Jedro

Ključno za uporabo prvega odstavka 8. člena Uredbe Bruselj I Bis je, da gre za postopek z več toženimi osebami. V konkretnem primeru pa je tožena le ena stranka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega odgovora v znesku 634,64 EUR v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da za odločitev v predmetnem sporu ni pristojno sodišče v Republike Slovenije in razveljavilo opravljena pravdna dejanja ter tožbo zavrglo.

2. Zoper ta sklep se pravočasno pritožuje tožnik po pooblaščencu, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi navaja, da je potrebno pri odločanju o pristojnosti upoštevati dejstvo, da mora imeti delavec, ki je šibkejša stranka, ustrezno pravno varnost in olajšan dostop do sodišča. Tožnik je svoje delo opravljal v okviru delovnega razmerja za toženko, ki je tožnikovemu delodajalcu naročila izvedbo del, zato je potrebno v predmetni zadevi izhajati iz osnovnega pravnega razmerja (t. j. delovnega razmerja). Tožnik je namreč v praksi prejemal navodila za delo tako od svojega delodajalca, kot od toženke. Toženka kot naročnik, bi zato lahko predvidevala, da je v primeru delovne nesreče lahko tožena v Sloveniji, saj je sklenila pogodbo o delu s slovensko družbo, ki je imela zaposlene slovenske delavce, za katere je veljalo slovensko pravo. Prav tako je bilo možno predvidevati, da lahko pride do nesreče na gradbišču, od tožnika pa ni mogoče pričakovati, da bo tožbo vlagal le v državi, kjer je prišlo do nesreče. Izpostavlja tudi, da okoliščine delovanja delodajalca in toženke ne kažejo, da sta ravnali popolnoma samostojno in neodvisno druga od druge. Opozarja še na stališče sodne prakse Sodišča EU, po kateri se lahko 8. člen Uredbe (EU) št. 1215/2012 z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Uredba Bruselj I Bis) uporabi tudi, ko imajo tožbe, vložene proti različnim toženim osebam, različne pravne podlage in se ob tem sklicuje na sodbo Sodišča EU v zadevi C-98/06 iz katere izhaja, da se predmetna določba ne uporablja zgolj v primeru nujnih sospornikov. Navaja, da se je Delovno sodišče v Mariboru izreklo za nepristojno, kar pa še ne pomeni, da ne obstaja pristojnost sodišča v S. Izpostavlja še, da sta njegova žena in sin na Okrožno sodišče v Mariboru vložila tožbo, v kateri zahtevata odškodnino zaradi posebno težke invalidnosti tožnika. Ta postopek se vodi pod opr. št.: II P 657/2018 kjer je sodišče s sklepom z dne 20. 9. 2019 odločilo, da je za odločitev o sporu pristojno sodišče v Sloveniji, kar je bilo potrjeno tudi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1055/2019 z dne 28. 1. 2020. Zato gre tukaj za popolnoma drugačno odločitev glede pristojnosti. Tako po njegovem prepričanju v tem postopku obstajajo vsi pogoji za uporabo Uredbe Bruselj I Bis, saj so zahtevki tako povezani, da bi jih bilo smiselno obravnavati skupaj, da bi se izognili tveganju nezdružljivosti sodnih odločb. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo toženka prereka tožnikove pritožbene navedbe in pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa. Tako predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev odločitve sodišča prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi tožnik vtožuje odškodnino zaradi škode, ki jo je utrpel v nesreči pri delu. Škoda izvira iz neposlovne odškodninske odgovornosti. Pritožbeno nesporno je, da je do škodnega dogodka prišlo v kraju K. v Nemčiji. Iz izpodbijanega sklepa nadalje še izhaja, da je tožnik najprej vložil (enotno tožbo) zoper delodajalca (prvotoženko), zavarovalnico tožnikovega delodajalca (drugotoženko) in naročnika storitve (tretjetoženko oziroma sedaj toženko v tem postopku) pri Delovnem sodišču v Mariboru. Le-to se je za tretjetoženko izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v sporu med tožnikom in tretjetoženko ter zadevo v tem delu odstopilo sodišču prve stopnje, ki je torej z izpodbijanim sklepom sprejelo odločitev, kot izhaja iz 1. točke obrazložitve tega sklepa.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se v konkretni zadevi pristojnost sodišča presoja na podlagi Uredbe Bruselj I Bis, saj imata stranki predmetnega civilnega spora prebivališče oziroma sedež v državah članicah EU.

7. Pritožnik neutemeljeno navaja, da se v konkretnem primeru pristojnost sodišča presoja po prvem odstavku 8. člena Uredbe Bruselj I Bis, ki ureja atrakcijo mednarodne pristojnosti.1 Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se v konkretni zadevi pristojnost po predmetnem določilu ne more presojati. Vendar je v tem delu napačno izhajalo še iz tožbe oziroma postopka pred Delovnim sodiščem v Mariboru. Tako je napačno pojasnilo, da so toženci navadni sosporniki in da se lahko spor za tožence reši za vsako stranko drugače in tako ni potrebno izdati enotne sodbe. Ključno za uporabo predmetne določbe – na kar pravilno opozarja tudi toženka v odgovoru na pritožbo – je, da gre za postopek z več toženimi osebami. V konkretnem primeru pa je tožena le ena stranka, zaradi česar predpostavke za uporabo prvega odstavka 8. člena Uredbe Bruselj I Bis niso izpolnjene že iz tega razloga. Sodba sodišča EU v zadevi C-98/062 na katero se sklicuje tožnik v pritožbi, v konkretnem primeru ravno zaradi navedenega razloga ni uporabljiva oziroma pritožbenega navajanja ne potrjuje. Tako je odgovorjeno tudi na pritožbeno navedbo, da je pravna podlaga za presojo morebitne odškodninske odgovornosti med tožnikom in toženko enaka kot v primeru spora med njim in njegovim delodajalcem. Istovetnost pravne podlage je sicer lahko (ni pa nujno) ena izmed predpostavk atrakcije mednarodne pristojnosti, a v konkretnem primeru – glede na pojasnjeno – ne more biti odločilna.

8. Tožnik navaja, da odločitev sodišča prve stopnje v tej zadevi nasprotuje odločitvi Okrožnega sodišča v Mariboru, ki je bila potrjena s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1055/2019 z dne 28. 1. 2020. Pritožnik v pritožbi podrobneje ne pojasni, zakaj bi si odločitve nasprotovale in v zvezi s to zadevo ni podal dodatnih navedb. Iz javno objavljene odločbe Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1055/2019 z dne 28. 1. 2020 izhaja, da sta v predmetnem postopku tožeči stranki (t. j. mati in sin tožnika v tem postopku) vložila tožbo na plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega (drugi odstavek 180. člena Obligacijskega zakonika), in sicer zoper oškodovančevega delodajalca (tretje toženo stranko), ki je imel svojo splošno civilno odgovornost zavarovano pri prvo toženi stranki (op. zavarovalnici), drugo tožena stranka pa je bila podizvajalec tretje tožene stranke. Ta odločba v pritožbeno obravnavani zadevi ni uporabljiva in zanjo ni primerljiva že iz razlogov, kot so pojasnjeni v prejšnji točki obrazložitve tega sklepa, torej, ker je v predmetnem postopku tožena zgolj ena stranka, v zadevi Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1055/2019 pa so bile s tožbo tožene tri stranke.

9. Tožnik se neutemeljeno zavzema, da bi bilo potrebno v predmetni pravdi upoštevati dejstvo, da je delavec šibkejša stranka in da je potrebno v odnosu med pritožnikom in toženko kot pravno osebo, izhajati iz predpostavke delovnega razmerja oziroma da bi morala toženka predvidevati, da je lahko v primeru delovne nesreče tožena v Republiki Sloveniji. V skladu s splošnim pravilom v 4. členu Uredbe Bruselj I Bis, je lahko oseba tožena v državi članici EU, v kateri ima stalno prebivališče. To pravilo pa ima taksativno določene izjeme, ki so določene v od 7. do 26. členu Uredbe Bruselj I Bis, kar izrecno določa prvi odstavek 5. člena dotične uredbe. Uveljavljeno je načelo ozke razlage izjem, zato je potrebno v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU,3 določbe o posebni pristojnosti razlagati ozko, kar ne dopušča razlage zunaj primerov, ki so izrecno navedeni. V konkretnem primeru ni podana nobena od taksativno določenih izjem, ki bi utemeljevale pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je tako po splošni, kot po izbirni pristojnosti (4. člen in drugi odstavek 7. člena Uredbe Bruselj I Bis) pristojno sodišče v Zvezni republiki Nemčiji, saj toženka v pristojnost slovenskega sodišča ni privolila oziroma je pristojnosti slovenskega sodišča izrecno ugovarjala (prvi odstavek 26. člena Uredbe Bruselj I Bis). Odločitev sodišča prve stopnje je tako v celoti pravilna.

10. Glede na obrazloženo, pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je sodišče druge stopnje na temelju 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP sklenilo, da krije svoje pritožbene stroške sam, mora pa toženki povrniti njene stroške pritožbenega odgovora. Sodišče druge stopnje je ob upoštevanju priloženega stroškovnika in veljavne Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), toženki priznalo strošek nagrade za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 21/2 OT) v obsegu 850 odv. točk, k navedenemu znesku je dodalo materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT v obsegu 17 odv. točk (t. i. v pavšalnem znesku v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 odv. točk) in oboje povečalo za 22 % DDV (2. člen OT). Ob upoštevanju vrednosti točke v znesku 0,60 EUR, znašajo toženkini stroški za predmetni odgovor na pritožbo 634,64 EUR, ki jih mora toženka plačati v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.

12. Sodišče druge stopnje toženki ni priznalo le dodatno zahtevanih 650 odv. točk za odgovor na pritožbo, saj glede na vrednost spora in tar. št. 21/2 OT do nagrade v navedeni višini ni upravičena.

1 In določa, da je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena, če je ena od več toženih oseb, tudi pred sodiščem kraja, kjer ima ena od njih stalno prebivališče, če so tožbeni zahtevki med seboj tako tesno povezani, da jih je smotrno obravnavati in o njih odločati skupaj, da bi se s tem izognili tveganju nezdružljivosti sodnih odločb, ki bi lahko bile posledica ločenih postopkov. 2 Zadeva C-98/06, Freeport plc proti Olle Arnoldsson z dne 11. 11. 2007. 3 Glej npr. zadevi Sodišča EU C-103/05, Reisch Montage AG proti Kiesel Baumaschinen Handels GmbH, z dne 13. 6. 2006, točka 23 in C-98/06, Freeport plc proti Olle Arnoldsson, z dne 11. oktobra 2007, točka 35.