Jedro

V zvezi z uvedbo in izvedbo postopka prenehanja delodajalca po skrajšanem postopku je sodišče pravilno ugotovilo, da morajo biti izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 425. člena ZGD-1, tj. da morajo biti med drugim urejena vsa razmerja z delavci. Pravilna je ugotovitev, da sklep družbenikov tožene stranke z dne 1. 6. 2020 ni bil zakonita podlaga za prenehanje tožene stranke po skrajšanem postopku, saj ni ustrezal pogojem po prvem odstavku 425. člena ZGD-1, ker v času njegovega sprejema tožena stranka ni imela urejenih razmerij s svojimi delavci, obveznosti do njih namreč še niso bile poplačane, prav tako izjava o tem v sklepu niti ni bila vsebovana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, vročene tožniku 11. 6. 2020 (I. točka izreka) ter da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 12. 7. 2020, pač pa mu še traja (za čas od 10. 3. 2021 do 11. 3. 2021 za 4 ure dnevno) (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnika pozove nazaj na delo, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prizna delovno dobo in ga prijavi v vsa zavarovanja (za 10. 3. 2021 in 11. 3. 2021 za krajši delovni čas 4 ure dnevno), obračuna bruto pripadajoče nadomestilo plače, kot če bi delal, odvede predpisane davke in prispevke ter mu izplača neto plačo, zmanjšano za prejeta neto nadomestila pri Zavodu RS za zaposlovanje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več ali drugače, tj. za 10. 3. 2021 in 11. 3. 2021 trajanje delovnega razmerja v polnem delovnem času, poziv nazaj na delo, priznanje delovne dobe in prijava v zavarovanje za polni delovni čas, obračun bruto pripadajočega nadomestila plače, odvod davkov in prispevkov vse za polni delovni čas, ter plačilo neto plače brez zmanjšanja za prejeta neto nadomestila pri ZRSZ in zakonske zamudne obresti že od 15. dne v mesecu za pretekli mesec (IV. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka 792,62 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper I., II., III. in V. točko sodbe vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni zadostno ugotovilo dejanskega stanja in je zato sprejelo materialno pravno napačno odločitev, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita. Očita mu, da ni upoštevalo, da je dokazala, da je bil razlog redne odpovedi upravičen in skladen z določbami ZDR-1, saj sta odločitev in sam postopek prenehanja družbenika sprejela in začela 1. 6. 2020. Pove, da sta od tega dne dalje uredila vse potrebno po navodilih notarske pisarne, da se čim prej vloži predlog za prenehanje družbe po skrajšanem postopku. Navaja, da sta družbenika na podlagi 1. 6. 2020 sprejetega ter v knjigo sklepov prilepljenega sklepa o likvidaciji družbe junija 2020 vročila vsem delavcem odpovedi in poplačala vse zapadle obveznosti družbe ter nato 30. 6. 2020 vložila predlog za prenehanje družbe po skrajšanem postopku. Navaja, da nista mogla vložiti predloga za prenehanje družbe, preden sta uredila razmerja z delavci. Kot nelogičnemu nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da bi morala družbenika najprej vložiti predlog za prenehanje družbe, šele nato pa delavce obvestiti o odpovedi delovnega razmerja. Dalje meni, da dejansko stanje ni bilo ustrezno razčiščeno v zvezi z okoliščino, da je tožena stranka imela pred ukinitvijo dejavnosti dve delujoči pekarni, zaradi pandemije COVID-19 pa je bila primorana najemno pogodbo za poslovni prostor v A. odpovedati, poslovni prostor v B. pa prodati. Trdi, da dejavnosti ne opravlja več niti nima nobenih osnovnih sredstev in je brez poslovnega prostora, delavcev nima več zaposlenih, njen poslovni račun je prazen, zaradi česar je izpodbijana sodba neizvršljiva, zaposlitev tožnika na delovno mesto peka pa ni več mogoča. Pove, da je bil sklep o prenehanju družbe po skrajšanem postopku sicer razveljavljen, vendar družba nikoli več ne bo poslovala. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo ključnih dokazov, ki jih je predložila toženka v zvezi s postopkom prenehanja. Trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do sklepa družbenikov z dne 1. 6. 2020 in elektronskih sporočil z dne 2. 6., 4. 6. in 5. 6. 2020. Zatrjuje, da sta družbenika 1. 6. 2020 brez dvoma izjavila svojo voljo, da toženka preneha. Navaja, da sta notarki sporočila željo za izpeljavo postopka likvidacije, 11 dni kasneje pa delavcem podala odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je pri navedenem prišlo do ukinitve dejavnosti obratovanja kot takega in prestrukturiranja, posledično pa do ukinitve delovnih mest in prenehanja potreb po delu delavcev. Trdi, da bi se do navedenega sodišče prve stopnje moralo opredeliti. Sodbi očita, da ni izvršljiva in je med drugim tudi škodljiva. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek tožnika zavrne, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. To bistveno kršitev pritožnica uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, oziroma zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 6. 2020 iz poslovnega razloga, zaradi prenehanja delodajalca. Presojalo je obstoj podlage za prenehanje tožene stranke po skrajšanem postopku v času vročitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku na podlagi 425. - 429. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006 in nasl. – ZGD-1), ki v povezavi z določbo 522. člena ZGD-1 velja tudi za družbo z omejeno odgovornostjo. Zavzelo je pravilno stališče, da se lahko delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sklicuje na 107. člen ZDR-1 le, če je postopek prenehanja delodajalca v času podaje odpovedi zakonito uveden. V zvezi z uvedbo in izvedbo postopka prenehanja delodajalca po skrajšanem postopku je pravilno ugotovilo, da morajo biti izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 425. člena ZGD-1, tj. da morajo biti med drugim urejena vsa razmerja z delavci. Pravilna je ugotovitev, da sklep družbenikov tožene stranke z dne 1. 6. 2020 ni bil zakonita podlaga za prenehanje tožene stranke po skrajšanem postopku, saj ni ustrezal pogojem po prvem odstavku 425. člena ZGD-1, ker v času njegovega sprejema tožena stranka ni imela urejenih razmerij s svojimi delavci, obveznosti do njih namreč še niso bile poplačane, prav tako izjava o tem v sklepu niti ni bila vsebovana. Tožena stranka neutemeljeno nasprotuje stališču, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana na podlagi za vpis v sodni register neprimernega sklepa z dne 1. 6. 2020. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da postopek za prenehanje delodajalca tedaj ni bil zakonito uveden, zato tožniku ni bila zakonito podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi razloga iz 107. člena ZDR-1 zaradi začetka postopka prenehanja delodajalca.

7. Neutemeljena je pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev in dokazov tožene stranke, saj je zavzelo stališče v zvezi z vsemi pravno odločilnimi dejstvi in dokazi, predloženimi v postopku. Zavzemanje tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo kot zakonito uvedbo postopka likvidacije po skrajšanem postopku šteti sprejem sklepa z dne 1. 6. 2020, je neutemeljeno, saj je za začetek tega postopka treba izpolnjevati pogoje po prvem odstavku 425. člena ZGD-1, ki jih tožena stranka tedaj ni izpolnjevala, nenazadnje pa jih tudi kasneje ni izpolnila, saj postopek zaradi ugoditve ugovoru nikoli ni bil končan, tožena stranka pa je še vedno vpisana v sodni register. Sodišče prve stopnje se je tako ustrezno opredelilo do vseh bistvenih dokazov, vključno s sklepom z dne 1. 6. 2020. Dopisi z dne 2., 4. in 5. 6. 2020 pa se ne nanašajo na pravno pomembna dejstva v tem sporu, saj za odločitev ni bistveno, kaj sta družbenika toženke predlagala notarki v zvezi z nameravanim (in še ne uvedenim) postopkom prenehanja družbe po skrajšanem postopku. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z zavzetimi pravnimi stališči pravilno sklicevalo na odločitve v sodni praksi in pravno literaturo, v izogib ponavljanju se nanju sklicuje tudi pritožbeno sodišče. 8. V pritožbi tožena stranka še uveljavlja, da je v predmetni zadevi podan tudi poslovni razlog po prvem odstavku 89. člena ZDR-1, saj zaradi epidemije COVID-19 ni več nadaljevala poslovanja oziroma je sprejela odločitev o ukinitvi vseh delovnih mest, zaradi česar delo delavcev (med njimi tudi tožnika) ni bilo več potrebno. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno štelo, da tudi taka odpoved ni zakonita, saj bi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožena stranka morala upoštevati določbo 114. člena ZDR-1. Po prvem odstavku tega člena delodajalec namreč ne sme delavcu, ki je dopolnil starost 58 let ali delavcu, ki mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Tožena stranka bi morala tako pridobiti tožnikovo soglasje k odpovedi, česar pa ni storila niti tega ne zatrjuje v pritožbi. Le v primeru odpovedi zaradi uvedbe postopka prenehanja delodajalca ne zavezujejo določbe o varstvu delavcev pred upokojitvijo pred odpovedjo. Glede na navedeno je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo tožniku reintegracijo in reparacijo.

9. Na pravilnost izpodbijane sodbe ne vpliva pritožbena trditev, da toženka za tožnika nima več dela, ker je svojo dejavnost dejansko prenehala opravljati. Zgolj zaradi tega izrek sodbe ni neizvršljiv. Tožena stranka v postopku ni predlagala sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, zato je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da je tožnika dolžna pozvati nazaj na delo.

10. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. – ZDSS-1).