Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Po presoji pritožbenega sodišča nikakor ni pretirana zahteva, da je kmet (v primeru, da mu lovska družina zaradi zaščite njegovih obdelovalnih površin dostavi električnega pastirja brez stebričkov in izolatorjev) dolžan kot dober gospodar za obvarovanje svojih obdelovalnih površin pred škodo, namestiti električnega pastirja na lesene stebričke, ki jih izdela sam (tudi izvedenec je takšno namestitev ocenil kot ustrezno).
I. Pritožbi se ugodi in se sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek: »Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino 2.173,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2020 in ji povrniti pravdne stroške.«
II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti stroške postopka, vključno s pritožbenimi, v višini 1.401,51 EUR, če zamudi s plačilom, od šestnajstega dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1. Sodišče prve stopnje je s sodbo (I.) naložilo toženi stranki, da tožniku plača 2.173,50 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu (II.) povrne pravdne stroške 3.102,84 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.
2. Zoper sodbo je tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno vložila pritožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da se sodba spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa naj se pravdni stroški naložijo v plačilo tožniku.
Pritožba opozarja, da so razlogi sodbe skopi, po povzetku izpovedb prič in strank ter ugotovitev sodnega izvedenca sledi zaključek utemeljenosti tožbenega zahtevka, pri čemer je samo sodišče ugotovilo, da ne obstaja noben predpis, ki bi toženi stranki nalagal, da mora tožniku poleg električnega pastirja izročiti tudi izolatorje in stebričke. Sodba ne vsebuje nobenih razlogov glede štirih elementov civilnega delikta. Iz razlogov sodbe je razbrati, da je odškodninska odgovornost tožene stranke podana po 131. členu Obligacijskega zakonika1 in 53. členu Zakona o divjadi in lovstvu,2 a navedeni določbi odškodninske odgovornosti ne opredeljujeta na način, kot je to zapisalo sodišče prve stopnje. Iz sodbe ne izhaja, katero nedopustno ravnanje tožene stranke naj bi bilo odločilno za nastanek njene odškodninske odgovornosti in kakšna naj bi bila vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. Tožena stranka namreč zatrjuje, da je kot upravljalka lovišča 5. 5. 2018 izročila tožniku dva električna pastirja in žico za postavitev električne ograje, zaradi česar je na podlagi določb ZDLov-1 zagotovila ustrezna zaščitna sredstva za odvračanje divjadi in zagotovila realne možnosti za preprečevanje škode oz. vsaj za njeno zmanjšanje. Tožnik na prejeto opremo ni imel pripomb ali dodatnih zahtev (niti ni zahteval, da bi mu morala tožena stranka dobaviti stebričke in izolatorje). Nesporno je, da 9. 5. 2019 in 24. 6. 2019, ko naj bi se zgodila škodna dogodka, ni uporabljal prejete zaščitne opreme, niti obdelovalnih površin ni drugače zaščitil. Tožena stranka zato meni, da je odgovornost za škodo izključno na strani tožnika, saj lastnik zemljišča, ki ni ravnal v skladu s prvim in drugim odstavkom 53. člena ZDLov-1, nima pravice do povrnitve škode. Tožnik je s tem, ko ni namestil električnega pastirja, kršil navedeni določbi, sodišče pa se do tega zakonskega določila ni opredelilo. Tožnik ni prosil za strokovno pomoč pri namestitvi električnih pastirjev, prav tako v času izročitve opreme ni zahteval dobave izolatorjev in stebričkov. Vse to je začel trditi šele po škodnih dogodkih, ko je na toženo stranko naslovil odškodninski zahtevek. Iz ravnanja toženca izhaja, da zaščitne opreme zavestno ni želel uporabiti. Da oprema ni ustrezna, bi tožnik lahko trdil le v primeru, če bi jo uporabil, pa bi vseeno prišlo do škodnega dogodka. Odločitve o stroških prav tako ni mogoče preizkusiti, saj sodba ne vsebuje nobenih razlogov glede višine priznanih stroškov, tudi tožnikovega stroškovnika sodišče toženi stranki ni vročilo. Preostale pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, zato jih pritožbeno sodišče ne povzema.
3. Tožnik je odgovoril na pritožbo in predlaga da jo pritožbeno sodišče zavrne, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.
4. Pritožba je utemeljena.
5. Prvi in drugi odstavek 53. člena ZDLov določata, da mora fizična ali pravna oseba, ki ji divjad lahko povzroči škodo, na primeren način kot dober gospodar narediti vse potrebno, da obvaruje svoje premoženje pred nastankom škode. Imetniki kmetijskih in gozdnih zemljišč na katerem je lovišče, so dolžni uporabljati ustrezna zaščitna sredstva, ki jim jih preskrbi upravljavec lovišča in izvajati druge predpisane ukrepe za preprečevanje škode po divjadi.
6. Med strankama ni sporno, da je tožena stranka tožniku 5. 5. 2018 dostavila dva električna pastirja AQUI Stop B1, št. 10620, dve bateriji Turbo max horizont – 9V/120 AH, in 8 kom žice Blue max 3-250 m. Nesporno je tudi, da tožnik navedene opreme ni namestil okrog svojih obdelovalnih površin. Tožba kot sporno izpostavlja vprašanje, ali navedena oprema zadošča za zaščito obdelovalnih površin, ali pa bi bilo treba dobaviti tudi dodatne stebričke, izolatorje in navodila. Tako naj bi manjkali izolatorji in 250 stebričkov, tožnik meni, da brez stebričkov ni mogel postaviti električnega pastirja.
7. Sodišče prve stopnje je (8. točka obrazložitve) ugotovilo, da noben predpis ne določa, kako kompletno opremo električnega pastirja so dolžne lovske družine dostaviti kmetom oz. ali so jim dolžne dostaviti tudi izolatorje in stebričke. Hkrati je s pomočjo sodnega izvedenca elektro stroke ugotovilo tudi, da lahko vsak s sposobnostjo razumevanja jasno napisanih navodil za uporabo sam opravi postavitev električne ograje in priključitev električnega pastirja nanjo (izvedenec je tudi dodal, da zadošča splošna izobrazba iz osnovne šole). Pritožbeno sodišče zato šteje, da ravnanje dobrega gospodarja v smislu določbe prvega odstavka 53. člena ZDLov vključuje tudi postavitev s strani lovske družine dostavljenega električnega pastirja, ki ga je imetnik kmetijskega zemljišča na katerem je lovišče, dolžan uporabljati v skladu z drugim odstavkom 53. člena ZDLov-1. Sodišče prve stopnje sicer v 8. točki obrazložitve zapiše, da je stvar dobre volje kmeta ali bo žico električnega pastirja namestil na lesene stebričke, ki jih bo izdelal sam, ali pa bo od lovske družine zahteval dobavo stebričkov in izolatorjev. Pritožbeno sodišče se ne strinja s takšno presojo, saj je po navedeni določbi kmet kot dober gospodar dolžan narediti vse potrebno, da obvaruje svoje premoženje pred nastankom škode. Po presoji pritožbenega sodišča nikakor ni pretirana zahteva, da je kmet (v primeru, da mu lovska družina zaradi zaščite njegovih obdelovalnih površin dostavi električnega pastirja brez stebričkov in izolatorjev) dolžan kot dober gospoda za obvarovanje svojih obdelovalnih površin pred škodo, namestiti električnega pastirja na lesene stebričke, ki jih izdela sam (tudi izvedenec je takšno namestitev ocenil kot ustrezno).
8. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo tudi na ugotovitev, da električni pastir, ki ga je tožena stranka dobavila tožniku, ni primeren za zaščito poljščin pred divjim prašičem. Tak zaključek ni pravilen, saj izvedenec tega ni ugotovil, ampak je zapisal, da je električni pastir, kot ga je tožena stranka dobavila tožniku, _slabša izbira_ in da bi bil _primernejši_ električni pastir s karakteristikami, ki jih je izvedenec zapisal v dopolnjenem izvedeniškem mnenju z dne 9. 7. 2021. Če je nekaj »slabša izbira« od izdelka, ki je »primernejši«, seveda ne pomeni, da je prvi izdelek »neprimeren«. Še posebej je pri tem pomembno, da električni pastir, za katerega izvedenec ugotavlja da je slabša izbira, sploh ni bil nameščen. Če bi tožnik prejetega električnega pastirja namestil, pa bi kljub temu prišlo do škodnega dogodka, bi seveda bilo umestno razpravljati o manjši ali večji primernosti dobavljenega električnega pastirja za zaščito pred divjimi prašiči, ker pa tožnik ni ravnal kot dober gospodar in prejetega električnega pastirja ni niti namestil, pa se ne more sklicevati na to, da je električni pastir, ki ga je prejel s strani tožene stranke, slabša izbira od električnega pastirja s karakteristikami, ki jih je opisal izvedenec.
9. Povzete ugotovitve pomenijo, da tožnik ni ravnal v skladu s prvim odstavkom 53. člena ZDLov-1, zaradi česar nastopi posledica iz četrtega odstavka 53. člena ZDLov-1 in nima pravice do povrnitve škode, ki mu jo je povzročila divjad na kmetijskih površinah. Pritožbi tožene stranke je bilo zato treba ugoditi, izpodbijano odločitev spremeniti in tožbeni zahtevek zavrniti (prvi odstavek 351. člena ZPP).
10. Tožnik je pravdo izgubil, zato mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, vključno s pritožbenimi, sam pa krije svoje (prvi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. čl. ZPP). Tožena stranka je upravičena do 300 točk za vlogo z dne 26. 4. 2021, 225 točk za vlogo z dne 24. 8. 2021, 50 točk za vlogo z dne 7. 9. 20213, 150 točk za vlogo z dne 4. 1. 2022, 300 točk za zastopanje na pripravljalnem naroku in obravnavi 22. 9. 20204 (dodatno 300 točk za trajanje naroka, 40 točk za odsotnost iz pisarne v času potovanja in 24,79 EUR kilometrine5), 150 točk za zastopanje na obravnavi 2. 3. 2021 (dodatno 50 točk za trajanje naroka, 40 točk za odsotnost iz pisarne v času potovanja in 24,79 EUR kilometrine), 2,72 EUR pričnine (priča Miran Lovrin) in 180 EUR sodne takse za pritožbo. Upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR ter 2% materialnih stroškov in 22% DDV na odvetniške stroške znašajo priznani stroški 1.401,51 EUR. Niso pa priznani stroški posveta s stranko (so zajeti v postavki za sestavo vloge) in stroški prihodov stranke na sodišče 10 EUR (ni jasno, kaj in po kateri tarifi naj bi stroški predstavljali).
1 Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami, v nadaljevanju: OZ. 2 Uradni list RS, št. 16/2004, s spremembami, v nadaljevanju: ZDLov-1. 3 Gre le za kratek dopis in ne za obrazloženo vlogo. 4 Zastopanje le na enem naroku, ne na dveh. 5 Google Maps pokaže, da je od odvetnikove pisarne do sodišča skupno 67 km v obe smeri, zato se priznajo stroški le za takšno razdaljo.