Jedro

Tožena stranka je na podlagi tretjega odstavka 520.a člena ZTFI tožeči stranki poslala zahtevo za posredovanje podatkov, zaradi vodenja postopka nadzora na podlagi določbe 70. člena ZPre-1, v okviru katerega preverja sum obstoja kršitve po prehodni določbi ZPre-1B. Po mnenju sodišča je bila zahteva tožene stranke dovolj natančna in utemeljena v konkretnem postopku preverjanja domnevne usklajenosti delovanja med posameznimi delničarji družbe. Tožeča stranka je sicer v postopku sodelovala, vendar toženi stranki ni posredovala tistih podatkov, ki jih je tožena stranka zahtevala in ki so v obravnavani zadevi pomembni za odločanje tožene stranke v začetem nadzoru. Bistveno namreč je, da tožeča stranka predloži dokazila o tem, kako je posamezen delničar oziroma njen pooblaščenec glasoval pri posamezni točki dnevnega reda posamezne skupščine, kar je lahko podlaga za ugotovitev, ali je bil z usklajenim delovanjem dosežen prevzemni prag.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka tožnici izrekla denarno kazen v višini 5.000 EUR, ki jo mora tožnik plačati v roku 20 dni od pravnomočnosti sklepa na račun tožnice. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa toženka navaja, da vodi postopek nadzora na podlagi določbe 70. člena Zakona o prevzemih (v nadaljevanju ZPre-1), v okviru katerega preverja sum obstoja kršitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevzemih (Uradni list RS, št. 68/08, v nadaljevanju ZPre-1B), natančneje njene prehodne in končne določbe, to je 6. člena ZPre-1B v ciljni družbi A. d.d. - tožnici. Prehodna določba 6. člena ZPre-1B določa, da če na dan uveljavitve tega zakona (8. 7. 2008) oseba sama ali skupaj z osebami, ki delujejo usklajeno, dosega ali presega prevzemni prag v ciljni družbi iz drugega odstavka 4. člena ZPre-1 in ne dosega ali presega končnega prevzemnega praga, mora dati prevzemno ponudbo, če namerava po uveljavitvi tega zakona pridobiti vrednostne papirje, ki se upoštevajo pri določanju deleža glasovalnih pravic po 6. členu ZPre-1 in če se s tem poveča njen delež glasovalnih pravic.

2. Z namenom ugotovitve in preverjanja vseh dejstev in okoliščin, na podlagi katerih lahko toženka bodisi potrdi, bodisi ovrže sum obstoja kršitve navedene določbe ZPre-1B je toženka na tožnico dne 10. 11. 2014 naslovila prvo zahtevo za posredovanje podatkov, na podlagi prvega odstavka 520.a člena v zvezi s 520. členom Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI) in v zvezi s 3. členom Pravilnika v zvezi z zahtevo za posredovanje podatkov Agenciji za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju Pravilnik). Toženka je od tožnice zahtevala dokumentacijo o tem, kako so družbe oziroma njeni pooblaščenci: A. d.d., B. d.d., na 14. do 18. skupščini družbe A. d.d. in C. d.d., na 14. do 17. skupščini družbe A. d.d. glasovali pri posamezni točki dnevnega reda posamezne skupščine. Tožnica je pravočasno odgovorila na zahtevek, vendar med posredovano dokumentacijo po vsebini ni bilo take iz katere bi bilo moč razbrati in ki bi dokazovala, kako so posamezne zgoraj navedene družbe oziroma njihovi pooblaščenci glasovali pri posamezni točki dnevnega reda skupščin A. d.d. Zato je toženka na podlagi tretjega odstavka 520.a člena ZTFI na ciljno družbo A. d.d. - tožnico dne 26. 11. 2014 naslovila še drugo zahtevo, in sicer za posredovanje glasovnic iz katerih bo razvidno, kako so navedene družbe oziroma njeni pooblaščenci, ki so bili imenovani v prvi zahtevi, glasovali pri posameznih točkah dnevnega reda skupščine družbe A. d.d. Odgovor tožnice ni ustrezal zahtevi za posredovanje podatkov. Toženka je namreč s strani tožnice v obliki dopisa prejela (zgolj) pojasnilo, kako so zgoraj opredeljene družbe oziroma njeni pooblaščenci glasovali pri posameznih točkah posamezne skupščine, ne pa tudi dokumenta, ki bi navedeno potrjeval oziroma dokazoval (iz katerega bi bilo torej zatrjevano mogoče tudi preveriti). Tožnik se sicer v predmetnem dopisu sklicuje na notarske zapisnike posamezne skupščine, ki so bili toženki posredovani že z odgovorom na prvo zahtevo in iz katerih naj bi bilo razvidno, kako je glasovanje potekalo, vendar je iz navedenih notarskih zapisnikov moč razbrati zgolj končni izid glasovanja, ni pa razvidno glasovanje posameznih delničarjev po posameznih točkah dnevnega reda skupščine, kar je toženka z obema zahtevkoma od tožnice jasno zahtevala.

3. Če oseba, na katero je toženka naslovila zahtevo za posredovanje podatkov, posreduje agenciji nepravilne, nepopolne ali zavajajoče podatke ali zahtevanih podatkov ne posreduje v novem roku, lahko izda predsednik senata agencije sklep, s katerim ji naloži denarno kazen do 50.000 EUR (četrti odstavek 520.a člena ZTFI). V obravnavani zadevi so po mnenju toženke bili podani utemeljeni razlogi za izrek denarne kazni iz četrtega odstavka 520.a člena ZTFI.

4. Toženka ima zakonsko pooblastilo, da s svojim aktom določi tudi razpone denarnih kazni. Tako je s Pravilnikom med drugim tudi določila, da višina denarne kazni, v primeru, da so bili podatki zahtevani zaradi suma kršitve, ki v zakonu opredeljuje kot kaznivo dejanje ali prekršek, znaša od 5.000 do 50.000 EUR (prva alineja prvega odstavka 6. člena Pravilnika). Neizpolnitev obveznosti podaje prevzemne ponudbe predstavlja prekršek (prvi odstavek 71. člena ZPre-1), zaradi česar najnižja predpisana kazen v konkretnem primeru znaša 5.000 EUR. Toženka se je odločila za izrek najnižje predpisane kazni, čeprav neizpolnitev obveznosti podaje prevzemne ponudbe po prepričanju toženke predstavlja hudo kršitev obveznosti prevzemnika / prevzemnikov, je pa upoštevala dejstvo, da je denarna kazen tožnici izrečena prvič. Zato meni, da bo že izrek denarne kazni na najnižji predpisani meji zadoščal, da ji bo družba A. d.d. posredovala zahtevan dokument. Rok za plačilo denarne kazni ne sme biti krajši od 15 dni in ne daljši od 1 meseca, toženka se je odločila, da mora tožnica kazen poravnati v 20-dnevnem roku. Če tožnica zahtevane dokumentacije ne bo posredovala, bo toženka na podlagi petega odstavka 520.a člena ZTFI izdala nov sklep, s katerim bo določila nov rok, v primeru nepredložitve dokumentacije pa tudi nov sklep o denarni kazni. V primeru nadaljnjega zavračanja posredovanja zahtevane dokumentacije lahko toženka sklepe o izreku denarne kazni izdaja vse dokler seštevek denarnih kazni posameznih sklepov ne doseže 1% letnega prometa tožnice v predhodnem poslovnem letu.

5. Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu. Tožena stranka je v letu 2014 uvedla postopek nadzora pri tožeči stranki zaradi prijave – zahteve manjšinskih delničarjev. Uveden je postopek zaradi suma usklajenega delovanja delničarjev. Nadzor se nanaša na glasovanje delničarjev A. d.d., B. d.d. in C. d.d.. Vse navedene pravne osebe so v postopku podale izjavo v skladu s pozivi tožene stranke in tudi pojasnile, kako so glasovale pri posamezni točki dnevnega reda. Tožeča stranka je poslala vso dokumentacijo, vključno z zapisniki skupščin – notarskimi zapisi, iz katere je razviden zapis glasovanja. V večini primerov se je glasovalo z dvigom rok, kar je razvidno iz zapisnikov, ki so bili predloženi. Navedenih zapisnikov tožeči stranki sploh ne bi bilo treba predložiti, ker so vsi javno objavljeni na straneh AJPES-a. Iz vseh zapisnikov se jasno da razbrati način glasovanja posameznih delničarjev in tudi, da je glasovanje potekalo javno z dvigom rok. Tožeča stranka je zato mnenja, da gre za neutemeljeno kaznovanje tožeče stranke in dajanja prednosti pooblaščencu manjšinskega delničarja D.D., saj delavka, ki vodi postopek ni hotela dovoliti vpogleda v spis pooblaščencu tožeče stranke, temveč mu je povedala, da mora napisati posebno prošnjo in šele nato bo odločila, če se vpogled dovoli. Je pa nasprotno nudila vse informacije, dokler je bila v zmoti, da govori po telefonu z odvetnikom E.E. Navedeni različni odnos kaže na pristranskost tožene stranke in neutemeljeno kaznovanje. Manjšinski delničar D.D., ki ima manj kot 0,1% glasovalnih pravic ali tri delnice je prvič sodeloval na 16. skupščini in takrat ni glasoval, ker se je vzdržal, kar je razvidno iz zapisnika skupščine, sicer pa so bili sklepi sprejeti s strani ostalih delničarjev soglasno. Prav tako so bili soglasno – 100% večino sprejeti sklepi na 17. skupščini, na kateri se je glasovalo z glasovnicami. Noben predpis ne predvideva hrambe glasovnic, temveč se predvideva hramba pooblastil za pooblaščence, oklicev itd., tako tudi tožena stranka ne sme zahtevati listin, ki jih ni treba hraniti, še posebej, če je tisto, kar se ugotavlja že znano in je razbrati iz drugih listin. Znano je, ker so posamezni delničarji morali podati izjave toženi stranki o glasovanju na skupščini, nedvomno pa je to tudi razbrati iz zapisnikov skupščine. Tožeča stranka še dodaja, da bi lahko pri izreku kazni bile upoštevane tudi določbe o omilitvi kazni in tako ni nujno, da se izreče najnižja predpisana kazen. Tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je od tožeče stranke zahtevala dokumentacijo, iz katere bo jasno razvidno, kako so v zahtevi navedene družbe oziroma njeni pooblaščenci glasovali pri posamezni točki dnevnega reda, posamezne navedene skupščine tožeče stranke. Jasno je, da toženka zahteve ni izdala zaradi potrebe po pridobitvi zapisnikov posameznih skupščin A. d.d., saj je toženi stranki dobro znano, da so navedeni dokumenti javno dostopni na spletni strani AJPES-a. Objavljeni (in tudi toženi stranki posredovani) zapisniki s prilogami vsebujejo dokumentacijo, iz katere je razbrati število na posamezni skupščini zastopanih delnic z glasovalno pravico, prisotne delničarje oziroma njihove pooblaščence, za vsakega izmed njih število pripadajočih glasov ter o izidu glasovanja (o posameznem predlaganem sklepu na skupščini), skupni delež / število oddanih glasov za in proti ter število vzdržanih. Ker torej ne vsebujejo dokazila o tem, kako je posamezen delničar oziroma njen pooblaščenec glasoval pri posamezni točki dnevnega reda posamezne skupščine, je pa iz zapisnikov razvidno, da se je v večini primerov glasovalo z glasovnicami – in ne ravno obratno, kot to napačno in z namenom zavajanja v tožbi zatrjuje tožeča stranka, izjema je namreč le 18. skupščina ter glasovanje o izvolitvi delovnih teles skupščine, kjer se je glasovalo javno, z dvigom rok, na preostalih 4 skupščinah (od 5 preiskovanih) pa se je o vseh vsebinskih sklepih glasovalo z glasovnicami, je toženka s ponovno zahtevo od tožnice zahtevala predložitev glasovnic. Na navedbe v tožbi, da „noben predpis ne predvideva hrambe glasovnic, tako tudi tožena stranka ne sme zahtevati listin, ki jih ni treba hraniti“, tožena stranka odgovarja, da je upoštevaje dejstvo, da je v zgoraj navedenih primerih v zapisnikih zavedeno, da je glasovanje potekalo z glasovnicami, tožena stranka torej upravičeno zahteva te navedene dokumente / glasovnice, če tožeča stranka z njimi razpolaga, pri čemer je pomembno poudariti, da tožeča stranka v odgovorih na zahtevke tožene stranke (in nenazadnje tudi v tožbi) ni navedla, da z glasovnicami predmetnih skupščin ne bi več razpolagala, navedla je zgolj, kar pa za odločitev v zadevi niti ni bistveno, da glasovnic ni dolžna hraniti. Po navedenem je tudi argument tožeče stranke, da bi se iz skupnega izida glasovanja v posameznem sklepu in spremljajočega besedila posredovanih zapisnikov dalo razbrati in preračunati, kako je posamezen delničar oziroma njegov pooblaščenec glasoval pri posamezni točki dnevnega reda posamezne skupščine, neprimeren, če obstaja dokazilo (glasovnice), ki to jasno izkazuje. Nenazadnje je bil izid glasovanja na 15. skupščini A. d.d. v večini primerov razdeljen na razmerje 61,89% prisotnih glasov za / proti in 38,11% prisotnih glasov za / proti, pri čemer je tožena stranka ob preračunavanju možnih verzij glasovanja posameznih delničarjev ugotovila, da štiri možne verzije glasovanja posameznih delničarjev medsebojno odstopajo zgolj za 0,6% prisotnih glasov, kar bi lahko bilo tudi stvar zaokroževanja deležev glasov, česar pa si tožena stranka v tako pomembnih postopkih, katerim potencialno lahko sledi tudi odvzem glasovalnih pravic posameznim delničarjem, ob navedbi v zapisnikih, da se je glasovalo z glasovnicami, ki navedeno lahko jasno potrdijo ali ovržejo, ne more privoščiti. Sklepno sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne ter prijavlja stroške postopka.

7. Odgovor tožene stranke na tožbo je bil posredovan tožeči stranki, ki pa nanj ni odgovorila.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Določba 520.a člena ZTFI – posredovanje podatkov agenciji, je bila v zakon vnesena v letu 2008. Ta določba je bila sprejeta na podlagi načela skrbnega in učinkovitega nadzora, ki zahteva, da za zagotavljanje poslovanja borznoposredniških družb in drugih subjektov nadzora v skladu s pravili upravljanja s tveganji, pravili varnega in skrbnega poslovanja ter drugimi predpisi opravlja nadzor nad borznoposredniškimi družbami in drugimi subjekti nadzora neodvisni nadzorni organ, ki mu zakon daje možnost za izrekanje nadzornih ukrepov, s katerim se lahko učinkovito doseže namen nadzora. Določba je jasna in daje podlago agenciji, da zaradi učinkovitega izvajanja nadzora pridobiva podatke in informacije v zvezi z opravljanjem svojih del in nalog v postopkih nadzora, ki jih lahko pridobi od kateregakoli subjekta, ki bi s temi podatki razpolagal. Določen je učinkovit dostop do podatkov, ki je nujno potreben za uspešno izvedbo nadzornih postopkov in zato predpisuje tudi sankcije za primer neizpolnjevanja zahteve.

10. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep tožene stranke pravilen in na zakonu utemeljen. Tožena stranka je na podlagi tretjega odstavka 520.a člena ZTFI tožeči stranki poslala zahtevo za posredovanje podatkov, zaradi vodenja postopka nadzora na podlagi določbe 70. člena ZPre-1, v okviru katerega preverja sum obstoja kršitve po prehodni določbi ZPre-1B. Tudi po mnenju sodišča, je bila zahteva tožene stranke dovolj natančna in utemeljena v konkretnem postopku preverjanja domnevne usklajenosti delovanja med posameznimi delničarji družbe A. d.d. Tožeča stranka je sicer v postopku sodelovala, vendar toženi stranki ni posredovala tistih podatkov, ki jih je tožena stranka zahtevala in ki so v obravnavani zadevi pomembni za odločanje tožene stranke v začetem nadzoru. Bistveno namreč je, da tožeča stranka predloži dokazila o tem, kako je posamezen delničar oziroma njen pooblaščenec glasoval pri posamezni točki dnevnega reda posamezne skupščine, kar je lahko podlaga za ugotovitev, ali je bil z usklajenim delovanjem dosežen prevzemni prag.

11. Navedbe v tožbi, da je mogoče že iz predloženih zapisnikov ugotoviti, kako je posamezni delničar glasoval, niso resnične. Kot je razvidno iz podatkov v upravnih spisih, t.j. iz notarskih zapisnikov opravljenih skupščin, je bilo glasovanje na 4 od 5 skupščin, opravljeno tajno z glasovnicami (razen pri točki izvolitve delovnih teles skupščine), le v enem primeru je bilo glasovanje opravljeno javno z dvigom rok. Iz vseh zapisnikov skupščine je razviden izid glasovanja, ne pa tudi kako je posamezen delničar oziroma njen pooblaščenec glasoval pri posamezni točki dnevnega reda. Zato ima po presoji sodišča tožena stranka prav, ko je tožniku očita predložitev nepopolnih podatkov. Tožena stranka v odgovoru na tožbo opozarja, da je bilo ob štirih možnih verzijah glasovanja posameznih delničarjev, možno ugotoviti odstop zgolj za 0,6 prisotnih glasov, kar dodatno tudi kaže na to, da tožeča stranka toženi stranki ni predložila pravilnih in popolnih podatkov.

12. Ob tem se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na to, da noben predpis ne predvideva hrambe glasovnic. Glasovnice so brez dvoma obstajale, drugače tudi ne bi bilo mogoče izračunati izida glasovanja. Tožeča stranka ne zatrjuje, da glasovnic nima več, le da hramba ni predpisana. Poslovanje družbe mora potekati v skladu s predpisi, transparentno in odgovorno do svojih delničarjev oziroma lastnikov, zato lahko tudi hrani listine, s katerimi izkazuje svoje pravilno poslovanje. Po presoji sodišča je tudi odločitev o višini denarne kazni utemeljena, saj je bila izrečena najnižja možna denarna kazen, tožeča stranka pa tudi posebnih razlogov za omilitev kazni ne navaja.

13. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da so bili izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa in da je torej odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

14. Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.