Jedro

Nosilni razlog za razvezo pogodb o dosmrtnem preživljanju je predstavljala ugotovitev, da tožnica v razmerju do zapustnice do leta 2003 svojih pogodbenih obveznosti ni izvrševala.

Pritožbeno sodišče sprejema razloge, s katerimi je prvostopno sodišče zavrnilo tožničin dokazni predlog za poslušanje zapustničine izjave na magnetogramu. S tem dokaznim predlogom je želela tožnica dokazati, da je do leta 2003 izpolnjevala svoje dolžnosti po pogodbah o dosmrtnem preživljanju, kar naj bi izhajalo iz zapustničine izjave na magnetogramu.

S predvajanjem zapustničine domnevno drugačne izjave bi bilo po prepričanju pritožbenega sodišča prekomerno poseženo v njeno dostojanstvo, zato sodišče izvedbe takšnega dokaza ne sme dopustiti.

Strošek pogreba predstavlja dolg zapuščine.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (I.1., prvi alineji I.2. točke izreka glede zneska 119,11 EUR s pripadki ter II. 4., II. 5. in III. točki izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v zapuščino po pok. ... (v nadaljevanju zapustnik) in po pok. ... (v nadaljevanju zapustnica) spada denarni znesek 43.070,96 EUR, ki ga je tretji toženec dolžan vrniti v zapuščino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 02. 2013 dalje (I.1. točka izreka). V presežku, kar je zahtevala tožnica več ali drugače, in sicer glede zneska 5.928,04 EUR in 119,11 EUR s pripadki, glede prvo in drugo toženca ter glede obresti od zneska 43.070,96 EUR od 20. 12. 2005 do 13. 2. 2013, je tožbeni zahtevek zavrnilo (I.2. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za izločitev nepremičnin iz premoženja zapustnikov (II.2. in II.3. točka izreka) ter zahtevek na ugotovitev, da obstoji terjatev tožnice do zapuščine po zapustnici v višini 38.880,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2009 dalje in na plačilo te terjatve (II.4. točka izreka). Tožnici je naložilo, da prvo in tretje tožencu povrne pravdne stroške v višini 1.201,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Tožnica se pritožuje zoper I.2. točko (glede zavrnitve zahtevka v višini 119,11 EUR s pripadki), II.4. točko, II.5. in III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da znesek 119,11 EUR sodi v zapuščino in so ga toženci dolžni vrniti z zahtevanimi obrestmi. V tožbi se je sklicevala na bančne izpiske na list. št. 97, 99, 100 in 137, iz katerih je razvidno, da je tretji toženec z zapustnikovega računa dvignil 28.000,00 SIT. Tožnica je pogodbi o dosmrtnem preživljanju izvrševala od sklenitve do leta 2003 in je sodišče zmotno zaključilo, da njena pomoč staršema ni predstavljala prekomerne pomoči, ki je starši ne bi mogli pričakovati od svojih otrok. Takšen zaključek je posledica zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podano pa je tudi nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe o vsebini pravnomočne sodbe P 659/2005 in njeno dejansko vsebino. Iz sodbe P 659/2005 izhaja, da je tožnica vse do leta 2003 izpolnjevala obveznosti po razvezanih pogodbah o dosmrtnem preživljanju. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da iz zadeve P 659/2005 izhaja, da zapustnica do leta 2001 pomoči ni potrebovala in da tožnica za zapustnico ni skrbela. Izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče je brez dokazne ocene zaključilo, da tožničina dela niso presegala običajne pričakovane pomoči otroka staršem, saj se ni opredelilo do izpovedb S. L., N. L. V., A. A., B. B., C. C., D. D. in E. E. Ravno tako se ni opredelilo do izpisov Geodetske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju GURS), seznamov prodaje jajc in predloženih fotografij. Izpisi GURS in seznami prodaje jajc dokazujejo, da je obseg kmetovanja presegal samooskrbo, na predloženih fotografijah pa je tožnica z zapustnikoma pri delu. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za poslušanje zapustničine izjave na magnetogramu. Vprašanje, ali je bila izjava pridobljena v skladu s 35. členom Ustave, se v postopku ni postavilo, sodišče pa tožnici ni dalo možnosti, da bi ovrgla šele v sodbi izpostavljeni dvom. Odločitev sodišča je neskladna z življenjsko logiko. Iz dokaznega postopka izhaja, da je bila tožnica od leta 1990 do 2003 edina, ki je zapustnikoma nudila pomoč. Ob upoštevanju obsega kmetije, zapustnika nista mogla opraviti vsega dela sama. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tretji toženec se pritožuje zoper I. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Sodišče ni bilo prepričano s potrebno stopnjo gotovosti, da sporna sredstva v višini 43.070,96 EUR sodijo v zapuščino po obeh zapustnikih. Zapustnika sta vezala njegov denar, navedenega zneska nista mogla sama privarčevati. Sklicuje se na odgovor na tožbo, kjer je navedel, da so bila 19. 4. 2002 sredstva v višini 5.278.000,00 SIT njegova. Vezana sredstva sta zapustnika po izteku vezav nakazovala na njegov račun. 7. 6. 2005 je bil na njegovem računu znesek 10.130.000,00 SIT (42.271,74 EUR, list. št. 277), ki je bil istega dne prenesen na zapustničin račun. Po preteku vezave in po zapustničini smrti je bil ta znesek v skladu z varčevalno pogodbo ponovno prenesen na njegov račun. Predlagane priče niso vedele veliko povedati o zaslužkih tretjetoženca, saj je ta vsa dela izvajal na črno. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

4. Tožnica je na pritožbo tretje toženca odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev. Kot bistveno je navedla, da je bil sporni znesek v času smrti vezan na zapustničino ime, tretjetoženec pa ni znal pojasniti izvora denarnih sredstev. Tretjetoženec ob zaslišanju ni vedel povedati, kolikšna sredstva naj bi imel na računu in je izpovedal, da je zapustnica sama upravljala s svojim denarjem (list. št. 164).

5. Toženci na pritožbo tožnice niso odgovorili.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke

7. Ni utemeljena pritožbena navedba, da naj bi iz pravnomočne sodbe P 659/2005 izhajalo, da je tožnica vse do leta 2003 izpolnjevala obveznosti po razvezanih pogodbah o dosmrtnem preživljanju. Nosilni razlog za razvezo pogodb o dosmrtnem preživljanju je predstavljala ugotovitev, da tožnica v razmerju do zapustnice do leta 2003 svojih pogodbenih obveznosti ni izvrševala. Iz takšne ugotovitve pa ni mogoče sklepati, da je tožnica do leta 2003 svoje pogodbene obveznosti dejansko izvrševala, zato v pritožbi očitana protispisnost ni podana(1). Pritožbeno sodišče sprejema razloge, s katerimi je prvostopno sodišče zavrnilo tožničin dokazni predlog za poslušanje zapustničine izjave na magnetogramu. S tem dokaznim predlogom je želela tožnica dokazati, da je do leta 2003 izpolnjevala svoje dolžnosti po pogodbah o dosmrtnem preživljanju, kar naj bi izhajalo iz zapustničine izjave na magnetogramu. Tožnica neutemeljeno navaja, da se v postopku ni postavilo vprašanje, ali je bila zapustničina izjava pridobljena v skladu s 35. členom Ustave, saj sta prvo in tretjetoženec nasprotovala izvedbi predlaganega dokaza z argumentom, da ni jasno v kakšnih okoliščinah je bila izjava pridobljena(2). Tožnica je torej že takrat imela možnost ovreči izpostavljeni dvom. Ob tem je bilo potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je zapustnica še za časa življenja izrazila voljo razvezati pogodbi o dosmrtnem preživljanju zaradi tožničinega neizpolnjevanja prevzetih obveznosti(3). Čeprav je tožnica v postopku za razvezo pogodb o dosmrtnem preživljanju (P 659/2005) imela možnost sodelovati, v konkretnem postopku ni pojasnila, zakaj zapustničine izjave na magnetogramu že takrat ni predložila v dokazne namene. Sicer pa je tožnica v tem postopku imela možnost dokazovati resničnost svojih navedb z drugimi dokaznimi sredstvi. Obe pravdni stranki sta namreč za dokazovanje svojih nasprotujočih si navedb predlagali zaslišanje prič, glede katerih dokazna ocena ni bila izvedena, kar je tudi razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe, kot je razvidno iz nadaljevanja.

8. Ugotavljanju tožničinega izvrševanja pogodbenih obveznosti v obdobju od leta 1990 do leta 2003 je bil namenjen dokazni postopek v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje je za ugotavljanje tega dejstva izvedlo obsežen dokazni postopek, vendar dokazne ocene izvedenih dokazov (zaslišanih prič) ni opravilo. Ker se zaradi kršitve metodološkega napotka iz 8. člena ZPP sodbe ne more preizkusiti, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Ravno tako tožnica utemeljeno izpodbija odločitev, da znesek 119,11 EUR ne sodi v zapuščino z argumentom, da iz bančnih izpiskov na list. št. 97, 99, 100, 137(4) izhaja, da je ta znesek z zapustnikovega računa dvignil tretji toženec. Ker so navedeni bančni izpiski bistvenega pomena za odločitev, sodišče prve stopnje pa se do njih ni opredelilo, je zagrešilo kršitev 14. točke 339. člena ZPP.

O pritožbi tretjetožene stranke

10. Tretjetoženec utemeljeno opozarja, da je že v odgovoru na tožbo navedel, da je bilo 7. 6. 2005 iz njegovega računa prenesenih 10.130.000,00 SIT na račun zapustnice, ki je ta sredstva vezala, po preteku vezave in po njeni smrti pa so bila ponovno prenesena nazaj na njegov račun(5). Ker se sodišče do teh navedb ni opredelilo niti ni presojalo pravne narave prehoda sredstev z zapustničinega računa na račun tretjetoženca, je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Zaradi opisanih kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). V ponovnem postopku se bo moralo sodišče opredeliti do tožničinih navedb, da je tretjetoženec z zapustnikovega računa dvignil 28.000,00 SIT, hkrati pa bo moralo presoditi utemeljenost prvo in tretjetoženčevega ugovora, da so bili s tem zneskom pokriti zapustnikovi pogrebni stroški(6). V zvezi z ugotavljanjem tožničinega dejanskega izvrševanja pogodb o dosmrtnem preživljanju v razmerju do zapustnice, bo moralo sodišče opraviti skrbno in natančno dokazno oceno, upoštevajoč metodološke napotke iz 8. člena ZPP. Opredeliti se bo moralo tudi do verodostojnosti zaslišanih prič, predlaganih s strani obeh pravdnih strank, v dokazno oceno pa bo moralo umestiti pravnomočno sodbo P 659/2005 ter se opredeliti do ostalih (relevantnih) tožničinih dokazov. V primeru ugotovitve, da je tožnica dejansko izvrševala pogodbi o dosmrtnem preživljanju, bo moralo pri presoji zatrjevanega prikrajšanja upoštevati vrednost vseh tožničinih pridobljenih koristi na podlagi sklenjenih pogodb o dosmrtnem preživljanju z zapustnikoma(7). Opredeliti se bo moralo tudi do ugovora tretjega toženca, da je bil znesek 10.130.000,00 SIT pred zapustničino vezavo dejansko na njegovem računu. Resničnost takšnega ugovora namreč pomeni prehod procesnega dokaznega bremena na tožnico, ki bo morala z zadostno stopnjo prepričanja dokazati, da predstavlja znesek 43.070,96 EUR prihranke zapustnikov.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): V obrazložitvi sodbe P 659/2005 je navedeno, da je tožnica do leta 2003 hodila domov pomagat, kar pa ne predstavlja ugotovitve o tožničinem izvrševanju pogodbenih obveznosti do zapustnice.

Op. št. (2): Prim. list. št. 112. Op. št. (3): S predvajanjem zapustničine domnevno drugačne izjave bi bilo po prepričanju pritožbenega sodišča prekomerno poseženo v njeno dostojanstvo, zato sodišče izvedbe takšnega dokaza ne sme dopustiti (prim. A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, str. 289).

Op. št. (4): Gre za listine A 85, A 87, A 88, A 124. Op. št. (5): Prim. list. št. 26 ter prilogo A 142 in A 154. Op. št. (6): Na tem mestu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da strošek pogreba predstavlja dolg zapuščine (prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 04.03.2009, opr. št. II Cp 4475/2008).

Op. št. (7): Med drugim bo moralo upoštevati vrednost že pridobljenih nepremičnin na podlagi pogodbenega razmerja z zapustnikom.