Jedro

Neverodostojno je namreč očitati manipulacije in kršitve davčnih predpisov, če te očitka naslavlja tisti, ki jih s svojimi ravnanji omogoča. Zato je posledica (nauk) te odločitve tudi v preventivi, torej preprečevanju takšnih protipravnih ravnanj (zatrjevano plačilo v gotovini).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec krije sam svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 3. 11. 2016, VL 106702/2016 v veljavi v delu, v katerem je tožencu kot dolžniku naloženo, da v roku 15 dni po vročitvi sklepa o izvršbi plača tožniku znesek 2.380,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2016 dalje do plačila (I. točka izreka), razveljavilo pa je sklep v delu, v katerem je bilo tožencu naloženo plačilo izvršilnih stroškov v višini 30,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2016 dalje do plačila (II. točka izreka) in tožencu naložilo povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 722,15 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje toženec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Opozarja, da je zgodba vzeta iz konteksta odnosov med pravdnima strankama, ob čemer poudarja, da se je tožnik spomnil toženčevega dolga šele potem, ko je toženec zoper tožnika začel s postopki reklamacije in ko ga je prijavil na tržno inšpekcijo. Prepričan je, da so bili računu izdani, da se tožnik ubrani pred zahtevki toženca iz naslova reklamacije za opravljene storitve. Tudi računovodkinja tožnika je izpovedala, da je možno manipulirati z izdajo računov do predložitve davčne napovedi 31. marca naslednjega leta. Tako se pokaže za neverjetno, da bi tožnik, ki je imel letnih prihodkov v višini 5.000,00 do 6.000,00 EUR, čakal 3 mesece preden je izdal račun. Da je tožnik posloval tako, da je prejemal denar na roko pa ne izhaja zgolj iz njegove izpovedbe, temveč tudi iz nasprotujočih se navedb tožnika in priče H.E. o tem, kolikšen je bil tožnikov skupni letni promet: priča navaja 15.000,00 EUR, tožnik med 5.000,00 EUR in 6.000,00 EUR. Razliko gre pripisati nefakturiranim storitvam oz. plačilu na roko. Nadalje graja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do potrdila o bančnem dvigu, ki ga je opravil toženec že v letu 2014 z namenom barvanja fasade. Toženec je namreč barvanje fasade financiral iz sredstev namenskega varčevanja. Sodišče prve stopnje se tudi ni spuščalo v navedbe tožnika, da je bil 15.8., ko bi naj izročil račune tožencu, največji cerkveni Marijin praznik, v posledici česar je bilo nemogoče priti do toženčeve hiše, ki stoji v okolici P.g. Dostop je bil možen ta dan le peš po gozdni poti. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne, podredno pa predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Uradni preizkus je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev. Pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) pa ni del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

7. Tožnik je s tem, ko je zatrjeval, da plačila za opravljeno barvanje fasade od toženca ni prejel, zatrjeval negativno dejstvo, za katerega po naravi stvari dokaza ne more predložiti1. Na drugi strani je toženec zatrjevala pozitivno dejstvo, da je plačilo vseh storitev bilo opravljeno. V obravnavanem primeru mora tožnik navesti (in dokazati), katere storitve je za toženca opravil ter pojasniti, koliko storitev je ostalo neplačanih. To je tožnik tudi storil s predložitvijo računov, toženec pa je pritrdil, da so bila vsa naročena dela izvedena, zaradi česar tožniku oprave del ni bilo potrebno dokazovati. Po pravilu o trditvenem in dokaznem bremenu je torej toženec tisti, ki mora dokazati, da je opravljena dela plačal (7. in 212. člen ZPP).

8. Glede tega odločilnega dejstva je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo edina dokaza, ki sta to dejstvo potrjevala in sicer izpovedbo toženca ter njegove zunajzakonske partnerke, kot neprepričljivi. Izročitev tako visokega denarnega zneska 2.760,00 €, glede na dohodke toženca v višini 750,00 € mesečno, ne da bi se zahtevalo „kakršnokoli potrdilo o izročenem denarju“, je tudi po presoji sodišča druge stopnje neprepričljivo. Toženec v pritožbi takšen dejanski zaključek izpodbija z navedbo o bančnem dvigu zneska 4.000,00 € v letu 2014, vendar takšna navedba ne more omajati prepričljivosti dokaznega zaključka sodišča prve stopnje. Iz razlogov sodišča prve stopnje povsem jasno izhaja, da se sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je toženec imel na voljo denarna sredstva temveč, da ni zahteval potrdila o plačilu. Zatrjevanje, da je denar imel torej ne pojasnjuje oz. ni razumen razlog za opustitev zahteve po potrditvi gotovinskega plačila.

9. Navedbe v pritožbi, ki se nanašajo na očitke o manipulacijah z izdajo računov, o letnem prometu, prirejanju bilance, izpovedbi priče E. so trditve toženca, ki jih ni uspel dokazati, kot je to pravilno dokazno ocenilo sodišče prve stopnje. Toženec s takšnimi pritožbenimi navedbami zgolj okrepi prepričanje sodišča druge stopnje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Neverodostojno je namreč očitati manipulacije in kršitve davčnih predpisov, če te očitka naslavlja tisti, ki jih s svojimi ravnanji omogoča. Zato je posledica (nauk) te odločitve tudi v preventivi, torej preprečevanju takšnih protipravnih ravnanj (zatrjevano plačilo v gotovini).

10. Iz že citiranih zakonskih določb o navajanju dejstev in izvajanju dokazov jasno sledi, da mora pravdna stranka najprej določno navesti pravno pomembna dejstva, dokaze pa predlagati zato, da se ta dejstva dokažejo. V teh zakonskih določbah gre za povezavo trditvenega in dokaznega bremena, ki neposredno vplivata na uspeh v sporu. Pogoj za strankin uspeh je, da navede dejstva, ki substancirajo zahtevek ter da trditve o teh dejstvih tudi dokaže. To pomeni, da mora stranka najprej zatrditi dejstva, za njihovo dokazovanje pa mora predlagati dokaze2. Ta pravila je toženec kršil glede navedb v pritožbi, da tožnik dne 15.8.2015, ko bi mu naj dostavil račune za plačilo opravljenega dela na njegov dom, do toženčevega doma sploh ne bi mogel priti, ker so bile zaradi praznika ceste zaprte. Navedenega toženec namreč ni nikoli zatrjeval v svojih vlogah, temveč je zapisano izpovedal v svojem zaslišanju pred sodiščem prve stopnje. Tudi sicer pa ta okoliščina sploh ne sodi med odločilna dejstva, zapora ceste lahko pomeni zgolj to, da se tožnik ni mogel z avtom pripeljati točno do hiše, ne pa to, da do hiše sploh ni mogel priti.

11. V skladu s prvim odst. 360. člena ZPP se sodišču druge stopnje ni potrebno ukvarjati z navedbami v pritožbi, ki niso odločilnega pomena. Dejanske okoliščine, ki so za odločitev v zadevi bistvene in pojasnjene v tč. 8. obrazložitve te sodbe, v povezavi z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je pravilna, pritrjujejo izreku pravne posledice v obliki obsodilne sodbe, zato je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker toženec ni uspel, sam krije stroške postopka s pritožbo (165. člen ZPP).

1 „Predmet dokazovanja so tudi tako imenovana negativna dejstva, natančneje trditve, da dejstva z določeno vsebino ne obstajajo. V teoriji in sodni praksi se je ustalilo stališče, da je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva. Tisti, ki zatrjuje negativno dejstvo, nosi dokazno breme le izjemoma, na primer takrat, kadar je neobstoj dejstva odvisen od obstoja nekega drugega dejstva, ki izključuje možnost istočasnega obstoja prerekanega dejstva.“. Sklep II Ips 751/2006 z dne 28.1.2009. 2 Sodba in sklep II Ips 709/2009 z dne 16.5.2013:“Revidentu je treba ob tem še pojasniti, da manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba nobenega dokaza. Dokazi so namenjeni zgolj ugotavljanju obstoja zatrjevanih spornih (pravno relevantnih) dejstev (načelo povezanost trditvenega in dokaznega bremena), ne pa šele njihovemu odkrivanju.“.