvoma, da je toženka pomagala zapustnici ves čas, ko je le-ta potrebovala pomoč. V točki 23. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje nadalje še ugotovilo, da je toženka upoštevala želje zapustnice, ko je zapustnica pomoč najbolj potrebovala, se je preselila k zapustnici, ko pa si je le-ta dovolj opomogla, pa se je odselila, saj je zapustnica želela biti sama, pri čemer pa ji je toženka še vedno nudila vsakodnevno pomoč in oskrbo, in zaključilo, da je toženka lahko skrbela za zapustnico, ter da zgolj dejstvo, da je toženka tik pred smrtjo (zapustnice) jemala pomirjevala Helex, ne more negirati navedb prič, ki so potrdile, da je toženka ves čas ustrezno skrbela za zapustnico. Glede na to, da je ugotovilo, da je toženka resnično skrbela za zapustnico, je v točki 24. obrazložitve izpodbijane sodbe tudi zaključilo, da obravnavana pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 16. 5. 2015 ni navidezna pogodba, saj sta obe stranki pogodbe svojo obveznost v celoti izpolnili. V točki 25. obrazložitve je tudi zaključilo, da je za veljavnost sklenjene pogodbe povsem nerelevantno, ali je tožnica vedela za bolezen zapustnice ali ne. V točki 27. obrazložitve izpodbijane sodbe je nadalje še zaključilo, da je pokojna P. A. sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju z namenom, da nekdo skrbi za njo, v konkretnem primeru U. A. V točki 29. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje še zaključilo, da dejstvo, da je bila zapustnici diagnosticirana bolezen rak v takem stanju kot je bila, še ne pomeni, da se točno ve, kdaj bo pokojna oz. mati pravdnih strank umrla, saj je to odvisno od uspešnosti zdravljenja. Po drugi strani pa je po prepričanju sodišč ravno obdobje, ko je nekdo bolan (v konkretnem primeru mati pravdnih strank), še posebej pomembno oz. za bolno osebo pomembno, da zanj nekdo skrbi in tej osebi nudi tako moralno kot tudi materialno in po potrebi fizično pomoč, da se lahko na nekoga obrne in mu zaupa. Ob tem pa je še pojasnilo, da kolikor bi sledilo navedbam tožnice glede neenakosti dajatev med pogodbenima strankama, bi to pomenilo v praksi, da nobena hudo bolna oseba z drugim ne bi smela skleniti pogodbe o dosmrtnem preživljanju in si torej ne bi smela zagotoviti ustrezne skrbi, pa tudi moralne podpore, v trenutkih, ko taka oseba to najbolj potrebuje. V točki 30. obrazložitve izpodbijane sodbe je še zaključilo, da v konkretnem primeru ne gre za prikrito darilno pogodbo, da je bila pogodba sklenjena na pobudo pokojne P. A., pri čemer sodišče pripominja, da je toženka sama povedala, da je pričakovala tako reakcijo tožnice kot se je zgodila, zato tudi sprva pogodbe ni hotela podpisati, nato pa jo je na željo matere vendarle podpisala, pri čemer se je mama sama pozanimala pri notarju na kak način skleniti pogodbo in jo tudi plačala. V točki 32. obrazložitve izpodbijane sodbe pa je še zaključilo, da sta zapustnica in toženka sklenili pogodbo o dosmrtnem preživljanju z namenom, da si zapustnica zagotovi oskrbo in nego do svoje smrti, pri čemer ni pomembno, koliko časa bi takšna oskrba in pomoč trajala in v kakšnem obsegu. Izpostavilo je, da gre pri tovrstnih pogodbah za aleatorne pogodbe, saj ni v naprej mogoče predvideti, kakšen bo obseg obveznosti preživljalca, zato jih tudi ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatev, kršitev načela enake vrednosti dajatev pa pri tovrstnih pogodbah pride v poštev v res izjemnih primerih. Če bi se zapustnica in tožena stranka že ob sklepanju pogodbe zavedali, da bo obstajala razlika med vrednostjo storitev toženke in vrednostjo izročenega stanovanja ter da bo vrednost tako nesorazmerna, da bi v pogodbi očitno prevladal darilni namen, potem bi bilo potrebno tudi pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju upoštevati načelo enake vrednosti dajatve. Vendar v predmetnem postopku sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo, saj ne toženka ne zapustnica nista mogli vedeti, kako bo potekala bolezen kakšen obseg nege, oskrbe in po oči bo potrebovala zapustnica in koliko časa bo zapustnica potrebovala pomoč. Pomembno pa je upoštevati tudi subjektivno vrednotenje dajatev in nasprotnih dajatev s strani pogodbenih strank. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa je bila zapustnica v določenih obdobjih nedvomno v celoti odvisna od tuje pomoči. Za nekoga, ki je odvisen od tuje pomoči, pa je lahko relevantno tudi dejstvo, kdo tako pomoč daje in ali lahko kljub pomoči še najprej živi v okolju, v katerem želi živeti. V točkah 33. in 34. obrazložitve izpodbijane sodbe je končno sodišče prve stopnje še zaključilo, da je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju sklenjena na predlog zapustnice, da ni nenavadno, da je zapustnica sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju ravno s toženko, ki je bila najbližja sorodnica zapustnice, saj s tožnico niti ni imela stikov, da je toženka v celoti izpolnjevala svojo zavezo po pogodbi o dosmrtnem preživljanju in je neutemeljena navedba tožnice, da toženka ni mogla skrbeti za mamo, ker je imela prepoved dvigovanja stvari, saj je tožnica pojasnila, da te omejitve v času, ko je skrbela za mamo ni imela več, je pa res, da je bila operirana na hrbtenici, in je imela v času okrevanja po operaciji določene omejitve.

K pritožbi tožnice glede glavne stvari:

7. Tožnica ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo 1. odstavka 291. člena ZPP, ker je opustilo s to zakonsko določbo uzakonjeno zaključno besedo strank. Iz določbe 286b. člena ZPP namreč izhaja, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Glede na to, da je bila tožnica s tem, da je sodišče prve stopnje opustilo zaključno besedo strank v skladu s 1. odstavkom 291. člena ZPP, seznanjena ob zaključku naroka za glavno obravnavo dne 23. 5. 2019, bi morala to kršitev določb pravdnega postopka uveljavljati po oceni sodišča takoj na tem naroku. Ker tega ni storila2, v pritožbi, v kateri prvič graja to kršitev sodišča prve stopnje, pa tudi ni navedla prav nobenega razloga, zakaj te kršitve, ki sicer ne spada med absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, je zaključiti, da to kršitev uveljavlja prepozno in je zato na pritožbeno stopnji neupoštevna.

8. Tožnica nima prav, da se dokazna ocena sodišča prve stopnje, čeprav njena obrazložitev ni povsem izostala, ne da preizkusiti, ker je podana zgolj ozka obrazložitev dokazne ocene, ker sodišče ni sistematično analiziralo izpovedi prič in toženke, temveč je po večini zgolj tehnično in obširno povzemalo mnogotere trditve in izjave strank in prič, ki so bile podane tekom pravde, brez da bi se do njih, ob medsebojnem prepletu, vsebinsko opredelilo, jim sledilo ali jih zavračalo. Sodišče prve stopnje se je do vseh omenjenih dokazov povsem ustrezno in zadostno opredelilo in jih tudi dokazno ocenilo z navedbo povsem zadostnih in ustreznih razlogov, da se da njegova dokazna ocena tudi pritožbeno preizkusiti, kar nenazadnje potrjuje že sama pritožba tožnice, v kateri le-ta polemizira z argumenti dokazne ocene sodišča prve stopnje, zato ni podana s strani tožnice s temi pritožbenimi navedbami smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

9. S temi pritožbenimi navedbami je tožnica sodišču prve stopnje še očitala, da ni sledilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, kar predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa tudi ta ni podana. Formalni okviri proste dokazne ocene zahtevajo, da je le-ta vestna, skrbna (preverljivo obrazložena) ter analitično sintetična. Vsem navedenim kriterijem izpodbijana sodba nedvomno ustreza. Sodišče prve stopnje je temeljito in natančno analiziralo tako izpovedi obeh pravdnih strank kot tudi izpovedi vseh zaslišanih prič, pri čemer je določene dokaze ocenilo že ob samih povzetkih njihove bistvene vsebine, do drugih pa se je opredelilo v sklepni dokazni oceni, ko je opravilo še presojo vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka sprejelo zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi razlogi, ko je ob posameznem sklopu dejanskih vprašanj, ki jih je obravnavalo, v obrazložitvi tudi natančno pojasnilo, kateri izvedeni dokazi in iz katerih razlogov so pri presoji odločilnih dejstev v tej zadevi pretehtali. V izogib ponavljanju se na vse te razloge dokazne ocene sodišča prve stopnje kot na pravilne sklicuje tudi pritožbeno sodišče. 10. Zelo obširne pritožbene navedbe, v katerih tožnica izpostavlja svojo izpoved in izpoved kot priče zaslišane K. G., jima pripisuje (naj)večjo dokazno vrednost, minimizira oziroma celo izničuje pa dokazno vrednost izpovedi toženke in vseh preostalih zaslišanih prič, še zlasti prič I. B., M. A., A. T. in R. A., s sklicevanjem na domnevna nasprotja v njihovih izpovedih, na uporabo istih miselnih vzorcev in istih uporabljenih besed in stavkov, in na domnevno "vzpodbudo", ki naj bi je bile te priče deležne s strani toženke, pa tudi pritožbene navedbe, v katerih tožnica izpostavlja posamezne dele izpovedi toženke in omenjenih prič, iz katerih naj bi po njeni oceni izhajalo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in pritožbene navedbe, v katerih tožnica podaja svoje dejanske zaključke, ki naj bi utemeljevali njen tožbeni zahtevek, predstavljajo tožničino lastno videnje rezultata dokazovanja in njeno lastno enostransko dokazno oceno, s katero pa ne more vzbuditi dvoma v pravilnost temeljite, prepričljive in z življenjsko logičnimi razlogi utemeljene dokazne ocene sodišča prve stopnje, saj izpostavlja zgolj tisto, kar je njej v korist, prezre pa celoto.

11. Neutemeljene so tako pritožbene navedbe tožnice, da je sodišče prve stopnje povsem nekritično sledilo toženkini izpovedi, saj je sodišče prve stopnje na več mestih v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, da je njeni izpovedi sledilo zato, ker je bila prepričljiva, potrdili pa so jo tudi drugi izvedeni dokazi, predvsem dokazi z zaslišanjem prič, pri tem pa je ob vsakem sklopu dejanskih vprašanj, ki jih je sodišče prve stopnje obravnavalo, povzelo bistvene vsebine vseh teh izvedenih dokazov in pojasnilo, na podlagi katerih izvedenih dokazov jih je ugotovilo. Prav tako pa so neutemeljeni njeni očitki, da je tožnici že vnaprej odreklo vso kredibilnost, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe povsem jasno izhaja, da njeni izpovedi (in njenim trditvam) sodišče prve stopnje ni moglo slediti iz povsem preprostega razloga, t.j. zato ker je drugi izvedeni dokazi, celo tisti, ki jih je predlagala sama, z redkimi izjemami niso potrdili. Glede na to, da je bilo v tej zadevi na tožnici dokazno breme, da dokaže tako svoje trditve o ničnosti obravnavane pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi nedopustne podlage oziroma nemoralnega nagiba, kot tudi svoje trditve o navideznosti te pogodbe, ki naj bi (vsaj delno) prikrivala darilo, dano s strani zapustnice toženki, je glede na vse izvedene dokaze v tem postopku povsem jasno, da dokaznemu standardu iz 215. člena ZPP tožnica ni zadostila in dejstev, na podlagi katerih je utemeljevala neveljavnost obravnavane pogodbe oziroma vsaj drugačno podlago obravnavane pogodbe, ni uspela dokazati. Drugačni zaključki, kot jih v pritožbi ponuja tožnica, so namreč pravno zmotni in dokazno nepodprti.

12. Prav tako so neutemeljeni očitki o domnevni »naučenosti«, ki naj bi se izkazovala z uporabo istih miselnih vzorcev in istih uporabljenih besed in stavkov, in s strani toženke "vzpodbude deležnih" prič, še zlasti prič I. B., M. A., M. Z., U. J., A. T. in R. A., saj tožnica spregleda pomembno dejstvo, da so bile to priče, ki so za razliko od tožnice, z zapustnico (pa tudi s toženko) imele relativno pogoste stike, so jo tudi zelo pogosto videvale, nekatere celo vsakodnevno in je zato povsem razumljivo, da so opazile podobne podrobnosti v razmerju med zapustnico in toženko, da so vedele pripovedovati o podobnih okoliščinah, o katerih jih je seznanila zapustnica, prav tako pa je razumljivo, da so zaradi njene skrbi za zapustnico, do toženke izkazovale določeno stopnjo prijaznosti in domačnosti, saj so tudi njo očitno dobro poznale. Trditve tožnice, da naj bi bile te priče deležne "vzpodbude" toženke, pa so tudi sicer povsem nekonkretizirane, saj tožnica niti ne pojasni, kakšnih konkretnih vzpodbud s strani toženke naj bi bile te priče deležne, prav tako pa so tudi povsem nedokazane in predstavljajo gole domneve tožnice, s katerimi pa tudi ne more uspešno vzbuditi dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. To velja tudi za pričo A. T., za katerega sicer tudi iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 23. 5. 2019 izhaja, da se zaslišanja ni (želel) udeležiti, nato pa je po telefonskem prigovarjanju toženke, naj se odzove temu vabilu, na isti narok vendarle pristopil in bil tudi zaslišan. Kot izhaja iz samega zapisnika o naroku, pa tudi iz odgovora na pritožbo tožnice, ki ga je vložila toženka, je dokaz z zaslišanjem te priče predlagala tožnica, ki je na naroku dne 23. 5. 2019, na katerega ta priča ni pristopila, vztrajala, da se v postopku zasliši tudi to pričo, toženka pa je samo iz razloga, da bi se lahko zadeva zaključila že na tem naroku, pričo poklicala in jo prosila, da naj se zaslišanja udeleži. Zgolj te okoliščin pred zaslišanjem priče A. T., pa ob odsotnosti trditev in tudi dokazov, da naj bi bila tej priči, ki jo je kot dokaz predlagala tožnica, ob tej priliki s strani toženke dana še kakšna posebna navodila glede same vsebine izpovedovanja, pa ne morejo predstavljati nekega razumnega razloga, zaradi katerega bi se vzbudil dvom v verodostojnost te priče, dokazna vrednost tega dokaza pa posledično zmanjšala ali celo izničila.

13. Ker v tem pravdnem postopku dokaz z izvedencem sploh ni bil izveden, je pritožbenemu sodišču nerazumljiva pritožbena navedba tožnice, da je zmotna ugotovitev dejanskega stanja tudi posledica sledenja izvedenskemu mnenju in ne lastnim zaključkom, temelječim na dejstvih in dokazih, izvedenih tekom postopka, zato na to pritožbeno navedbo ne more odgovoriti.

14. Ker temeljijo na pravilni in prepričljivi dokazni oceni, pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, da je toženka ustrezno skrbela za zapustnico, da ji je kuhala, jo negovala, umivala, čistila stanovanje, jo vozila na preglede in terapije, kupovala hrano in zdravila ter ji delala družbo, da je zapustnica v določenih obdobjih res sama skrbela zase, saj je želela ostati samostojna, v določenih obdobjih, zlasti po opravljenih kemoterapijah in obsevanjih, pa zapustnica sama zase ni mogla več skrbeti, zato ji je pomagala toženka, da je toženka pomagala zapustnici ves čas, ko je le-ta potrebovala pomoč, da je toženka upoštevala želje zapustnice, ko je zapustnica pomoč najbolj potrebovala, se je preselila k zapustnici, ko pa si je le-ta dovolj opomogla, pa se je odselila, saj je zapustnica želela biti sama, pri čemer pa ji je toženka še vedno nudila vsakodnevno pomoč in oskrbo, da je toženka lahko skrbela za zapustnico, da sta obe stranki pogodbe svojo obveznost v celoti izpolnili, sklenili pa sta jo z namenom, da si zapustnica prvenstveno v domačem okolju zagotovi oskrbo in nego do svoje smrti, da pogodbeni stranki kljub bolezni zapustnice nista vedeli in mogli vedeti, koliko časa bo takšna oskrba in pomoč trajala in v kakšnem obsegu.

15. Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno dokazno podprto ugotovilo dejansko stanje. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob pravilni uporabi materialnega prava in sicer določila 557. člena OZ zaključilo, da je bila tudi po namenu, zaradi katerega je bila sklenjena, obravnavana pogodba pogodba o dosmrtnem preživljanju, in ob pravilni uporabi 50. člena OZ pravilno zaključilo, da pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 16. 5. 2015, sklenjena med zapustnico in toženko, ni bila nična oziroma navidezna pogodba in ni prikrivala darilne pogodbe, ob pravilni uporabi določila 2. odstavka 40. člena OZ pa tudi, da ta pogodba ni bila sklenjena z nedopustnim namenom oziroma nemoralnim nagibom, da se tožnico izloči iz dedovanja. Materialno pravno pravilen, t.j. v skladu s 557. členom OZ, je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je v tem konkretnem primeru, kljub bolezni zapustnice, pogodba o dosmrtnem preživljanju aleatorna, saj dejstvo, da je bila zapustnici diagnosticirana bolezen rak v takem stanju kot je bila, (glede na to, da tožnica nasprotnega ni dokazala) še ne pomeni, da se točno ve, kdaj bo pokojna oz. mati pravdnih strank umrla, saj je to odvisno od uspešnosti zdravljenja, da pa je po drugi strani ravno obdobje, ko je nekdo bolan (v konkretnem primeru mati pravdnih strank), še posebej pomembno oz. za bolno osebo pomembno, da zanj nekdo skrbi in tej osebi nudi tako moralno kot tudi materialno in po potrebi fizično pomoč, da se lahko na nekoga obrne in mu zaupa, ter da v tem konkretnem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo mogoče oziroma potrebno pogodbo presojati po načelu enake vrednosti dajatev, saj pride kršitev načela enake vrednosti dajatev pri tovrstnih pogodbah v poštev v res izjemnih primerih, t.j. če bi se v tem konkretnem primeru zapustnica in toženka že ob sklepanju pogodbe zavedali, da bo obstajala razlika med vrednostjo storitev toženke in vrednostjo izročenega stanovanja ter da bo vrednost tako nesorazmerna, da bi v pogodbi očitno prevladal darilni namen, v tem konkretnem primeru pa dokazni postopek ni pokazal, da bi toženka ali zapustnica mogli vedeti, kako bo potekala bolezen kakšen obseg nege, oskrbe in po oči bo potrebovala zapustnica in koliko časa bo zapustnica potrebovala pomoč.

16. Takšnih pravilnih materialno pravnih zaključkov sodišča prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča tožnica ne more izpodbiti niti s sklicevanjem na dejstvo, da v času sklepanja obravnavane pogodbe o dosmrtnem preživljanju zapustnica pomoči in oskrbe še ni potrebovala, saj je ravno zaradi diagnoze, ki jo je izvedela pred sklenitvijo te pogodbe, bilo utemeljeno pričakovati, da bo v bližnji prihodnosti, vsaj začasno ali občasno, takšno pomoč in oskrbo zapustnica potrebovala, to pa se je navsezadnje tudi zgodilo. Skrb in pomoč, ki jo je dokazano zapustnici takrat, ko je to potrebovala, nudila toženka, pa je prav gotovo presegala pomoč in skrb, ki so jo že v skladu z določili ZZZDR in OZ otroci dolžni nuditi svojim ostarelim staršem. Drugačno stališče tožnice v pritožbi pa je pravno zmotno.

17. Čeprav tožnica meni drugače, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča niti dogodki, ki segajo vse od ranega otroštva tožnice dalje, niti okoliščine, da med tožnico in zapustnico v letih 2013 do smrti zapustnice ni bilo stikov, običajnih za odnos mati - hčerka, vsaj ne v meri, da bi tožnica sploh vedela kaj se dogaja z zapustnico; da je zapustnica s toženko ves čas ohranjala stike na nivoju mati – hči; da je zapustnica toženki popuščala v mnogočem; da sta v izostanku stikov med tožnico in zapustnico zapustnica, ki se je o možnosti izločitve tožnice iz dedovanja vsaj trikrat o tem posvetovala z notarjem, in toženka sklenili pogodbo o dosmrtnem preživljanju, kot najtežje izpodbojno pogodbo, kar je brez dvoma lahko svetoval notar; za vprašanje veljavnosti sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju niso pravno pomembni.

K pritožbi toženke glede stroškovne odločitve sodišča prve stopnje, vsebovane v izpodbijani sodbi:

18. Ni pritrditi toženki, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov pravdnega postopka zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določili 155. člena ZPP in 1. točko Tarifne številke 4 OT, ker ji kot potrebnih stroškov ni priznalo priglašenih stroškov za zastopanje v postopku mediacije v višini 900 točk skupaj z 22% DDV (t.j. skupaj 658,80 EUR). Mediacija ni del sodnega postopka in temelji na prostovoljni osnovi. Če se stranke niso drugače sporazumele, pa v skladu z 2. odstavkom 18. člena Zakona o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: ZMCGZ) vsaka stranka nosi svoje stroške postopka mediacije, skupne stroške pa nosijo stranke v enakih delih. Ker v tem konkretnem primeru iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi obstajal drugačen dogovor strank, tega pa ne trdi niti toženka v pritožbi, ni podlage za to, da bi morala tožnica toženki povrniti tudi stroške mediacije3. 19. Utemeljeno pa toženka opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov postopka zmotno uporabilo 155. člen ZPP in 2. odstavek 12. člena OT, ker ji ni priznalo tudi priglašenega stroška 22% DDV na stroške odvetniških storitev, čeprav je njena pooblaščenka zavezanka za plačilo DDV v Republiki Sloveniji. Ker pritožbeno niso izpodbijani vsi ostali priznani stroški toženke, ki brez DDV znašajo 2.869,35 EUR, uradni preizkus (na podlagi 350. člena ZPP) stroškovne odločitve pa kakšne nepravilnosti pri njihovi odmeri tudi ni pokazal, je navedeni priznani znesek pravdnih stroškov toženke v skladu z 2. odstavkom 12. člena ZPP potrebno povečati še za 22% DDV v višini 631,26 EUR tako, da skupaj znašajo pravdni stroški toženke, ki jih ji je dolžna povrniti tožnica (namesto priznanih z izpodbijano sodbo v višini 2.869,35 EUR), 3.500,61 EUR.

20. Delno utemeljeni pritožbi toženke glede stroškovne odločitve je bilo tako potrebno v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP ugoditi in stroškovno odločitev v točki I. 2. izreka izpodbijane sodbe ustrezno spremeniti, nadaljnjo pritožbo toženke glede stroškovne odločitve pa v skladu s 353. členom ZPP zavrniti in v nespremenjenem delu izpodbijano sodbo tudi v tem delu potrditi. V skladu z istim zakonski določilom pa je bilo potrebno v celoti zavrniti neutemeljeno pritožbo tožnice glede glavne stvari in v izpodbijanih, a nespremenjenih, delih izpodbijano sodbo potrditi, saj pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana sodba obremenjena s katero od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti samo po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

21. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP), obenem pa mora toženki povrniti vse njene potrebne (v skladu s 155. členom ZPP in veljavno OT) pritožbene stroške v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo. Ker je toženka s svojo pritožbo zoper stroškovno odločitev uspela le deloma in sicer v 49% (od zahtevanih skupaj 1.290,06 EUR, je uspela s 631,26 EUR), pa ji mora tožnica v tem deležu povrniti tudi njene (v skladu s 155. členom ZPP in veljavno OT) pritožbene stroške v zvezi z vloženo pritožbo (2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta in ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času izdaje te sodbe (0,6 EUR), priznalo naslednje potrebne pritožbene stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo: za sestavo odgovora na pritožbo 1000 točk (Tar. št. 21/1 OT), za materialne stroške 20 točk (2% od skupne vrednosti storitev po 11. členu OT) in 134,64 EUR davka na dodano vrednost (22% DDV po 12. členu OT), skupaj 746,64 EUR. V zvezi z vloženo pritožbo zoper stroškovno odločitev pa ji je priznalo naslednje potrebne pritožbene stroške: za sestavo pritožbe 400 točk (Tar. št. 21/2 OT), 52,80 EUR davka na dodano vrednost (22% DDV po 12. členu OT) in 375,60 EUR za sodno takso za pritožbo (Tarifna števila 3009 Zakona o sodnih taksah), skupaj 668,40 EUR. Glede na uspeh s pritožbo (49%) pa ji je tožena stranka v zvezi s pritožbo dolžna povrniti 327,52 EUR. Tožnica je tako dolžna toženki skupaj povrniti 1.074,16 EUR vseh pritožbenih stroškov v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

22. Pritožbeno sodišče pa toženki ni priznalo za 50 točk preveč priglašenih stroškov za sestavo pritožbe.

1 Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, so navedeni v točki 5. obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Glej zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 23. 5. 2019. 3 Primerjaj tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 570/2019 z dne 12. 6. 2019.