Jedro

Če je bilo s pogodbenim določilom, po katerem se plačilo za opravljeno delo toženi stranki poravnava s 100 % kompenzacijo z asfaltnimi mešanicami, mišljeno, da bo te asfaltne mešanice toženi stranki dobavljala tožeča stranka (ne da bi za to prejemala plačilo od tožene stranke), tako določilo predstavlja pogodbo v breme tretjega, ki pa ji naše pravo ne daje pravnega varstva.

Terjatve tožene stranke do G. d.d. so se lahko na podlagi multilateralnih kompenzacij zapirale le toliko časa, dokler so obstojali objektivni pogoji za sklepanje takih kompenzacij.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

1. v izpodbijani I. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 44878/2009 z dne 9.4.2009-2 v prvem in tretjem odstavku izreka vzdrži v veljavi;

2. v izpodbijani II. točki izreka pa tako, da mora tožena stranka v petnajstih dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 7.899,60 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna v petnajstih dneh od prejema te sodbe povrniti po tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 5.686,60 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

III. Zahtevek tožene stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sporni predmet

1. Predmet tožbenega zahtevka so terjatve po sedemnajstih računih, ki jih je tožeča stranka izdala toženi stranki od 5.9.2008 do 23.12.2008 za dobavljeni asfalt. Asfalt pa je dobavljala na podlagi dveh pisnih, s strani obeh strank podpisanih pogodb. Računi so zapadali v plačilo v obdobju od 23.10.2008 do 12.9.2009. 2. Tožena stranka se je plačilu vtoževanega zneska protivila z navedbo, da je s kooperantsko pogodbo št. 59/08, sklenjeno dne 30.6.2008 z G. d.d. iz C. (v prilogi B2), prevzela izvedbo zemeljskih del na objektu T.. V 5. členu te pogodbe je bilo določeno, da se plačilo izvede s 100 % kompenzacijo z asfaltnimi mešanicami. Te mešanice je toženi stranki dobavljala tožeča stranka, s tem pa so se poravnavale obveznosti G. d.d. do tožene stranke. Tako sodelovanje je bilo dogovorjeno zaradi povezanosti tožeče stranke z družbo G. d.d. iz C., stranke pa so dogovor o tem sklenile ustno.

Odločitev sodišča prve stopnje

3. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Pogodbo o medsebojnem poslovnem sodelovanju št. 11/07-AZ brez datuma (A4), ki sta jo pravdni stranki sklenili leta 2007, je prepoznalo kot navidezno. Glede na to, da je (1) "tožeča stranka družba v 50 % lasti povezane družbe G." (2), da se po tretjem odstavku petega člena kooperantske pogodbe (v prilogi B2) sklenjene med toženo stranko in G. d.d. plačilo opravljenih del izvaja s 100 % kompenzacijami in da (3) je direktor tožeče stranke M. P. v tistem času sodeloval tudi v upravi G. d.d., je verjelo direktorju tožene stranke P. P., da je bil sklenjen trostranski dogovor med pravdnima strankama in G., da bo plačilo toženi stranki za opravljena dela tožeči stranki prevzela tožeča stranka v obliki dobavljanja asfalta.

Pritožba tožeče stranke in odgovor tožene stranke

4. Proti tej sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena ZPP in predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe oziroma spremembo te sodbe njej v prid. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

5. V odgovoru na pritožbo je pa tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

6. Med pravdnima strankama ni sporno, da so se terjatve tožeče stranke iz naslova dobavljenega asfalta toženi stranki zapirale na podlagi multilateralne kompenzacije med pravdnima strankama in G. d.d. iz C.. G. je bil (iz neznanega naslova) upnik tožeče stranke, tožeča stranka je bila (na podlagi dobav asfalta) upnik tožene stranke, tožena stranka pa je bila (iz naslova opravljenih del na objektu T) upnik G. d.d.. Da so se te terjatve zapirale na podlagi multilateralnih kompenzacij, med pravdnima strankama ni sporno. Sporno pa je očitno vprašanje, kdo nosi riziko porušenega dolžniško-upniškega razmerja med tožečo stranko in G. d.d. za obveznosti te družbe do tožene stranke iz naslova opravljenih del na objektu T..

7. Z začetkom stečajnega postopka nad G. d.d. je postal utečen način zapiranja terjatev tožene stranke do G. d.d. z večstranskimi kompenzacijami, v kateri sta sodelovali tudi obe pravdni stranki, nemogoč in po ZFPPIPP prepovedan. Če bi stečajni upravitelj G. d.d. podpisal multilateralno kompenzacijo, bi neenako obravnaval upnike in s tem kršil enega temeljnih načel insolvenčnega postopka (15. člen ZFPPIPP), za kar bi utegnil disciplinsko in odškodninsko odgovarjati.

8. Sodišče prve stopnje je s svojo odločitvijo zavzelo stališče, da v primeru porušenega upniško-dolžniškega razmerja med G. d.d. in tožečo stranko le-ta nosi riziko (ne)plačila dobavljenega asfalta toženi stranki in s tem tudi riziko tožene stranke za terjatve do G. d.d. iz naslova opravljenih del. Sodišče prve stopnje je razsodilo, kot rečeno, da sta pogodbi med pravdnima strankama 11/07-AZ (A4) in 15/08-AZ (B22) navidezni. To presojo pa pritožnica izpodbija s poudarjanjem, da je poslovno sodelovanje med pravdnima strankama potekalo prav na podlagi obeh citiranih pisnih pogodb. Zato za odločitev o tožbenem zahtevku ni pomembno, da je dobava asfalta toženi stranki potekala brez pisnih naročilnic tožene stranke. Po določilu drugega odstavka 5. člena teh pogodb je bila tožena stranka svoje obveznosti za dobavljeni asfalt dolžna poravnavati avansno oziroma v roku 45-ih dni od datuma izstavitve računa na TTR tožeče stranke. Temeljno načelo obligacijskega prava pacta sunt servanda je uzakonjeno po prvem odstavku 9. člena OZ in pomeni, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev. Da je bil tak namen pravdnih strank tudi pri pogodbah A4 in B22, izhaja iz dejstva, da je tožeča stranka od tožene stranke izposlovala zavarovanje plačila z izdajo več bianco podpisanih menic. Tožena stranka ni pojasnila, (1) zakaj, s kakšnim namenom ali iz katerega poslovnega namena je sklenila pogodbo A4 oziroma B22, če drži izpoved njenega direktorja P. P., da ni bil namen pravdnih strank, da se dobava asfalta plačuje tožeči stranki, pač pa, da se z njo zapirajo terjatve tožene stranke do družbe G. (2), niti zakaj tudi tožeča stranka ni podpisala kooperantske pogodbe B2. Ob tem drži pritožbeni očitek, da bi drugačen dogovor, kot izhaja iz vsebine pogodbe A4 oz. B22, lahko sklenila le zakonita zastopnika pravdnih strank skupaj s predsednico uprave G. d.d. L. Ž.. Niti direktor tožeče stranke M. P. niti direktorica G. d.d. L. Ž. pa nista potrdila obstoja ustnega dogovora, po katerem se je tožeča stranka zavezala plačati toženi stranki delo, ki ga je le-ta opravila za G. d.d. na podlagi kooperantske pogodbe B2. Če je bilo z določilom tretjega odstavka 5. člena te pogodbe (po katerem se plačilo za opravljeno delo toženi stranki poravnava s 100 % kompenzacijo z asfaltnimi mešanicami) mišljeno, da bo te asfaltne mešanice toženi stranki dobavljala tožeča stranka (ne da bi za to prejemala plačilo od tožene stranke), pa tako določilo predstavlja pogodbo v breme tretjega, ki pa ji naše pravo ne daje pravnega varstva. Sodišče prve stopnje pa ni pojasnilo, kakšen nagib naj bi botroval tožeči stranki, da sklene ustno pogodbo izključno v svoje breme, ob tem, ko sta pisni pogodbi A4 in B22 popolnoma jasni in povsem različni od zatrjevane ustne.

9. Vsaka družba je samostojen pravni subjekt. Zato eventuelna kapitalska povezava tožeče stranke z G. d.d. ni zadostna podlaga za tak zaključek, kakršnega je napravilo sodišče prve stopnje.

10. Določilo 41. člena ZGD-1 uzakonja prepoved konkurence za poslovodje in člane uprave v tem smislu, da isti poslovodja oziroma član uprave ne sme sodelovati v enaki vlogi v družbi, ki opravlja dejavnost, ki je ali pa bi bila v konkurenčnem razmerju z dejavnostjo prve družbe. Zahtevke v zvezi s prepovedjo konkurence iz 41. člena ZGD-1 ureja 42. člen istega zakona. Vendar pa tožena stranka ni postavila nobenih trditev, iz katerih bi izhajalo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen po teh določilih.

11. Drži tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dopisa tožene stranke z dne 3.4.2009 (A40), s katerim je pozvala G. d.d., naj plača njene obveznosti po kooperantski pogodbi (B2). V tem dopisu tožena stranka G. d.d. jo poziva, naj svoje obveznosti, v kolikor ne bodo poravnane v obliki 100 % kompenzacij z asfaltnimi mešanicami, poravna v denarju. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da tudi ta dopis kaže na to, da se je tožena stranka zavedala, da je njen dolžnik družba G., ne pa tožeča stranka. Nenazadnje to izhaja tudi iz izpovedi direktorja tožene stranke, ki je zaslišan na glavni obravnavi kar nekajkrat poudaril, da je družba G. d.d. izkoristila njegovo naivnost. 12. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka tista, ki je prevzela obveznost poravnavanja dolga G. d.d. do tožene stranke, če G. d.d tega ne bi storil. Zato so se terjatve tožene stranke do G. d.d. lahko na podlagi multilateralnih kompenzacij zapirale le toliko časa, dokler so obstojali objektivni pogoji za sklepanje takih kompenzacij.

13. Pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tega napravilo tudi zmoten materialno pravni zaključek. Ugotavlja tudi, da tožena stranka tožbenemu zahtevku po višini ni konkretizirano ugovarjala. Opozorila je le, da sta bili v zvezi z dobavo asfaltnih mešanic sklenjeni dve pogodbi, da so bile terjatve tožeče stranke delno poravnane in da tožeča stranka ni pojasnila, katere terjatve naj bi bile plačane z delnimi plačili. To pa je premalo, da bi se bilo sodišče dolžno bolj konkretno ukvarjati s tožbenim zahtevkom po višini. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo (prva alinea 358. člena ZPP).

K odločitvi o stroških postopka

14.Ker je tožeča stranka v pravdi uspela, ji mora tožena stranka povrniti vse njene pravdne stroške. Iz naslova odvetniških storitev je sodišče tožeči stranki priznalo 3.675,50 EUR, upoštevajoč 20 % DDV pa 4.410,60 EUR, iz naslova plačane takse za postopek pred sodiščem prve stopnje pa 3.489,00 EUR, kar skupaj znaša 7.899,60 EUR. Sodišče je priznalo tožeči stranki le enkrat nagrado za narok v višini 1.621,20 EUR, kar je skladno s 310. točko Odvetniške tarife in ustaljeno sodno prakso (II Ips 956/11). Ker pa je imela tožeča stranka materialne stroške za prihod na sodišče, ji je pritožbeno sodišče priznalo kilometrino in sicer za prihod na pet obravnav, vsakič po 55,50 EUR.

15. Tožeča stranka je s pritožbo uspela. Skladno z določilom prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. členom ZPP ji mora zato tožeča stranka povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Nagrada za postopek po tar. št. 3210 znaša (1.351,00 EUR x 1,6) 2.151,60 EUR, plačana taksa za pritožbo pa 3.525,00 EUR. Tožena stranka mora torej povrniti tožeči stranki na 5.686,60 EUR odmerjene stroške pritožbenega postopka.

16. Če priznanih pravdnih in pritožbenih stroškov tožena stranka v 15-ih dneh od prejema te sodbe ne bo plačala, ji bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.