Jedro

ZVojD, ki je začel veljati 5.5.1991, je omogočil uveljavljanje pravice do ugovora vesti le tistim državljanom RS, ki so imeli nabor po 5.5.1991. Za tiste državljane RS, ki so opravili nabor pred tem datumom in niso služili vojaškega roka, pa je novela tega zakona (ZVojD-A), ki je začela veljati 7.1.1996, omogočila uveljavljanje tega ugovora najkasneje 15 dni po prejemu poziva na služenje vojaškega roka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti sklepu Komisije za ugovor vesti vojaški dolžnosti Ministrstva za pravosodje z dne 7.12.1993, s katerim je navedeni prvostopni organ na podlagi 2. odstavka 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgel tožnikovo vlogo za priznanje pravice do ugovora vesti vojaški dolžnosti. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka povzema ugotovitve prvostopnega organa v celoti in nima pomislekov glede pravilnosti in zakonitosti prvostopnega sklepa. Po teh ugotovitvah imajo pravico do uveljavitve civilnega služenja po 42. členu zakona o vojaški dolžnosti le tisti državljani, ki jih je oziroma bo naborna dolžnost doletela po uveljavitvi tega zakona. To pomeni, da vsi tisti, ki so naborno dolžnost opravili po prejšnjih predpisih oziroma jim je do 5.5.1991, ko je začel veljati zakon o vojaški dolžnosti, že potekel 15-dnevni rok od poziva za nabor, nimajo možnosti uveljaviti ugovor vesti vojaški dolžnosti. Tožena stranka ugotavlja, da je iz prvostopnega sklepa in iz priloženega gradiva v upravnih spisih razvidno, da je tožnik opravil nabor dne 24.5.1990, ko še civilno služenje ni bilo zakonsko urejeno. Ker navedeni zakon nima določbe o retroaktivnosti, je po mnenju tožene stranke prvostopni organ ravnal pravilno in zakonito, ko je s prvostopnim sklepom zavrgel tožnikovo vlogo. Zato je vložena pritožba proti prvostopnemu sklepu neutemeljena, saj tožnikovi pritožbeni ugovori nimajo podlage v zakonitih predpisih. Tožena stranka pa tožniku pojasnjuje, da ima pravico, kot je bilo to obrazloženo v prvostopnem sklepu, ponovno vložiti vlogo za priznanje pravice ugovora vesti pri upravnem organu občine, pristojnem za obrambne zadeve, v 15 dneh od poziva za nabor, v primeru, če ga občinski upravni organ ponovno pokliče na nabor.

Tožnik v tožbi navaja, da mu je z ustavo priznana pravica do ugovora vesti, prav tako z mednarodno konvencijo in tudi z zakonom o vojaški dolžnosti. Meni, da, glede na dejansko stanje konkretne zadeve, ni razlogov za zavržbo njegove vloge in da bi se o njej moralo meritorno odločati in ji ugoditi. Gotovo je, da zakoni nimajo retroaktivne moči (155. člen ustave), toda splošna pravna načela povedo, da se uporabi predpis, ki je ugodnejši za posameznika, kadar stvar ne posega v interese drugih in pridobljene pravice. V času odločanja o ugovoru vesti v konkretni zadevi (slednjega je moč po njegovi oceni uveljavljati kadarkoli in ne le ob naboru) je že veljala nova ustava in seveda tudi zakon, ki opredeljuje možnost ugovora vesti. Ker pa gre tudi za človekovo pravico, ki je posebej varovana in se tudi uresničuje neposredno na podlagi ustave, ni mogoča razlaga, da gre pravica ugovora vesti le tistim državljanom, ki so ali bodo imeli nabor po 5.5.1991. Po njegovi oceni je odločilen čas odločanja o tej ustavni pravici in ne čas, ko je opravil nabor. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri vseh razlogih, navedenih v prvostopni in izpodbijani odločbi. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po 3. odstavku 42. člena zakona o vojaški dolžnosti (Uradni list RS, št. 18/91-II), ki je veljal v času izdaje prvostopne odločbe (načelo zakonitosti - 4. člen ZUP), mora nabornik prošnjo iz 1. odstavka tega člena (nabornik, ki želi uveljavljati ugovor vesti vojaške dolžnosti zaradi razlogov, določenih s tem zakonom, ob pozivu pristojnega organa na nabor vloži prošnjo pri upravnem organu občine, pristojnem za obrambne zadeve, ki ga vodi v vojaški evidenci) vložiti najkasneje v 15 dneh po prejemu poziva na nabor.

Po 2. odstavku 125. člena ZUP, če vidi pristojni organ iz vložene strankine zahteve, da po veljavnih predpisih ni pogojev za uvedbo postopka, izda o tem sklep.

Glede na podatke in listine v upravnih spisih in citirani materialni predpis (3. odstavek 42. člena zakona o vojaški dolžnosti) in procesni predpis (2. odstavek 125. člena ZUP) sta po presoji sodišča prvostopni organ in tožena stranka odločila pravilno.

Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe utemeljeno zavrnila tožnikove pritožbene navedbe in dala pravilne razloge za to zavrnitev. Sodišče teh razlogov ne ponavlja.

Glede na navedeno so neupoštevne tožnikove tožbene navedbe.

Sodišče pa pripominja, da ima tožnik glede na določbe 1. in 2. odstavka spremenjenega 42. člena v zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o vojaški dolžnosti (ZVojD-A, Uradni list RS, št. 74/95), ki je začel veljati 7.1.1996, možnost ponovno vložiti prošnjo za priznanje pravice ugovora vesti. Po teh določbah nabornik, ki želi uveljavljati ugovor vesti vojaški dolžnosti ob pozivu pristojnega organa na nabor ali obveznosti v zvezi z naborom, vloži prošnjo najkasneje do dneva nabora pri upravnem organu, pristojnem za nabor (1. odstavek 42. člena); pri organu iz prejšnjega odstavka lahko naborniki, ki so opravili nabor pred 5.5.1991 (ko je začel veljati zakon o vojaški dolžnosti) in niso služili vojaškega roka, uveljavljajo ugovor vesti vojaški dolžnosti najkasneje 15 dni po prejemu poziva na služenje vojaškega roka (2. odstavek 42. člena) - (19. člen zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o vojaški dolžnosti).

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Navedeni določbi ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiška predpisa, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).