Jedro

Tožniki so dokazali lastninsko pravico na svojih parcelah ter da sta toženca s postavitvijo žične ograje in uživanjem zemljišča do le-te, posegla v njihovo lastninsko pravico. Zato je tožencema naložilo odstranitev sporne ograje in jima v bodoče prepovedalo takšne ali podobne posege, pri čemer se je pravilno oprlo na določila 42.čl. ZTLR.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženi stranki nosita sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka s tem, ko je postavila in ogradila parc. št. 98/1, 98/2, 98/5, 98/3 in 99 oz. po katastrskih podatkih parc. št. 687, 688, 689, 690 in 692 k.o. B., na južni strani, z žično ograjo, visoko 1,5 m po celotni širini teh parcel in v notranjost od 10 m do 1 m iz smeri zahoda proti vzhodu, posegla v lastninsko pravico tožečih strank na teh parcelah. Zato je toženi stranki naložilo odstraniti predmetno žično ograjo in opustiti posest na teh parcelah ter se v bodoče vzdržati takih ali podobnih posegov v parcele tožnikov. Toženi stranki je naložilo povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 442.220,40 SIT v 15-tih dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe, to je 9.9.2003 dalje do dneva plačila.

Zoper sodbo se toženca po pooblaščenki pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagata, da pritožbeno sodišče njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno da se sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navajata, da se v postopku na prvi stopnji stanje v katastru res ni ujemalo s stanjem v zemljiški knjigi, vendar je bilo to stanje spremenjeno pred izdajo izpodbijane sodbe, kar izhaja iz podatkov o vpisih v zemljiški knjigi, ki jih toženca prilagata v dokazne namene. Na prvem naroku oz. do zaključka postopka na prvi stopnji toženca do teh podatkov nista mogla priti, ker vpisi še niso bili izvedeni in dokončni. Sedaj pa je stanje v zemljiški knjigi usklajeno s stanjem v katastru in je takšno kot sta ga toženca zatrjevala. Zemljiškoknjižni vpisi v zvezi s prenumeracijo parcel so bili izvedeni na podlagi odločb Geodetske uprave z dne 31.5.1990 in 4.6.1990, ki so bile izdane pred sklenitvijo aneksa z dne 25.1.1993, na podlagi katerega sta toženca žično ograjo postavila. Tožniki se zato ne morejo sklicevati na to, da niso poznali svojih pravic in pravnih dejstev, ki so vpisana v zemljiški knjigi, pri čimer ne gre prezreti, da spornega dela zemljišča, ki ga imata v posesti toženca, sploh niso uživali. Potek meje na južnem delu parcel tožnikov je bil določen že pred komasacijo in sicer že leta 1965, ko je bila izvedena delitev parc. št. 98/1 in je v skici z dne 5.8.1965 označen črtkano ter je tudi v začetem komasacijskem postopku ostal nespremenjen. Tako stanje in velikost parcel ustreza tudi sedanjim podatkom v zemljiški knjigi, ki se nanašajo na parcele tožnikov. Parcele tožnikov segajo na južnem delu do mejnikov, ki sta jih zatrjevala toženca in v naravi še obstajajo, kar je bilo ugotovljeno tudi na naroku dne 20.6.2003. Toženca sta mrežo postavila tako, da ne posega v parcele tožnikov in kot je bilo dogovorjeno z aneksom z dne 25.1.1993, katerega je potrdil tudi javni pravobranilec, enako tudi sporazum z dne 18.7.1988. Zemljišče, ki sta ga toženca dobila v najem po sporazumu in na podlagi aneksa, je bilo močno zaraščeno in neprehodno, zato ga je bilo potrebno najprej očistiti in posekati akacijo in bezeg. Po izpovedi toženke R.B. so pred njimi na tem zemljišču sekali K. in sicer nazadnje pred 20-leti z dovoljenjem krajevne skupnosti. Iz skice terenske izmere z dne 20.6.2003 izhaja, da poteka žična ograja, ki sta jo postavila toženca, tako da ne posega v parcele tožnikov kot so bile določene za potrebe komasacije oz. že leta 1965, kot izhaja iz grafičnega katastra, prikazanega na skici. Tudi sodišče pravilno ugotavlja, da glede na južno mejo parcel tožnikov, kot se je zamejičila v postopku komasacije, ograja, ki sta jo postavila toženca, ne poteka preko parcel tožnikov. Nepravilna pa je ocena sodišča, da je bila v postopku komasacije južna meja parcel tožnikov zamejičena po zgornji brežini terena, to je na škodo parcel tožnikov. To je v nasprotju z vrisano mejo na skici izvedenca, kot tudi z veljavnimi podatki o velikosti parcel tožnikov, ki se vodijo v katastru in zemljiški knjigi. Velikost parcel, kot so jo zatrjevali tožniki, ne drži, ravno tako ne drži zatrjevani potek južne meje njihovih parcel, saj po njihovem zatrjevanju segajo celo v parc.št. 609/2, to je javna pot, kar izhaja tudi iz skice izvedenca. Toženca opozarjata tudi na nespoštovanje prvostopenjskega sodišča določil o rokih za izdelavo pismenega odpravka sodbe. Izpodbijana sodba nosi datum 9.9.2003, pisni odpravek sta toženca prejela šele 1.3.2004, to je po skoraj po sedmih mesecih. To dejstvo vpliva na višino zamudnih obresti, glede katerih je sodišče odločilo, da tečejo od 9.9.2003, to je od izdaje sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo. Iz ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da so tožniki dokazali lastninsko pravico na svojih parcelah ter da sta toženca, ob upoštevanju veljavnega grafičnega katastra in izpovedbe geometra, s postavitvijo žične ograje in uživanjem zemljišča do le-te, posegla v njihovo lastninsko pravico. Zato je tožencema naložilo odstranitev sporne ograje in jima v bodoče prepovedalo takšne ali podobne posege, pri čemer se je pravilno oprlo na določila 42.čl. ZTLR, ki se v danem primeru še uporablja, glede na določbo 268.čl. Stvarnopravnega zakonika. Pritožbeno sodišče sprejema izčrpne in natančne razloge izpodbijane sodbe in v izogib ponavljanju le kot odgovor na pritožbene trditve, tem razlogom dodaja: ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bile parcele tožnikov izvzete iz komasacije, torej da komasacija zanje ni bila izvedena (čeprav prvotno načrtovana), toženca s pritožbo niti ne izpodbijata. To pa je odločilno v predmetni zadevi; južna meja parcel tožnikov po izmeri v sklopu komasacije ostalega območja ni upoštevna, ampak kot izhaja iz izpovedi geometra in skice terenske izmere (priloga C1 spisa), meja ob upoštevanju veljavnega grafičnega katastra. Res je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se stanje v zemljiški knjigi ne ujema s stanjem v katastru, saj se parcele tožnikov v katastru vodijo z drugimi (novimi) parcelnimi številkami. Toženca se sedaj v pritožbi sklicujeta na zemljiškoknjižne sklepe o uskladitvi podatkov v zemljiški knjigi s podatki v katastru in navajata, da teh sklepov v postopku na prvi stopnji nista mogla predložiti, ker vpisi še niso bili izvedeni, kar pa ne drži. Iz pritožbenih trditev izhaja, da so bili vpisi v zemljiški knjigi opravljeni že pred izdajo izpodbijane sodbe 9.9.2003 (1. odst. 3. tč. pritožbe), to pa izhaja tudi iz datumov izdaje predloženih sklepov 1. in 5.8.2003 (priloga B8 - B10). Iz predloženih zemljiškoknjižnih sklepov izhaja, da je zemljiškoknjižno sodišče na podlagi odločb Območne geodetske uprave N., z dne 31.5.1990 oz. 4.6.1990 v zvezi z Uredbo o uskladitvi podatkov v zemljiški knjigi s podatki zemljiškega katastra, izvršilo le vpis prenumeracije parc. št. 98/1 v sedaj parc.št. 692, parc.št. 98/2 v sedaj parc.št. 690, parc.št. 99 v sedaj parc.št. 687, iz zemljiškoknjižnega izpiska za parc.št. 689 k.o. B. pa izhaja, da je bil prepis podatkov iz centralne baze zemljiškega katastra izveden že leta 1999, glede parc.št. 688 iste k.o. pa iz izpiska zemljiške knjige niti ne izhaja, kdaj je bila taka uskladitev izvedena. Kot navajata tudi toženca v pritožbi je torej zemljiškoknjižno sodišče izvedlo le uskladitev podatkov s podatki zemljiškega katastra na podlagi odločb pristojne geodetske uprave že iz leta 1990, glede katerih pa toženca ne zatrjujeta, da jih brez svoje krivde nista mogla navesti oz. predložiti v dokazne namene že v postopku na prvi stopnji. Zato sklicevanje na citirane zemljiškoknjižne sklepe oz. zemljiškoknjižne izpiske ni upoštevno. Zgolj vpis prenumeracije parcel v zemljiški knjigi pa ne more omajati odločitve sodišča prve stopnje. V kolikor je razumeti pritožbo, ki izhaja iz spremembe katastrske izmere parcel tožnikov, ki naj bi dokazovala, da ugotovljeni (grafični kataster) potek južne meje parcel tožnikov ne drži in vztraja pri meji, zamejničeni v postopku komasacije, pa je treba ponovno opozoriti na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da komasacija za predmetne parcele tožnikov ni bila izvedena. Zato pritožbeno vztrajanje tožencev na poteku meje, določene v komasacijskem postopku, ni utemeljeno; dokaza o tem, da bi bil upošteven tak potek meje, toženca nista podala, to iz predloženih zemljiškoknjižnih sklepov oz. izpiskov ne izhaja. Toženca se v pritožbi sklicujeta tudi na naznanilni na list štev. 4/66 in kopijo katastrskega načrta z dne 5.8.1965, kar naj bi dokazovalo, da je bil potek meje na južnem delu parcel tožnikov določen že pred komasacijo in sicer že leta 1965. Tudi to ne drži. Iz citiranih listin izhaja, da se je leta 1965 le vzdolžno na polovico razdelila parc.št. 98/1 in sta nastali parc.št. 98/1 in 98/4 k.o. B., in se torej leta 1965 ni določal potek južne meje vseh parcel tožnikov, ki so predmet tega postopka. Ob vsem povedanem zato tudi ne vzdrži v pritožbi ponovljena trditev, da parcele tožnikov segajo na južnem delu do mejnikov, ki sta jih toženca pokazala v naravi (postavljenih ob komasaciji). Trditve tožnikov o uživanju spornega dela njihovih parcel, pa toženca izpodbijata šele v pritožbi, kar ni dopustno; te pritožbene navedbe so prepozne (1. odst. 337. čl. ZPP).

Na izpodbijano odločitev tudi (kasnejše) neupoštevanje (sodišča prve stopnje) roka, določenega za izdelavo pismenega odpravka sodbe, ni vplivalo. Pritožbeni razlogi zato niso podani, niti uradoma upoštevni (2. odst. 350. čl. ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP). Ker toženca s pritožbo nista uspela, nosita sama svoje pritožbene stroške (154. in 165. čl. ZPP).