Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka zastopniku tožene stranke predložila samo račun italijanskega proizvajalca in ničesar drugega, da konkretno vozilo ni uvrščeno v katalog Eurotax, da je tožeča stranka glede vrednosti avtodoma strokovnjak, saj je njena dejavnost zastopstvo, prodaja in servis avtodomov R., zaradi česar je zavarovalni agent vrednost, kot jo je posredovala tožeča stranka upravičeno štel za verodostojno vrednost. Toženi stranki zato ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja pri določitvi zavarovalne vsote, ne glede na to, da vrednosti ni ocenila strokovna služba tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 35.819,57 EUR iz naslova odškodnine za ukradeni avtodom zaradi napačne določitve vrednosti avtodoma (razlike med osnovo za obračun premije in zatrjevano dejansko nabavno vrednostjo). Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožeča stranka toženi predložila le račun italijanskega proizvajalca za znesek 37.548,43 EUR, da se tožeča stranka ukvarja prav z zastopanjem, prodajo in servisiranjem avtodomov, da konkretni avtodom ni bil v sistemu Eurotax, in da je tožeča stranka pri podpisu pogodbe izrazila voljo za sklenitev zavarovalne pogodbe glede na osnovo 37.548,43 EUR. Ob povedanem sklenitev določitev zavarovalne vsote na podlagi računa proizvajalca ne predstavlja kršitve splošnih pogojev poslovanja. Tožeča stranka svoje premajhne skrbnosti ne more prevaliti na toženo stranko.

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje. Poudarja, da je tožba temeljila na odškodnini zaradi nedopustnega ravnanja zastopnika tožene stranke, za katerega tožena stranka odgovarja. Sodišče se do odgovornosti tožene stranke kot strokovnjaka za sklepanje zavarovalnih poslov ni opredelilo, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo in tudi pravila o dokaznem bremenu (tožena stranka bi morala dokazati svoje pravilno ravnanje, ne glede na to, katere dokumente ji je tožeča stranka predložila). Tožena stranka bi se lahko izognila odgovornosti le, če bi izkazala, da je ravnala tako kot je treba. To pa ji ni uspelo. Pogoji za kasko zavarovanje vozil 01-AKA-01/07 namreč jasno določajo podlago za določitev zavarovalne premije. Ker vrednosti novega vozila ni bilo mogoče določiti po sistemu Eurotax, bi morala tožena stranka postopati po prvem odstavku 10. člena Splošnih pogojev in sicer bi vrednost morala določiti strokovna služba tožene stranke in sicer na podlagi nabavne vrednosti novega vozila in dodatne opreme. Nabavna vrednost ni račun italijanskega proizvajalca, temveč je to lahko le vrednost vozila pri pooblaščenem zastopniku. Tožena stranka je s tem, ko je zavarovalno vsoto določila na podlagi proizvajalca naredila sama in določitev ni zaupala strokovni službi, brez dvoma ravnala v nasprotju z 10. členom Splošnih pogojev, do česar pa se sodišče ni opredelilo. Tožena stranka tožeče nikoli ni obvestila, da je izračun opravila mimo splošnih pogojev in o drugih okoliščinah izračuna premije. Ne drži, da je bila tožeča stranka tista, ki je predlagala višino zavarovalne vsote, saj za kaj takega niti nima pristojnosti. Če pa bi to že zahtevala, bi bila dolžnost zavarovalnice, da tožečo stranko obvesti, da bi v primeru, da se uporabi zahtevana zavarovalna vsota, prišlo do podzavarovanja. Ker je tožena stranka ravnala malomarno in zavarovalne vsote ni določila na predpisan način, je prišlo do podzavarovanja, s čimer pa tožeča stranka ni soglašala. Ker je tožena stranka pripravila zavarovalno pogodbo, na kateri so pravilne navedbe glede zavarovalca in zavarovanca, je tožena stranka brez dvoma razpolagala tudi z leasing pogodbo, kot je to izpovedal priča D.. Prav tako je D. izpovedal, da tožeča stranka nikoli ni sama predlagala zavarovalne vsote. Ker višina škode ni bila prerekana, tožeča stranka predlaga spremembo sodbe, tako, da se zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh odločilnih vprašanj, sodbo je tudi mogoče preizkusiti, zato očitana kršitev postopka ni podana. Res se je sodišče prve stopnje v sodbi ukvarjalo zlasti z vprašanjem skrbnosti tožeče stranke, vendar je ugotovilo tudi, da določitev zavarovalne vsote na podlagi računa italijanskega proizvajalca glede na konkretne okoliščine primera ne predstavlja kršitve splošnih pogojev poslovanja, da torej ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke. S takim zaključkom se pritožbeno sodišče strinja. V 10. členu Splošnih pogojev je določeno, da se pri določitvi premije ob sklenitvi zavarovanja na celotno vrednost upošteva nabavna vrednost novega vozila, ki je sestavljena iz cene novega vozila (po katalogu oziroma po oceni strokovne službe) ter vrednost dodatne opreme. Po trditvah tožeče stranke je kršitev v tem, da vrednost avtodoma ni bila določena niti po katalogu niti po oceni strokovne službe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka zastopniku tožene stranke predložila samo račun italijanskega proizvajalca in ničesar drugega, da konkretno vozilo ni uvrščeno v katalog Eurotax, da je tožeča stranka glede vrednosti avtodoma strokovnjak, saj je njena dejavnost zastopstvo, prodaja in servis avtodomov R., zaradi česar je zavarovalni agent vrednost, kot jo je posredovala tožeča stranka upravičeno štel za verodostojno vrednost. Toženi stranki zato ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja pri določitvi zavarovalne vsote(1), ne glede na to, da vrednosti ni ocenila strokovna služba tožene stranke. Pritožbeno sodišče še pripominja, da tožeča stranka ni podala nobenih trditev glede vzročne zveze med nastalo škodo in dejstvom, da vrednosti ni ocenila strokovna služba (iz katerih bi izhajalo, da bi strokovna služba vrednost določila višje). Še pomembnejši pa je vpliv ravnanja tožeče stranke na vzročno zvezo med zatrjevano kršitvijo (ki, kot rečeno, to ni niti bila) in zatrjevano škodo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeči stranki mogoče očitati neskrbnost, saj je kljub temu, da je vedela ali bi vsaj morala vedeti, da je bila za določitev zavarovalne vsote uporabljena cena po računu italijanskega proizvajalca, in da ta cena ne predstavlja nabavne vrednosti, vseeno podpisala zavarovalno polico in v posledici tudi plačala nižjo premijo(2) in s tem izrazila voljo, kakšno zavarovalno pogodbo sklepa in v bistvu pristala na nižjo zavarovalno vsoto. Vse do nastanka zavarovalnega primera tožeča stranka tožene ni nikoli opozorila na drugačno vrednost vozila. Pritožba s trditvami, da tožena stranka tožeče ni nikoli obvestila o okoliščinah izračuna premije, so ob povedanem, da je tožeča stranka predložila samo račun, ki je bil podlaga določitvi zavarovalne vsote, da je bila zavarovalna vsota enaka ceni po računu in da je zavarovalna vsota zapisana na polici, ki jo je tožeča stranka podpisala, ne more uspeti.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje – zlasti glede na trditve pravdnih strank. Prepričljivo je obrazložilo, zakaj verjame priči S. in s temi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se v izogib ponavljanja nanje sklicuje. Pritožnik spregleda, da je sam trdil, da ob sklenitvi zavarovalne pogodbe 22.4.2011 še ni razpolagal z računom uvoznika in z računom leasingodajalca (navedbe v točki 1. tožbe). Dejstvo, da je v zavarovalni polici kot zavarovanec zapisan leasingodajalec pa še ne dokazuje, da je agent dejansko razpolagal z leasing pogodbo.

Na podlagi povedanega in ker ni ugotovilo nobene kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

op. št. 1: Sodišče prve stopnje se je opredelilo do ravnanja tožeče stranke glede na 10.člen Splošnih pogojev.

op. št. 2: Podzavarovanje je po določbi 960. člena OZ dopustno.