Jedro

Tožena stranka sicer pravilno zatrjuje, da je bilo (materialno) dokazno breme v zvezi s pravilno izpolnitvijo obveznosti po podjemni pogodbi na strani tožeče stranke, vendar pa se med dokaznim postopkom lahko premešča procesno dokazno breme.

Podjemnik je dolžan opozoriti naročnika na pomanjkljivosti v njegovem naročilu ter na druge okoliščine, za katere je vedel ali moral vedeti in bi bile lahko pomembne za naročeno delo. Tožena stranka bi morala v zvezi s tem zatrjevati konkretno opustitve podjemnikove pojasnilne dolžnosti, česar pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni storila (prav tako pa tudi ne v pritožbenem postopku), saj svojemu trditvenemu bremenu ne more zadostiti zgolj s sklicevanjem na to, da izdelek tožeče stranke ni v skladu s pričakovanji tožene stranke, kot tudi ne s trditvami, da je tožeča stranka sodelovala pri izdelavi sprememb in dopolnitev zazidalnega načrta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti 498,74 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku 15 dni od prejema te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 25903/2014 z dne 3. 3. 2014 v I. in III. odstavku, tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 6.405,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2014 dalje in 44,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2014 dalje (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 1.036,55 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku izpolnitvenega roka.

2. Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo, s katero je uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Podjemnik se s sklenitvijo podjemne pogodbe zaveže, da bo uresničil končni interes, zaradi uresničitve katerega naročnik (s podjemnikom) sklepa podjemno pogodbo, torej da bo opravil posel, ki je predmet njegovega izpolnitvenega ravnanja.(1) Prevzemnik je torej opravil posel tedaj, če njegove lastnosti ustrezajo pogodbeno dogovorjenim lastnostim oziroma običajnim lastnostim ter pravilom stroke, ki so uveljavljena za določeno vrsto poslov. Pravilno opravljeni posel je naročnik dolžan prevzeti (641. člen OZ), podjemnik pa tedaj dobi pravico do plačila za opravljeni posel (619. člen OZ).

6. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi ugotovilo naslednje pravno relevantno dejansko stanje. Pravdni stranki sta dne 13. 7. 2012 sklenili pogodbo št. 009/2012, ki predstavlja sprejem ponudbe št. 024/12 z dne 9. 7. 2012, s katero se je tožeča stranka zavezala za toženo stranko izdelati idejno zasnovo lokalne ceste na območju zazidalnega načrta M BL S-24 s priključitvijo na regionalno cesto in pridobitvijo soglasij, tožena stranka pa se je zavezala opravljeno delo plačati. Predmet izpolnitvenega ravnanja tožeče stranke kot projektanta je bila torej izdelana projektna dokumentacija. Tožeča stranka je izpolnila vse svoje obveznosti, ki so bile dogovorjene s pogodbo, saj je pripravila delovni osnutek za potrditev investitorju, nato je dne 23. 10. 2012 dokončala projektno nalogo in jo predložila Občini in pooblaščencu tožene stranke v pregled. Po usklajevanju je izdelala idejno zasnovo kot projektno nalogo za potrditev DRSC in pridobitev projektnih pogojev ter idejno zasnovo za pridobitev soglasij. Vse navedeno je tožeča stranka pridobila, zaključena dokumentacija pa je bila pripravljena kot podlaga za pripravo PZI v treh analognih izvodih in enem digitalnem s pridobljenimi soglasji, kar je bilo storjeno dne 15. 1. 2014. Izdelana idejna zasnova je bila že uporabljena za fazo izdelave izvedbenega projekta, ki ga je pri projektantu naročila Občina, prav tako pa je bil na podlagi izdelanega projekta tožeče stranke objavljen sklep o začetku postopka sprememb in dopolnitev ZNBL 24 M, ki je bil na občinskem svetu Občine sprejet kot prostorski dokument dne 18. 3. 2014. 7. Sodišče prve stopnje je nadalje sklenilo, da sprememba zazidalnega načrta ni bila predmet obravnavane pogodbe ter da ta tudi ne predvideva, da bi se morala idejna zasnova še prilagajati v kasnejši fazi sprememb zazidalnega načrta. Iz vsebine pogodbe izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki naročila splošno izdelavo idejne zasnove za prenovo ceste, kar je tožeča stranka naredila, prav tako pa je bil na podlagi izdelanega projekta tožeče stranke objavljen sklep o začetku postopka sprememb zazidalnega načrta. Zato je sodišče prve stopnje presodilo, da ne držijo navedbe tožene stranke, da tožeča stranka ni z investitorjem tehnično dogovorila in uskladila del, za katera ji tožena stranka sedaj očita, da niso bila usklajena.

8. Tožena stranka v pritožbi navaja, da gre za dva neločljiva projekta ter da je bila tožeča stranka, ki je sodelovala tudi pri izdelavi sprememb in dopolnitev odloka o zazidalnem načrtu za območje urejanja BL S-24 M nedvomno seznanjena z navedenim zazidalnim načrtom, da je bila zato dolžna te spremembe upoštevati ter z investitorjem tehnično dogovoriti in uskladiti navedena dela. Tožeča stranka kljub temu, da je bila s spremembami zazidalnega načrta seznanjena, ni izdelala optimalne navezave za območje ZN BL S-24 M, zato izdelek ni v skladu z zahtevami in potrebami tožeče stranke. Formalni izdelek za potrebe objave sklepa o začetku postopka sprememb in dopolnitev ZN BL S-24 M ne zadošča pričakovanjem in naročilu tožene stranke.

9. Po presoji pritožbenega sodišča pritožbenim navedbam tožene stranke ni mogoče slediti, saj tožena stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje takšnih trditev v smeri vezanosti obeh projektov ni podala. Sodišče prve stopnje je zato sledilo trditvam tožeče stranke, da je tožena stranka kot investitor stanovanjskih hiš na območju zazidalnega načrta M BL S-24 zaradi nameravane gradnje morala začeti s postopkom sprememb in dopolnitev ZN BL S-24 M ter da je Občina začetek postopka pogojevala z izdelavo projekta idejne zasnove lokalne ceste na območju zazidalnega načrta M BL S-24 s priključkom na regionalno cesto. Tožeča stranka je tudi trdila, da je bil dne 6. 7. 2012 na sestanku, ki so se ga udeležili predstavniki Občine, tožena stranka in njen pravni zastopnik ter zakonita zastopnica tožeče stranke sprejet sklep, da se ločeno vodita postopka sprememb in dopolnitev zazidalnega načrta za območje urejanja BL S-24 M in postopek za pridobitev projektne dokumentacije za infrastrukturo na navedenem območju, kamor je sodil tudi projekt idejne zasnove lokalne ceste s priključkom na regionalno cesto, tožena stranka pa trditev tožeče stranke, da je šlo za dva ločena projekta, ni prerekala.

10. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da se tožeča stranka s pogodbo št. 009/2012 z dne 13. 7. 2012 ni zavezala izdelati še dodatnega "končnega načrta ceste", ki bi bil usklajen z zazidalnim načrtom, saj to v pogodbi ni bilo določeno. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da takšna naknadna uskladitev ni bila predmet sklenjene podjemne pogodbe, pa temelji ne le na vsebini same pogodbe št. 9/12 z dne 13. 7. 2012 v zvezi s ponudbo št. 024/12 z dne 9. 7. 2012, temveč tudi na izpovedbi zakonite zastopnice tožeče stranke ter pisni izjavi priče A. A. Nenazadnje to izhaja tudi iz izpovedbe priče tožene stranke B. B., ki je po vpogledu v pogodbo tudi sam potrdil, da iz nje ni razvidno, da se ta veže na zazidalni kompleks. Ob upoštevanju kratkih rokov za izpolnitev pogodbenih obveznosti je tako sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi prepričljivo pojasnilo, da iz predloženih dokazil ne izhaja, da bi bila projekta povezana tako, da bi se morala po določilih pogodbe idejna zasnova kasneje prilagajati še spremembam zazidalnega načrta, da so bila dela, kot izhajajo iz pogodbe št. 9/2012 z dne 13. 7. 2012, v celoti opravljena ter da tožena stranka ni izkazala, da bi tožeči stranki pred izvedbo dela dala druga konkretna navodila, ki bi jih tožena stranka ne izpolnila. Očitek tožene stranke, da tožeča stranka svojega dokaznega bremena ni izpolnila, saj naj bi za dokazovanje svojih navedb ponudila le pogodbo z dne 13. 7. 2012, glede na povzete ugotovitve, da dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na obširnem dokaznem postopku, zato ni utemeljen.

11. Posledično pa tudi ni utemeljen očitek zmotne uporabe materialnega prava, to je določb 619. in 642. člena OZ, saj je pravilno in v celoti opravljeni posel dolžan naročnik prevzeti in za opravljeno delo plačati podjemniku. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo, da je materialno dokazno breme za dokazovanje trditev glede vsebine pogodbenega dogovora ter izpolnitve pogodbenih obveznosti na strani tožeče stranke, vendar pa je štelo, da je tožeča stranka uspela z dokazovanjem teh trditev iz razlogov, ki so bili že navedeni, da pa tožena stranka trditev, ki bi izključevale trditve tožeče stranke, ni podala. Tožena stranka sicer pravilno zatrjuje, da je bilo (materialno) dokazno breme v zvezi s pravilno izpolnitvijo obveznosti po podjemni pogodbi na strani tožeče stranke, vendar pa se med dokaznim postopkom lahko premešča procesno dokazno breme(2). Uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi abstraktno dokazno breme tako prevali konkretno procesno dokazno breme na drugo stranko. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je trditveno in dokazno breme v zvezi z navedbami glede vsebine pogodbenega dogovora ter izpolnitve pogodbenih obveznosti na tožeči stranki, vendar pa je presodilo, da je tožeča stranka svojemu trditvenemu in dokaznemu bremeni zadostila, zato je štelo ta dejstva za dokazana. Očitek, da je sodišče materialno pravo zmotno uporabilo, saj naj bi dokazno breme nepravilno prevalilo na toženo stranko, zato ni utemeljen.

12. Prav tako ni utemeljen očitek tožene stranke, da bi moralo sodišče postaviti ustreznega izvedenca za prostorsko načrtovanje in izdelavo zazidalnih načrtov ter zaslišati s strani tožene stranke predlagani priči. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani odločbi pojasnilo, da izvedenca za prostorsko načrtovanje ni postavilo, saj gre za primer nedovoljenega informativnega dokaza. Izvedenec naj bi namreč ugotovil dejstva, ki jih tožena stranka ni navedla, čeprav jih je izven postopka lahko spoznala in bi ustrezne trditev lahko podala. Izvedba dokaza tako ne more nadomestiti pomanjkljivih trditev tožene stranke. Sicer pa predstavlja vprašanje, ali je tožena stranka z opravljenim delom izpolnila vse obveznosti iz pogodbe, pravno vprašanje, zato postavitev izvedenca za odgovor na takšno vprašanje ni dovoljeno. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, da ni zaslišalo predlaganih prič C. C. in D. D., ker dogajanje na sestanku dne 23. 5. 2014 ne vpliva na odločitev sodišča v tej zadevi.

13. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo svoj sklep o zavrnitvi navedenih dokaznih predlogov tožene stranke. Sodišče namreč ni dolžno izvesti predlaganega dokaza, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi (278. člen ZPP). Upravičeni razlog za zavrnitev dokaznega predloga je nesubstanciranost dokaznega predloga stranke, sodišče pa tudi ni dolžno izvesti dokazov, s katerimi bi se ugotavljala dejstva, ki niso pravno relevantna. Prav iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazne predloge tožene stranke. Prvostopno sodišče je svojo odločitev o zavrnitvi navedenih dokaznih predlogov tožene stranke obširno obrazložilo, tožena stranka pa svojega očitka v pritožbi vsebinsko ni pojasnila, zaradi česar mu pritožbeno sodišče ne more slediti.

14. Iz tretjega odstavka 625. člena OZ izhaja pojasnilna obveznost podjemnika, ki je dolžan opozoriti naročnika na pomanjkljivosti v njegovem naročilu ter na druge okoliščine, za katere je vedel ali moral vedeti in bi bile lahko pomembne za naročeno delo. Tožena stranka bi morala v zvezi s tem zatrjevati konkretno opustitve podjemnikove pojasnilne dolžnosti, česar pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni storila (prav tako pa tudi ne v pritožbenem postopku), saj svojemu trditvenemu bremenu ne more zadostiti zgolj s sklicevanjem na to, da izdelek tožeče stranke ni v skladu s pričakovanji tožene stranke, kot tudi ne s trditvami, da je tožeča stranka sodelovala pri izdelavi sprememb in dopolnitev zazidalnega načrta.

15. Po presoji pritožbenega sodišča uveljavljeni pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Prav tako tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora tožeči stranki povrniti potrebne stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP). Gre za priglašene stroške, ki v seštevku (skupaj z DDV) znašajo 498,74 EUR.

Op. št. (1): Plavšak N.: Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 793. Op. št. (2): Zobec J.: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 382 in 383.