Jedro

Za izdajo začasne odredbe zadoščajo verjetno izkazana dejstva oziroma nižji dokazni standard kot bo veljal za vsebinsko odločitev o tožbenem zahtevku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z začasno odredbo prepovedalo toženi stranki odtujitev in obremenitev osebnega vozila V., reg. oznaka ..., z zaznambo te prepovedi v registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljeni premičnin, ki ga vodi AJPES, in sicer zaradi zavarovanja nedenarne terjatve tožeče stranke na ugotovitev, da je pravni posel, na podlagi katerega je bila 22. 12. 2016 na toženko prenesena lastninska pravica s strani dolžnika tožeče stranke na omenjenem vozilu, brez učinka do tožeče stranke do višine terjatve v znesku 683,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je odločilo, da se toženki določi denarna kazen v znesku 10.000,00 EUR, če bo ravnala v nasprotju z začasno odredbo. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo toženkinemu ugovoru, tako da je razveljavilo sklep o začasni odredbi za znesek, ki presega 290,01 EUR in v odločitvi o denarni kazni, ki presega 1.000,00 EUR. V preostalem delu je toženkin ugovor zavrnilo.

2. Toženka je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da ni verjetno izkazana domnevna terjatev tožeče stranke do dolžnika B. B., niti nedenarna terjatev do toženke, prav tako pa niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka omenjenemu dolžniku ni nikoli izročila nobenega denarja po kreditni pogodbi. Sodišče je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje o verjetnem obstoju nedenarne terjatve tožeče stranke do toženke. Tožeča stranka ni ne zatrjevala ne izkazala kot verjetno izplačilo domnevnega posojila in tako tudi ne verjetne terjatve tožeče stranke do dolžnika. Sodišče se z ugovorom tožene stranke, da tožeča stranka dolžniku ni nikoli izročila nobenega denarja po kreditni pogodbi pri odločanju o ugovoru sploh ni ukvarjalo in o tem sploh ni izvedlo nobenega dokaza. Tožeča stranka nobenih anuitet za obdobje od decembra 2016 do februarja 2017 ni omenjala v predlogu za začasno odredbo. Tudi v tožbi se je sklicevala zgolj na bodoče terjatve po kreditni pogodbi. Tožeča stranka je res v odgovoru na ugovor opredelila, da naj bi tudi za obdobje decembra 2016 do februarja 2017 šlo za terjatev po kreditni pogodbi, vendar bi morala tožeča stranka že v predlogu za začasno odredbo podati o tem potrebne trditve in dokaze o obstoju vseh pogojev za izdajo začasne odredbe. Sodišče ne bi smelo upoštevati naknadne in nove opredelitve podlage terjatve, podane šele v odgovoru na ugovor. Sodišče je napačno, arbitrarno in brez razumne obrazložitve zaključilo, da je tožeča stranka s kreditno pogodbo izkazala terjatev za verjetno navkljub ugovoru tožene stranke, da dolžnik kreditne pogodbe ni podpisal in da so argumenti tožeče stranke močnejši od argumentov tožene stranke. V tem delu sklepa ni mogoče preizkusiti. O tem sodišče ni izvajalo nobenih dokazov predlaganih s strani tožene stranke, sodišče pa je tudi zmotno uporabilo 255. člen OZ, saj ne obstojijo niti kot verjetne terjatve do tožene, niti sodišče ni smiselno obrazložilo, na čem naj bi temeljila terjatev tožeče stranke do tožene stranke. Zmoten, arbitraren in brez razumne obrazložitve je zaključek sodišča, da je verjetno izkazana tožnikova neplačevitost. Ob upoštevanju, da se sklep o začasni odredbi nanaša le na znesek manjši od 300,00 EUR, je nerazumna argumentacija sodišča, da tožena stranka ni povedala, katero premoženje dolžnik ima in kje. Že iz trditve toženke, da je dolžnik od nje prejel 2.000,00 EUR izhaja, da ima bistveno več premoženja kot znaša višina terjate. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je opredelilo, da tožena stranka vozila ni kupila, da naj bi bila prodajna pogodba sklenjena zgolj fiktivno in da naj bi šlo za neodplačen prenos. Navedba sodišča v izpodbijanem sklepu "da obstaja možnost, da je bila pogodba datirana za nazaj" nima podlage v trditvah pravdnih strank, zato je v tem delu sodišče kršilo 7. člen ZPP. Sodišče je zato tudi zmotno uporabilo 256. člen OZ. Napačen je tudi zaključek sodišča, da naj bi bila izkazana nevarnost iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Nerazumen in napačen je tudi zaključek sodišča, da naj bi brez začasne odredbe tožena stranka z avtomobilom razpolagala v korist tretje osebe, pri tem pa ni jasno, kaj ima s tem okoliščina, da avtomobilu pada vrednost, saj gre za starejši avtomobil s prevoženimi 300.000 km. Sodišče je izdalo nedovoljeno regulacijsko začasno odredbo. Zaključuje, da je denarna kazen še vedno določena v previsokem znesku.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo ter predlagala njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem sporu zahteva tožeča stranka s paulijansko tožbo preprečitev učinkovanja pravnega posla, ki sta ga sklenila njen dolžnik in toženka, proti njej do višine njene (tožničine) terjatve (259. in 260. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Tožeča stranka torej zoper toženko uveljavlja nedenarno terjatev z uporabo obligacijskega instituta, katerega namen je v preprečevanju zmanjševanja premoženja dolžnika zaradi oškodovanja upnikov. Hkrati je predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje navedene nedenarne terjatve. Pogoji za njeno izdajo so določeni v 272. členu ZIZ. Sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala in kot dodaten pogoj eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Za izdajo začasne odredbe torej zadoščajo verjetno izkazana dejstva oziroma nižji dokazni standard kot bo veljal za vsebinsko odločitev o tožbenem zahtevku.

6. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka izkazala za verjetno, da obstoji vtoževana nedenarna terjatev tožeče stranke do toženke in hkrati, da obstoji nevarnost, da v primeru ugoditve njenemu tožbenemu zahtevku ne bo mogoča izvršitev njene terjatve. Po določilu prvega in drugega odstavka 255. člena OZ lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v upnikovo škodo. Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upniku, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožeča stranka verjetno izkazala zapadlost terjatev do svojega dolžnika B. B. iz naslova kreditne pogodbe z dne 16. 9. 2015 in sicer za mesečne anuitete v zneskih 96,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od decembra 2016 do februarja 2017. Verjetnost terjatve do svojega dolžnika je tožeča stranka izkazovala z začetim postopkom izvršbe na podlagi verodostojne listine (VL 16017/2017), kar je dokazovala s sklepom o izvršbi in predlogom za izvršbo, v katerem je kot verodostojna listina označena konto kartica na podlagi kreditne pogodbe s 16. 9. 2015, ki jo je tožeča stranka prav tako priložila tožbi oziroma predlogu za izvršbo in v kateri je dolžnik B. B. označen kot kreditojemalec in v tej vlogi tudi podpisan. Glede na navedeno ne gre za nikakršno "novo" opredelitev podlage terjatve, ki torej ne bi bila zajeta v samem predlogu za izdajo začasne odredbe. Glede na navedeno pa se tudi dejanske trditve toženke, da omenjenemu dolžniku tožeča stranka nikoli ni izročila nobenega denarja in da naj bi bil podpis na kreditni pogodbi ponarejen, izkazujejo za manj verjetne. Glede na dokazni standard verjetnosti pri presoji predpostavk za izdajo začasne odredbe pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče v zvezi z navedenimi dejstvi ni izvajalo nobenih dokazov. Te bo sodišče izvajalo v rednem postopku ob vsebinskem odločanju o tožbenem zahtevku.

7. Neutemeljen in tudi nedostojen je pritožbeni očitek, da je zmoten, arbitraren in brez razumne obrazložitve zaključek sodišča prve stopnje o verjetno izkazani dolžnikovi neplačevitosti.1 Tožeča stranka je zatrjevala, da njen dolžnik razen omenjenega avtomobila nima drugega premoženja, ki bi lahko bil predmet izvršbe. Trditveno in dokazno breme nasprotnega je na toženki, vendar pa, kot je pravilno navedlo prvostopenjsko sodišče, ni zmogla postaviti trditev, katero premoženje, kje in v kakšni vrednosti naj bi dolžnik imel. Prav tako ni prerekala trditev, da je dolžnik nezaposlen in da nima rednih dohodkov, hkrati pa tudi ni pojasnila, ali dolžnik še vedno razpolaga s kupnino v višini 2.000,00 EUR, ki naj bi jo prejel od toženke s prodajo avtomobila. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče štelo, da je bil prenos dolžnikove lastninske pravice na avtomobilu na toženko neodplačen. To verjetno izhaja iz okoliščine, da je prišlo do prenosa 3 dni po dolžnikovem prejemu sklepa o izvršbi, ki ga je zoper njega kot upnica vložila tožeča stranka in iz njegovih izjav ob rubežu avtomobila, ki jih je zapisal sodni izvršitelj. Če je bil prenos premoženja neodplačen, pa je verjetno izkazana tudi subjektivna predpostavka za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj iz tretjega odstavka 256. člena OZ.

8. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje o obstoju nevarnosti, da bi bila brez izdane začasne odredbe uveljavitev terjatve lahko onemogočena ali precej otežena. Tožeča stranka je izkazala za verjetno, da lahko pride do poplačila svojih terjatev le s prodajo omenjenega avtomobila. Po drugi strani toženka ni dokazala, da naj bi imel dolžnik drugo rubljivo premoženje. Toženka bi torej z odsvojitvijo avtomobila dobrovernemu tretjemu lahko onemogočila realizacijo terjatve tožeče stranke do dolžnika.2

9. Pravilna pa je tudi odločitev o denarni kazni za primer, če bi toženka kljub prepovedi avtomobil odtujila oziroma obremenila. Denarna kazen (prim. 226. člen ZIZ) je v primeru, kot je obravnavani, edino sredstvo, s katerim sodišče dolžnika lahko odvrne od (prepovedanega) ravnanja. Pri tem namen kazni ni kaznovanje toženke, pač pa vplivanje na njeno voljo, da bo zaradi zagrožene kazni opustila ravnanje, ki se ji prepoveduje z začasno odredbo. Iz zahteve po učinkovitosti pravice do sodnega varstva pa izhaja, da mora zakon preprečiti, da bi se dolžniku (toženki) bolj splačalo plačati kazen kot izpolniti obveznost iz izvršilnega naslova. Denarna kazen, ki jo je določilo sodišče prve stopnje, je zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča v skladu s kriteriji iz petega odstavka 226. člena ZIZ.

10. Glede na navedeno se pritožba izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Odvetnica tožene stranke se kot kvalificirana pooblaščenka gotovo zaveda, da se je s takšnimi navedbami približala oceni svoje vloge kot žaljive (prvi odstavek 109. člena ZPP). 2 Izdana začasna odredba je tipična zavarovalna odredba ne pa regulacijska, tako kot to napačno meni tožena stranka.