Jedro

S tem ko je okrožna državna tožilka na glavni obravnavi spremenila obtožni akt tako, da je vrednost alkohola 1,04 g/kg nadomestila z vrednostjo 2,04 g/kg, o čemer obsojenec in njegov zagovornik nista bila seznanjena, obsojenec pa se ni mogel izjasniti o vseh očitkih obtožbe, je bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe. Ugotovitev te kršitve iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP samo po sebi ne zadošča za razveljavitev ali spremembo pravnomočne odločbe, ampak mora vložnik izkazati, da je taka kršitev vplivala na njeno zakonitost. ZKP ne določa, da mora sodišče vročiti strankam pisno izdelano izvedensko mnenje. Obdolženec se zato ne more uspešno sklicevati na to, da je bila njegova pravica do obrambe prekršena, ker s katerim od dokazov ni bil seznanjen, če je bilo njemu in njegovemu zagovorniku pod enakimi pogoji kot nasprotni stranki omogočeno, da se seznani z zbranimi dokazi. Obdolženec ima namreč pravico pregledati in prepisati spise ter si ogledati dokazne predmete (5. odstavek 128. člena ZKP), pod pogoji iz 73. člena ZKP pa gre taka pravica tudi njegovemu zagovorniku.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega Z.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je obsojenega Z.Š. s sodbo z dne 19.01.1999 spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ. Na podlagi iste zakonske določbe mu je izreklo kazen sedem mesecev zapora, po 39. členu KZ pa tudi stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas šestih mesecev. Po 2. odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca J.K. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 4.000.000,00 SIT in oškodovanca B.Š. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini tolarske protivrednosti 1500 DEM, napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbo zagovornika obdolženega Z.Š. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, torej zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da je bil obsojenec sojen v nenavzočnosti ter da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegovega opravičila, da se glavne obravnave zaradi službene zadržanosti ne more udeležiti. Po vložnikovem mnenju je pritožbeno sodišče ravnalo napak, ko je pozvalo njega, ne pa obsojenca, da predloži prevod dveh listin v nemškem jeziku, na kateri se je skliceval, ko je utemeljeval upravičenost obsojenčeve odsotnosti z glavne obravnave. Druga kršitev določb kazenskega postopka, ki je po mnenju zahteve vplivala na zakonitost sodne odločbe, pa je podana zato, ker je državna tožilka na glavni obravnavi spremenila obtožni predlog obsojencu v škodo, tako da je vrednost 1,04 g/kg v obtožnem aktu nadomestila z vrednostjo 2,04 g/kg alkohola v krvi. Navedba pritožbenega sodišča, da je bil obsojenčev zagovornik seznanjen z ugotovitvami izvedenca sodnomedicinske stroke, ki jih je na glavni obravnavi v spremenjen obtožni predlog povzela državna tožilka, nimajo nobene teže. V postopku je obsojenec in ne njegov zagovornik, zato bi moral biti obsojenec seznanjen z izvedenskim mnenjem, predvsem pa s spremembo obtožnega akta na glavni obravnavi. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne (sodišču prve stopnje) v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je bilo sojenje v obsojenčevi nenavzočnosti zakonito, ker so bili podani pogoji iz 1. odstavka 442. člena ZKP. Tudi sklep, s katerim je sodišče naložilo zagovorniku, da mora v osmih dneh predložiti sodišču prevod prilog k pritožbi iz nemškega v slovenski jezik, je po mnenju vrhovnega državnega tožilca zakonit. Zakon namreč - drugače kot za vročitev vabila za glavno obravnavo ali za vročitev sodbe, ne določa, da je treba tudi tak sklep vročiti obdolžencu in da šele od dneva te vročitve začne teči postavljeni rok. Kar pa se tiče spremembe obtožbe glede stopnje alkoholiziranosti obdolženca v času nezgode, drži, da je državna tožilka na glavni obravnavi namesto prejšnje koncentracije 1,84 g/kg alkohola v krvi vnesla stopnjo 2,04 g/kg, vendar je na ta način le natančneje opredelila stopnjo obsojenčeve alkoholiziranosti. Temeljni očitek, da je vozil pod močnim vplivom alkohola, je obstajal že od začetka postopka in se je glede njega obsojenec imel možnost braniti. Zato meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi ne zatrjuje, da niso bili podani pogoji iz 1. odstavka 442. člena ZKP za sojenje obsojencu v nenavzočnosti. Problematizira le ravnanje pritožbenega sodišča, ki ga je na podlagi 3. odstavka 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 7. člena ZKP pozvalo, naj v roku osmih dni predloži uradni prevod listin v nemškem jeziku, označenih z B2 in B3, na kateri se je zagovornik v pritožbi skliceval, ko je zatrjeval, da obsojenec na glavno obravnavo ni pristopil iz upravičenih razlogov.

Po 1. odstavku 7. člena ZKP se tožbe, pritožbe in druge vloge podajo sodišču v slovenskem jeziku. Če v Zakonu o kazenskem postopku ni drugače določeno, zahteva sodišče od vložnika vloge, ki je nerazumljiva ali ne obsega vsega, kar je treba, da bi se dala obravnavati, naj jo popravi oziroma dopolni; če tega v danem roku ne stori, sodišče vlogo zavrže (3. odstavek 76. člena ZKP).

Sodišče druge stopnje je pravilno pozvalo obsojenčevega zagovornika, ki je dne 09.02.1999 vložil pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo in priložil navedeni prilogi v nemškem jeziku, ki sta bili sestavni del vloge, naj predloži uradni prevod teh listin v slovenski jezik.

Vložnika je v skladu s 4. odstavkom 76. člena ZKP poučilo, da v primeru, če tega ne bo storil, teh prilog ne bo upoštevalo pri obravnavanju pritožbe. Vlogo je dolžan popraviti ali dopolniti tisti, ki jo je vložil, v konkretnem primeru je to obsojenčev zagovornik. Zato zahtevi ni mogoče pritrditi, da je sodišče druge stopnje kršilo določbe kazenskega postopka, vložnik niti ne pove katere, s tem da je pozvalo vložnika in ne obsojenca, naj priskrbi prevod listin iz nemškega v slovenski jezik.

V obravnavani zadevi je okrožna državna tožilka na glavni obravnavi spremenila obtožni akt tako, da je vrednost alkohola 1,04 g/kg nadomestila z vrednostjo 2,04 g/kg alkohola v krvi. Na podlagi tako spremenjenega obtožnega akta, s katerim obsojenec in njegov zagovornik nista bila seznanjena in se zato obsojenec tudi ni mogel izjaviti o vseh očitkih obtožbe, je bil obsojeni Z.Š. spoznan za krivega.

Zahtevi je treba pritrditi, da zaradi takega ravnanja sodišča obsojencu ni bilo omogočeno, da se v skladu z 2. odstavkom 5. člena ZKP izjavi o tem zanj obremenjujočem dejstvu, navedenem v spremenjenem obtožnem aktu. Obdolženec, ki ne pride na glavno obravnavo, za katero so izpolnjeni pogoji, da jo sodišče lahko opravi v njegovi nenavzočnosti, se s takim ravnanjem odpoveduje pravici iz druge alinee 29. člena Ustave. Takega obdolženčevega ravnanja pa si nikakor ni mogoče razlagati tako, da se s tem odpoveduje tudi pravici izjaviti se o očitkih nasprotne strani, če ta spremeni obtožni akt obdolžencu v škodo ali na povsem drugovrstno (četudi na milejše) kaznivo dejanje. Kršitev navedene določbe, ki zagotavlja obdolžencu pravico biti seznanjen z očitki obtožbe, da bi se lahko učinkovito branil, je zato podana.

Ugotovitev katere od kršitev iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP sama po sebi ne zadošča za razveljavitev ali spremembo napadene pravnomočne odločbe, pač pa mora vložnik izkazati, da je taka kršitev vplivala na njeno zakonitost. Tega pa zagovornik obsojenega Z.Š. ni storil. V zahtevi namreč ni pojasnil, zakaj je bila ta kršitev obsojenčeve pravice do obrambe, kljub temu, da je bil obsojenec v okviru posameznih preiskovalnih dejanj zaslišan o očitku, da je bila stopnja alkoholiziranosti pri njem 1,84 g/kg alkohola v krvi in trditvi v obtožnem predlogu, v katerem je bila resda navedena vrednost 1,04 g/kg, a hkrati tudi to, da je bil obsojenec močno alkoholiziran ter imel že tako hude motnje psihičnih in fizičnih sposobnosti, navedena sprememba obtožnega predloga take narave, da je vplivala na zakonitost sodbe. Zato zahteva, tudi ko na tej podlagi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ne more biti uspešna.

Obsojenec je tudi imel možnost seznaniti se z vsebino mnenja izvedenca medicinske stroke dr. A.H., podanim še pred vložitvijo obtožnega predloga. Sodišče je po 1. odstavku 249. člena dolžno strankam vročiti odredbo o izvedenstvu. Da tega ni storilo, vložnik niti ne zatrjuje. V Zakonu o kazenskem postopku pa ni določbe, ki bi sodišču narekovala, da mora strankam vročiti izvedensko mnenje, če je to izdelano v pisni obliki. Obdolženec ima po 5. odstavku 128. člena ZKP pravico pregledati in prepisati spise in si ogledati dokazne predmete, taka pravica pa gre pod pogoji, predpisanimi v 73. členu ZKP, tudi njegovemu zagovorniku. Z vidika obdolženčevih pravic v postopku je pomembno, da se obrambi (obdolžencu in njegovemu zagovorniku) omogoči, da se pod enakimi pogoji, kot to velja za nasprotno stranko, seznani z zbranimi dokazi. Če take pravice obdolženec ne izkoristi, se ne more uspešno sklicevati na to, da je bila njegova pravica do obrambe prekršena, ker s katerim od dokazov ni bil seznanjen. Zato je treba vložnikov očitek glede tega, da obsojenec ni bil seznanjen z izvedenskim mnenjem o stopnji njegove alkoholiziranosti, na katerega se je državna tožilka sklicevala že v prvotnem, obsojencu vročenem obtožnem predlogu, in da je bila zato kršena njegova pravica do obrambe, prav tako zavrniti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega Z.Š., zato je zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenčev zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojeni Z.Š. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.