Jedro

Tožnica zahteva plačilo za dodatno delo, ki ga je opravila poleg dela na delovnem mestu direktor družbe, gre torej za zahtevek za plačilo nadur. Tožnica je svoj zahtevek postavila premalo določno, saj ni navedla niti dokazala koliko ur na posamezen dan in v posameznem tednu/mesecu je dodatno delo opravljala. Zato je zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Dokazno breme, da je poravnal vse obveznosti do delavca iz naslova delovnega razmerja je res na delodajalcu, vendar šele, ko delavec dokaže, da je ta obveznost nastala. Konkretno to pomeni, da mora delavec dokazati, da je opravil delo preko polnega delovnega časa in koliko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 2.053,98 EUR, svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sama.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je toženka stranka za obdobje od vključno aprila 2008 do vključno junija 2013 dolžna obračunati in izplačati bruto plačo v mesečnem znesku 2.400,00 EUR, v skupnem bruto znesku 151.200,00 EUR, od zneska bruto plač odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter ji tako dobljeni znesek plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 11. dne v mesecu za pretekli mesec (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 3.816,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 8-dnevnega paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni na način, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico. Navaja, da je obrazložitev sodišča neutemeljena, pavšalna, arbitrarna in protispisna. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo vpogled v dokumentacijo, ki jo je pravočasno predložila. Ni se opredelilo do bistvenih dokazov in ni pojasnilo, zakaj v celoti sledi izvedenskemu mnenju prof. dr. A.A. in le izpovedbam prič B.B., C.C. in D.D. (ki so zaposlene pri toženi stranki in imajo vsaj osebni interes za izid pravde), na drugi strani pa se ni opredelilo do tožničinih navedb ter njenih pripomb na izvedensko mnenje. Meni, da je neutemeljeno zavrnilo njen dokazni predlog za poizvedbe pri JAZMP, ki ga je konkretno obrazložila, hkrati pa tudi ni popolno ugotovilo obsega komunikacije, ki jo je imela z JAZMP. Trdi, da je delo na področju regulative in promocije opravljala poleg dela direktorice tožene stranke, saj njena pogodba o zaposlitvi ni vsebovala tega dela. Zakonitega zastopnika tožene stranke B.B. je večkrat opozorila na nevzdržno situacijo zaradi ukinitve delovnega mesta Regulativa in promocija, in ta ji je zagotovil, da bo dodatno delo dobila plačano, kar izhaja iz elektronskih sporočil z dne 2. 6. 2011, 29. 6. 2011 in 28. 6. 2012, do katerih se sodišče ni opredelilo. Zatrjuje, da je potreba po delu na tem področja obstajala ves čas spornega obdobja in da je to delo opravila ona. Meni, da so protispisne in v nasprotju z elektronskimi sporočili z dne 2. 7. 2009 in 28. 6. 2012 ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi besedilo zgolj še enkrat prebrala in E.E. poročala, kaj agencija potrebuje in da ni redno sodelovala pri delih regulative v zvezi s kemikalijami. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje glede njene vloge pri opravljanju del regulative. Že dne 25. 4. 2008, najkasneje pa 27. 11. 2008, je bila pri agenciji uradno navedena kot odgovorna oseba za regulativo pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje pa se do elektronskih sporočil z dne 25. 4. 2008 in 27. 11. 2008 ni opredelilo oziroma vanje sploh ni vpogledalo, za kar ni navedlo razlogov. Sodišče se tudi ni opredelilo do njene korespondence s F.F. iz družbe G.. Trdi, da ni izpolnjevala pogojev le za regulativo s področja trgovine na debelo z zdravili, ne pa za vse primere regulative zdravil. Sodišče ni upoštevalo, da gre pri regulativi zdravil za več različnih del, in je le pavšalno zaključilo, da naj ne bi smela opravljati dela s področja regulative zdravil. Nasprotuje zaključku v zvezi z izpovedbo priče H.H., da naj bi ta priča zanikala tožničine navedbe o regulativi zdravil in da regulative zdravil pri toženi stranki ni bilo. Neutemeljeno je v celoti verjelo priči D.D., čeprav je izpovedba te priče v nasprotju sama s seboj in z listinskimi dokazi. Priča je s svojim podjetjem tekom tega spora sodelovala s toženo stranko, zato je bil podan tudi njen poslovni interes, da izpove v korist tožene stranke. Neverodostojna je tudi priča C.C., saj je bila v očitnem nasprotju z listinsko dokumentacijo. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do elektronskega sporočila z dne 19. 11. 2009, ki ga je ta priča poslala B.B., in v katerem je pojasnila in izpostavila pomembnost nalog s področja regulative in promocije za zakonito poslovanje tožene stranke. Trdi, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do njene izpovedbe z dne 31. 3. 2017 o količini dela na področju regulative. Zmoten je zaključek, da ni mogoče kontinuirano opravljati dela več kot 8 ur na dan, in zaključek glede vrednosti opravljenega dela tožnice. Trdi, da bi morala biti upravičena do enakega plačila za opravljeno delo, kot bi ga prejel I.I., ki je s toženo stranko že sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto Regulativa in informatika in plačo 2.400,00 EUR bruto mesečno. Ponavlja nestrinjanje z ugotovitvami izvedenke prof. dr. A.A. in trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih izčrpnih in argumentiranih pripomb na izvedensko mnenje. Meni, da je sodišče s svojim postopanjem storilo kršitve pravdnega postopka po prvem odstavku in 14. ter 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter poseglo v ustavno zagotovljene pravice do enakega obravnavanja iz 14. člena Ustave RS, enakega varstva pravic, načela kontradiktornosti in s tem pravico do izjave iz 22. člena URS, pravico do sodnega varstva iz 23. člena URS in pravico do poštenega sojenja in poštenega postopka iz prvega odstavka 6. člena EKČP. Navaja, da je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da naj dokumentacije ne bi posredovala pravočasno, v nasprotju z dejanskim stanjem in predloženimi listinami v tej zadevi. Vso navedeno dokumentacijo bi morala sodišču predložiti tožena stranka. Izvedenka je pred skupnim ogledom pri toženi stranki sama opravila ogled, na katerega sama ni bila vabljena, tožena stranka pa je pripravila pomanjkljivo dokumentacijo, v katero je izvedenka vpogledala dne 18. 9. 2017. Takrat je bil sprejet sklep, da tožnica pripravi dokumentacijo, ki se nanaša na regulativo in promocijo produktov, ki jih je zastopala tožena stranka v časovnem obdobju od 1. 4. 2008 do 30. 6. 2013, da na naslednji ogled prinese službeni računalnik, ki ga je uporabljala kot direktorica tožene stranke in da bo naslednji sestanek, ko JAZMP dostavi podatke. Izvedenka je bila dolžna pridobiti, pregledati in oceniti dodatno dokumentacijo od obeh strank, a tega ni storila. Izvedenka je tako posredovala nepopolno izvedensko mnenje in ravnala pristransko v korist tožene stranke, zato sodišče takega mnenja ne bi smelo upoštevati. Sodišče je izvedenki nedopustno prepovedalo vpogled v dokumentacijo tožnice, ki tako ni imela možnosti, da izvedenki predloži dodatno dokumentacijo, upoštevalo pa je ni niti sodišče (pod prilogo A62). Napačna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni podala utemeljenega razloga, zakaj dokumentacije na ogledu ni priložila. Navaja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo le pavšalno in nekonkretizirano podala ugovor zastaranja vtoževanih denarnih terjatev. Tožena stranka bi morala določno navesti, katerim njenim terjatvam ugovarja in za katero obdobje, a tega ni storila. Sodišče prve stopnje pa je kljub temu ugodilo ugovoru zastaranja in ga samovoljno vsebinsko napolnilo. S tem je kršilo 2. in 212. člen ZPP, kar vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe. Priglaša stroške postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. V izpodbijani sodbi ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se naj sodišče prve stopnje ne bi ustrezno opredelilo do posameznih dokazov, predvsem do posameznih elektronskih sporočil in njene izpovedbe. Sodišče prve stopnje je namreč ustrezno obrazložilo svoje dokazne zaključke, pri čemer se utemeljeno ni opredelilo do vsakega izvedenega dokaza posebej. Poudarilo je ključne dokaze in z njimi povezana odločilna dejstva, iz katerih posredno tudi izhaja, kateri dokazi ali okoliščine niso bili pomembni za sprejem odločitve. Ustrezno je pojasnilo tudi zakaj je sledilo mnenju izvedenke prof. dr. A.A., in pravilno zaključilo, da nestrinjanje tožnice z izvedenskim mnenjem ni razlog za postavitev novega izvedenca. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog za poizvedbe pri JAZMP. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica ni konkretizirala, o čem naj sodišče opravi poizvedbe. Ne gre pa spregledati, da je sodišče s strani JAZMP pridobilo podatke iz uradnih evidenc in drugih dostopnih virov z dne 31. 7. 2017, pri tej instituciji je relevantno dokumentacijo pridobila tudi izvedenka za potrebe izdelave izvedenskega mnenja, sodišča pa je vpogledalo tudi v elektronsko komunikacijo med JAZMP in tožnico, ki jo je slednja priložila. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pa ti dokazi za odločitev v tem sporu glede na nedoločnost tožbenega zahtevka niso bistveni. Tudi sicer je sodišče prve stopnje pri izdelavi dokazne ocene spoštovalo vse napotke iz 8. člena ZPP, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče prve stopnje pri sojenju tudi ni storilo očitanih kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave, saj je izpodbijana sodba obrazložena tako, da je omogočen njen preizkus, prav tako pa ne prihaja sama s sabo v nasprotje ali v nasprotje z izrekom sodbe. Tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, zato očitek o samovoljnem oziroma arbitrarnem ravnanju sodišča prve stopnje ni utemeljen.

7. Sodišče prve stopnje je v okviru obširnega dokaznega postopka z vpogledom v elektronska sporočila, zaslišanjem tožnice in prič ter postavitvijo izvedenke medicine - farmakologije ugotavljalo, katera dela je tožnica opravila in v kakšnem trajanju. Po oceni pritožbenega sodišča pa v predmetnem sporu ni bilo potrebno ugotavljati posameznih opravil, ki jih zatrjuje tožnica, saj bi slednja najprej morala svoj zahtevek po plačilu za opravljeno delo postaviti določno in konkretizirati, koliko nadur in kdaj jih je opravila, šele nato pa bi se lahko ugotavljalo, koliko časa je posamezno opravilo, ki ga zatrjuje, trajalo. Glede na navedeno zato za odločitev v tem sporu ni bistvena komunikacija in dokumentacija, s katero tožnica dokazuje opravljanje posameznih nalog delovnega mesta regulativa in promocija.

8. Sodišče ni zagrešilo niti kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to v pritožbi neutemeljeno in pavšalno navaja tožnica, ki se ne strinja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje. Slednji temeljijo tudi na izvedenskemu mnenju izvedenke prof. dr. A.A., ki je svoje mnenje podala argumentirano, celovito in strokovno, zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo. Tožnica pa svojega nestrinjanja z izvedenskim mnenjem ter končno odločitvijo sodišča ne more uveljavljati kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

9. Sodišče prve stopnje tudi ni prekoračilo trditvene podlage tožene stranke s tem, ko je upoštevalo ugovor zastaranja, ki ga je tožena stranka podala v odgovoru na tožbo. Sodišče prve stopnje je zato zaradi zastaranja pravilno zavrnilo vtoževane glavnične terjatve do 20. 7. 2009 in zakonske zamudne obresti do 20. 7. 2011. 10. Tožnica je v tem sporu zatrjevala, da je poleg dela direktorice v vtoževanem obdobju (april 2008 do junij 2013) opravljala tudi vsa dela delovnega mesta regulativa in promocija. Svoji tožbi je priložila elektronska sporočila, s katerimi je dokazovala, kaj primeroma je delala, in zatrjevala, da to predstavlja zadolžitve delovnega mesta regulativa in promocija. Za celotno vtoževano obdobje je zato zahtevala 2.400,00 EUR bruto mesečno, kolikor bi na delovnem mestu Vodja regulative in informatike prejemal I.I. (s katerim je želela tožnica kot direktorica tožene stranke skleniti pogodbo o zaposlitvi, a je matična družba na Hrvaškem ni odobrila). Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo, da tožnica zahteva plačilo za dodatno delo, ki ga je opravila poleg dela na delovnem mestu direktor družbe, in da gre torej za zahtevek za plačilo nadur. V zvezi s tem je pravilno zaključilo, da je tožnica svoj zahtevek postavila premalo določno, saj ni navedla niti dokazala koliko ur na posamezen dan in v posameznem tednu/mesecu je dodatno delo opravljala. Zato je zahtevek utemeljeno zavrnilo.

11. Po prvem odstavku 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke (trditveno breme) in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (dokazno breme). Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva (trditveno breme) in predlagati dokaze (dokazno breme), na katere opira svoj zahtevek ali s katerim izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo za dodatno opravljeno delo oziroma opravljene nadure, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze. Delavec mora dokazati, da je opravil dodatno delo oziroma nadure in tudi količino takšnega dela oziroma nadur.

12. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS v zadevi, opr. št. VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019, v premoženjskopravnem delovnem sporu, kakršen je tudi spor o pravici in plačilu dodatka za delo preko polnega delovnega časa, ne veljajo pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in spremembe; ZDR-1) določa obrnjeno dokazno breme le v primeru zatrjevane diskriminacije (šesti odstavek 6. člena) in odpovedi pogodbe o zaposlitvi (84. člen). Prav tako v tovrstnih sporih ne obstajajo zakonske domneve, neutemeljenost katerih bi bil dolžan zatrjevati in dokazovati delodajalec. Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo za delo preko polnega delovnega časa, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze. Dokazno breme, da je poravnal vse obveznosti do delavca iz naslova delovnega razmerja je res na delodajalcu, vendar šele, ko delavec dokaže, da je ta obveznost nastala. Konkretno to pomeni, da mora delavec dokazati, da je opravil delo preko polnega delovnega časa in koliko. Uspeh dokazovanja sodišče nato strne z upoštevanjem 8. člena ZPP, ki določa, da sodišče odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana. Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).

13. Tožnica svojega zahtevka sploh ni vsebinsko specificirala, saj ni navedla, koliko nadur je v posameznem dnevu/tednu/mesecu opravila in po kakšni urni postavki zahteva njihovo plačilo. Vseskozi je pavšalno zatrjevala le, da je celotno obdobje od aprila 2008 do junija 2013 opravljalo delo dveh delovnih mest (direktorice družbe ter regulative in promocije), pri čemer je dela regulative in promocije opravljala 8 ur dnevno. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo dejstvo, da tožnica zatrjuje opravljanje nalog regulative in promocije v trajanju 8 ur dnevno tudi za čas, ko je delo na tem delovnem mestu opravljala C.C. 4 ure dnevno ter za čas, ko je bil na tem delovnem mestu zaposlen J.J. za polni delovni čas, kar kaže na nekonsistentnost njenih navedb in zahtevka. Slednje izhaja tudi iz dejstva, da je tožnica zahtevala 2.400,00 EUR bruto mesečno, kolikor bi prejemal I.I. na delovnem mestu Vodja regulative in informatike, ki pa je drugačno delovno mesto od delovnega mesta regulativa in promocija, katerega dela naj bi tožnica opravljala. V predmetni zadevi je bistvenega pomena, da je bila v vtoževanem obdobju tožnica direktorica tožene stranke, kar pomeni da je bila odgovorna za zakonito poslovanje tožene stranke ter za kadrovsko politiko tožene stranke in razporejanje dela. Da je bilo sicer dela na delovnem mestu regulativa in promocija malo, je potrdila C.C. (ki je v času od 27. 7. 2009 do 31. 12. 2009 delo na tem delovnem mestu opravljala le 4 ure dnevno), pa tudi izvedenka v svojem izvedenskem mnenju. Sicer pa je tožnica kot direktorica tožene stranke to delovno mesto s sklepom z dne 22. 12. 2009 ukinila in v sklepu navedla, da se dela in naloge tega delovnega mesta naročajo pri zunanjih izvajalcih teh uslug.

14. Glede na vse navedeno in predvsem ob upoštevanju pravil o trditvenem in dokaznem bremenu je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek.

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Druge pritožbene navedbe (vezane na posamezna opravila dela delovnega mesta regulativa in promocija, za katera tožnica trdi, da jih je v spornem času opravila) za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

16. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 2.053,98 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3210 v višini 1.667,20 EUR, materialni stroški po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR in 22 % DDV).