Jedro

Ni zakonita odločba o zavrnitvi vloge za pridobitev državljanstva, če ni ugotovljenih pravno pomembnih dejstev za opredelitev zakonskega dejanskega stanja po 3. odstavku 40. člena ZDRS in če ni navedenih razlogov za odločitev po prostem preudarku.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 20.4.1995.

Obrazložitev

S sodbo z dne 24.11.1994 je vrhovno sodišče odpravilo odločbo tožene stranke z dne 13.10.1993, s katero ni bilo ugodeno tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva RS na podlagi 3. odstavka 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS). V obrazložitvi sodbe je sodišče opozorilo na kršitve pravil postopka, zaradi česar je izpodbijano odločbo odpravilo.

Tožena stranka je v novem postopku ponovno zavrnila tožnikovo vlogo in v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da tožnik z izpovedbami prič res ni bil seznanjen, vendar tožena stranka na teh razlogih več ne vztraja, temveč tožnikovo vlogo zavrača na podlagi 3. odstavka 40. člena ZDRS v zvezi z 8. členom Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94), ki med drugim določa, da je nevarnost za obrambo države podana, če je oseba služila v oboroženih silah tujih držav. Ker je tožnik na zaslišanju dne 19.8.1992 izpovedal, da mu je služba v JA prenehala 30.9.1991 in ker se je bivša JA od dneva osamosvojitve Republike Slovenije dalje štela za tujo vojsko, je tožena stranka na tako ugotovljenem dejanskem stanju izdala zavrnilno odločbo.

Tožnik v tožbi navaja, da si tožena stranka napačno razlaga vsebino 3. odstavka 40. člena citiranega zakona, ko trdi, da se na podlagi tega določila zavrne vloga osebi, za katero so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona. Takšno stališče ni pravilno, saj ta člen določa, da se takšna vloga lahko zavrne in torej zavrnitev ni obligatorna, temveč o vlogi upravni organ odloča na podlagi prostega preudarka. Tožena stranka pa se je v svoji odločbi zadovoljila že s tem, da je ugotovila, da na strani tožnika obstoje okoliščine iz 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona, konkretizirane z uredbo, torej okoliščine, ki dopuščajo možnost, da se vlogi ne ugodi. Svoje odločitve v okviru diskrecijske pravice pa ni obrazložila, čeprav je to izrecna zahteva 2. odstavka 209. člena ZUP v zvezi z določilom 3. odstavka 4. člena istega zakona. Nadalje tožena stranka navaja, da tožnik ni bil zaslišan pred izdajo zavrnilne odločbe, niti ni tožena stranka ocenjevala dokazov, ki jih je v postopku že izvajala in ki jih je tožeča stranka v spis predložila in predlagala njihovo izvedbo. Tožena stranka se zadovolji samo z ugotovitvijo, da je tožeča stranka služila v oboroženih silah tuje države, kar je potrdil sam tožnik, ko je izpovedal, da mu je služba v JA prenehala 30.9.1991, čeprav 8. člen citirane uredbe govori o aktivnem služenju, izpodbijana odločba pa o tej bistveni okoliščini nima razlogov.

Dejansko je tožnik takoj ob agresiji prenehal z izvajanjem nalog in bil sam pod neposredno kontrolo vojaške policije, tako da dejansko njegove aktivnosti v službi ni bilo, vsaj ne v svojstvu delovanja proti državi Sloveniji. O tem pričajo številni dokumenti, ki se nahajajo v spisu tožene stranke. Vseh teh navedb in predlaganih dokazov v tej smeri tožena stranka ni ocenjevala. Po tožnikovem mnenju tudi JA v času moratorija iz Brionske deklaracije ni mogoče šteti za oboroženo silo tuje države, tožnikovega službovanja v JA v očitanem obodobju pa ne subsumirati pod določilo 8. člena Uredbe. Tožnik v tožbi še navaja, da je sicer rojen na ozemlju Srbije, vendar sedaj nima nobenega državljanstva, da v Republiki Sloveniji živi že od leta 1968 z ženo Slovenko, zaposleno v Republiki Sloveniji, otroka sta Slovenca, tu obiskujeta visoki šoli, tu ima zaposlitev. Vse te okoliščine kažejo, da pri tožniku ne more biti podan negativen odnos do Republike Slovenije. Tudi obdobje, ki ga je prebil na območju Republike Slovenije od osamosvojitve dalje priča, da nevarnost za obrambo države ni podana. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga sodišču, naj tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Določba 40. člena ZDRS ureja pridobitev državljanstva oseb, ki so bile v času osamosvojitve Republike Slovenije državljani drugih jugoslovanskih republik, pa so imele na dan plebiscita v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in so tukaj tudi živele. Če oseba navedene pogoje iz 1. odstavka citirane določbe izpolnjuje, ima pravico do sprejema v slovensko državljanstvo (13. člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije). Če pa so podani razlogi, da bi njen sprejem v državljanstvo predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države (3. odstavek 40. člena ZDRS), se ji sme državljanstvo odreči. Zakon navedenih razlogov (pogojev), ki lahko vplivajo na nepodelitev državljanstva osebi, ki bi do tega sicer imela pravico, ni opredelil določno, ampak je zanje uporabil nedoločne pravne pojme (nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države), kar pomeni, da je razlago teh prepustil upravnemu organu, da ta ob upoštevanju vseh bistvenih okoliščin konkretnega primera lahko odloči na najprimernejši način, seveda ob upoštevanju splošnih ustavnih načel in splošnih načel upravnega postopka. Z novelo ZDRS (Uradni list RS, št. 13/1994) je bilo dano Vladi RS pooblastilo (8. člen), da določi merila za ugotavljanje pogojev iz 3., 4. in 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona (s tem tudi pogojev, na katerih smiselno uporabo se sklicuje tudi 3. odstavek 40. člena ZDRS). Uredba o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva RS z naturalizacijo (v nadaljevanju: uredba, Uradni list RS, št. 47/94) taksativno našteva, kdaj je posamezni nedoločen zakonski pogoj (ne)izpolnjen. V 8. členu določa, da je nevarnost za obrambo države po 8. točki 1. odstavka 10. člena zakona podana, če je oseba: - aktivno sodelovala v agresiji na RS, bodisi v funkciji poveljevanja ali neposrednega bojnega delovanja; - če je sodelovala pri nezakonitih aktivnostih JLA po 18.7.1991, zlasti pa pri uničevanju premičnega ali nepremičnega premoženja ter nezakonitega prisvajanja; - če je aktivno služila v oboroženih silah tujih držav; - če je osumljena ali obstoja indic o njenem obveščevalnem delovanju v korist tujih vojaških ali drugih obveščevalnih služb oziroma držav.

V obravnavanem primeru je bila tožnikova vloga za pridobitev državljanstva zavrnjena na podlagi 3. odstavka 40. člena ZDRS in z uporabo 3. alinee 8. člena uredbe (oseba je aktivno služila v oboroženih silah tujih držav). Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je nevarnost za obrambo države podana na dejstvu, da je bil tožnik v službi v JA kot tuji vojski do 30.9.1991. Pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe je sodišče presojalo, ali je bil upravni postopek izpeljan skladno z zakonom in ali so bila merila za konkretiziranje nedoločenega pravnega pojma "nevarnost za obrambo države" uporabljena v skladu s 40. členom ZDRS, ki državljanom druge republike bivše SFRJ, če izpolnjujejo pogoje določene v 1. odstavku tega člena, daje pravico do državljanstva. V skladu s pravno naravo odločanja po 40. členu ZDRS (diskrecijska nepodelitev državljanstva je izjemoma možna samo v primerih, ko so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena) mora upravni organ v postopku najprej ugotoviti, ali oseba izpolnjuje pogoje po 1. odstavku tega člena. Če ugotovi, da jih izpolnjuje, mora vlogi za pridobitev državljanstva ugoditi, razen če ugotovi, da so podani že prej navedeni razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS. Ti razlogi (pogoji), v zakonu opredeljeni kot nedoločeni pravni pojmi, predstavljajo zakonski dejanski stan. Taka ureditev dopušča upravnemu organu določen prostor presoje, da ob upoštevanju vseh bistvenih okoliščin konkretnega primera, v skladu z intencijo zakona, odloči na najprimernejši način. Tudi merila iz že navedene uredbe, ki naj bi služila pri konkretizaciji navedenih nedoločenih pravnih pojmov, mora upravni organ uporabiti v skladu z namenom zakona. Dopolnitev 40. člena ZDRS z novim 3. odstavkom (Uradni list RS, št. 30/91) je zakonodajalec med drugim utemeljeval tudi z dejstvom, da bo s tem podana možnost zavrniti državljanstvo posameznika glede na njegovo konkretno ravnanje med agresijo na Slovenijo. Ta zakonski namen je po mnenju sodišča vsebinsko izražen predvsem z merili iz 1. in 2. alinee 8. člena uredbe. Zato sta po mnenju sodišča pri odločanju o državljanstvu po 40. členu ZDRS za pripadnike bivše JLA predvsem uporabni merili navedenih prvih dveh alinei, ne pa tudi 3. alinee, ki po svoji vsebini dejansko v takih primerih izniči namen in vsebino prej navedenih meril, s tem pa tudi že navedeni namen zakonodajalca, ki ga je med drugim z dopolnitvijo 40. člena z novim 3. odstavkom zasledoval. V skladu z navedenim bi zato moral upravni organ v postopku ugotoviti konkretno tožnikovo ravnanje oziroma sodelovanje med agresijo na Republiko Slovenijo v letu 1991. Šele na podlagi tako ugotovljenih dejanskih okoliščin, ki bi kazale na obstoj nevarnosti za obrambo države, bi lahko upravni organ glede na stopnjo te nevarnosti po prostem preudarku tožniku dal ali odrekel državljanstvo. Razloge, na podlagi katerih pri odločanju po prostem preudarku organ ocenjuje, da bi sprejem v državljanstvo tudi v bodoče predstavljal nevarnost za obrambo države, mora v obrazložitvi odločbe navesti. Zato zgolj ugotovitev, da je oseba služila v JA do 30.9.1991, ne zadošča, če ni ugotovljenih še dejstev, ki bi kazala na tožnikovo aktivno delovanje.

Ker v obravnavanem primeru tožena stranka ni ravnala v skladu s pravili postopka, saj v postopku ni ugotovila vseh pravno pomembnih dejstev za opredelitev zakonskega dejanskega stanja po 3. odstavku 40. člena ZDRS in ni obrazložila odločitve po prostem preudarku, je izpodbijana odločba nezakonita. Zato jo je sodišče odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena v povezavi z 2. odstavkom 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).