Jedro

Upravni organ po prostem preudarku zavrne vlogo za pridobitev državljanstva RS tudi, če vlagatelj izpolnjuje vse pogoje po zakonu, ako bi sprejem take osebe v državljanstvo predstavljal nevarnost za javni red in mir, varnost ali obrambo države.

Tudi odločba po prostem preudarku mora vsebovati bistvena dejstva in okoliščine ter dokaze za obstoj nevarnosti za javni red.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 22.12.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da tožnik sicer izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ker pa je bil že večkrat obsojen, in sicer s sodbo Občinskega sodišča z dne 1.12.1976, zaradi kaznivega dejanja po členu 246/I KZ na denarno kazen 500,00 din; s sodbo istega sodišča z dne 5.12.1976, zaradi kaznivega dejanja po členu 246/I KZ na denarno kazen 1.000,00 din; s sodbo Temeljnega sodišča z dne 30.6.1980 zaradi kaznivega dejanja po členu 182/I KZ RS na kazen zapora enega meseca, pogojno za dobo enega leta in s sodbo istega sodišča z dne 12.6.1989 zaradi kaznivega dejanja po členu 98/1 KZ RS na kazen zapora 8 mesecev, pogojno za dobo enega leta ter v letu 1991 v Avstriji zaradi kaznivega dejanja tatvine na 8 mesecev zapora pogojno za dobo 3 let ter z izgonom iz Avstrije, kakor tudi s prepovedjo vstopa v Avstrijo do leta 2002, tožena stranka ocenjuje, da zaradi ponavljanja storitve kaznivih dejanj obstaja razlog nevarnosti za javni red iz 8. točke prvega odstavka 10. člena navedenega zakona. Zato je sklicujoč se smiselno na diskrecijsko pravico iz 3. odstavka 40. člena navedenega zakona tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva zavrnila.

V tožbi tožnik navaja, da je odločba tožene stranke nezakonita, ker se opira na zakon o dopolnitvi zakona o državljanstvu (Uradni list RS, št. 30/91-I), ki je začel veljati dne 14.12.1991 in ki je v 3. odstavku 40. člena določil, da se vloga lahko zavrne tudi osebi, za katero so podani razlogi iz 8. točke prvega odstavka 10. člena zakona o državljanstva. Dopolnitev zakona je torej uvedba diskrecijske pravice, ki pa je ne bi smel uporabiti za tožnika, ker je bil upravni postopek uveden pred uveljavitvijo dopolnitve zakona o državljanstvu, z vlogo z dne 15.10.1991. Neutemeljen je tudi zaključek v izpodbijani odločbi, da bi s sprejemom tožnika v državljanstvo obstajala nevarnost za javni red Republike Slovenije, ker se opira na kazenske sodbe zaradi kaznivega dejanja nezakonite vselitve in neplačevanja preživnine, dočim za druga kazniva dejanja, ki jih navaja izpodbijana odločba, nikoli ni bil kaznovan. Sicer pa nobeno od kaznivih dejanj ni takšno, da bi ga lahko uvrstili med ogrožujoče za javni red. Poleg tega so pravne posledice pogojnih obsodb ugasnile, sodbi pa sta bili izbrisani iz evidence uvedbe postopka za pridobitev državljanstva. Tožnik pa tudi ni nevaren za javni red, saj živi v družini z izvenzakonsko partnerko in otrokom ter kot obrtnik uspešno deluje, je popolnoma korekten, zaposluje delavce in državi izpolnjuje obveznosti. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi. Tožba je utemeljena.

Upravni organ o upravni stvari praviloma odloča po zakonitih predpisih, veljavnih na dan izdaje odločbe. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi moral o vlogi za pridobitev v državljanstvo odločiti po določbah zakona o državljanstvu (Uradni list RS, št. 1/91.I), ki je veljal ob vložitvi vloge (z dne 15.10.1991) in ne tudi po zakonu o dopolnitvi zakona o državljanstvu (Uradni list RS, št. 30/91-I), ki je začel veljati po vložitvi vloge za pridobitev državljanstva.

Po določbi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I) ima tožena stranka pravico, da po prostem preudarku zavrne vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, čeprav vlagatelj izpolnjuje vse pogoje iz 1. odstavka navedenega člena, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona, to je, da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države.

Ker zakon o državljanstvu Republike Slovenije za postopke po 40. členu tega zakona nima posebnih določb o ugotovitvenem postopku in o vsebini obrazložitve odločbe, veljajo glede tega določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kar med drugim pomeni, da bi morala tožena stranka, preden je odločila po prostem preudarku, pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje in v obrazložitvi odločbe navesti vsa bistvena dejstva in okoliščine ter dokaze, na podlagi katerih ugotavlja obstoj nevarnosti za javni red.

Ko tožena stranka ugotavlja v tem primeru obstoj nevarnosti za javni red, izhaja iz dveh sodb iz leta 1976, dveh pogojnih sodb iz leta 1980 in leta 1989 ter pogojne sodbe avstrijskega sodišča, o kateri pa v spisu ni nobenih podatkov. Prav tako ni podatkov ali so obsodbe izbrisane iz kazenske evidence ali ne. Izbrisane obsodbe pri ugotavljanju nevarnosti za javni red ni več mogoče upoštevati (93. člen takrat veljavnega kazenskega zakonika SFRJ). Vse sodbe, navedene v izpodbijani odločbi so tudi časovno odmaknjene in nobena ni bila izrečena v zadnjem letu pred izdajo odločbe. Poleg tega izpodbijana odločba nima razlogov in ocene pomena kaznivih dejanj za obstoj nevarnosti za javni red, zlasti ob tožnikovi trditvi, da sedaj živi normalno življenje v svoji sredini.

Ker torej v upravnem postopku dejanske okoliščine v bistvenih točkah niso bile popolno ugotovljene in niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar bi moglo vplivati na odločitev v zadevi, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS).

Določbe ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).