Jedro

Če ima akt tožene stranke take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, ga sodišče prve stopnje odpravi, ne da bi tožbo poslalo v odgovor, če tega ne stori, pritožbeno sodišče razveljavi sodbo prvostopnega sodišča in odpravi akt tožene stranke ter ji zadevo vrne v ponoven postopek.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi, odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 3.7.2001, se odpravi ter se zadeva vrne Ministrstvu za finance Republike Slovenije v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 3.7.2001, s katero je tožena stranka kot neutemeljen zavrnila ugovor tožeče stranke zoper sklep Davčnega urada K. z dne 22.11.2000. S tem sklepom je prvostopni organ zoper dolžnika T.K. začel postopek prisilne izterjave neporavnanih davčnih obveznosti, zamudnih obresti in stroškov sklepa o prisilni izterjavi, z rubežem dolžnikovih terjatev, ki jih ima do tožeče stranke (dolžnikovega dolžnika) v višini 188.513.088,51 SIT, na podlagi izpisa odprtih postavk dolžnika - T.K. z dne 22.11.2000 iz naslova posojilnih pogodb, po računu z dne 31.12.1997, valuta 1.7.1998 (dobavitelj T., trgovina, servis K.T., s.p., O., K.) in kasneje sklenjenega dogovora o vračilu dolga, ki je nastal na podlagi prejetega blaga z dne 1.3.1999. Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke in razlogom, ki jih je ta navedla v izpodbijani odločbi. Presodilo je, da dogovor o poravnavi obveznosti, sklenjen dne 27.7.2000 med tožečo stranko in T.K., ne vpliva na izbrani način prisilne izterjave - rubež terjatve, ki jo ima T.K. do tožeče stranke, ker je bil dogovor sklenjen kasneje in ga v poslovnih knjigah tožeče stranke ni bilo mogoče najti. Iz tega razloga ga tudi ni mogoče upoštevati kot verodostojno listino, ki bi izkazovala prenehanje sporne terjatve in spremembo njene dospelosti. Tudi po presoji prvostopnega sodišča sklicevanje tožeče stranke na dogovor ter na pogodbeno avtonomijo strank ne more vplivati na odločitev v tem upravnem sporu.

Zoper prvostopno sodbo vlaga tožnik pritožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter kršitev postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da tožena stranka v svoji odločbi ni navedla, da je bil dogovor naknadno sklenjen, kot v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja sodišče prve stopnje. To tudi ni upoštevalo dejstva, da je tožeča stranka svojemu upniku T.K. že poravnala glavnico po pogodbah o dolgoročnem posojilu, in to pred rokom, ki je določen v 3. členu pogodbe. Tožeča stranka je poravnala tudi del računa z dne 31.12.1997 za blago v višini 68.683.211,43 SIT, zato je terjatev T.K. do tožeče stranke bistveno nižja. Prvostopno sodišče je tudi v celoti prezrlo, da obveznosti tožeče stranke še niso zapadle in da dejansko sploh ne obstajajo terjatve, na katere bi bilo mogoče poseči z izvršbo. Obrazložitev sodbe je zelo skromna. Edini del obrazložitve je predzadnji odstavek, v katerem sodišče prve stopnje pravi, da tudi po njegovi presoji dogovor o poravnavi obveznosti ne vpliva na izbrani način prisilne izterjave in da je bil sklenjen kasneje, ker ga ni bilo mogoče najti v poslovnih listinah. Če ga davčni organ ni poiskal v poslovnih listinah, to še ne pomeni, da ni obstojal, predvsem pa iz obrazložitve ni razvidno, zakaj sodišče misli, da je bil dogovor sklenjen kasneje.

Obrazložitev torej nima razlogov o odločilnih dejstvih in sodbe v resnici ni mogoče preizkusiti.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ni imelo podlage v odločbi tožene stranke in ne v upravnih spisih za odločitev, kakršno je sprejelo. Prav tako ni imelo podlage za sklepanje, da je tožena stranka, s tem, ko je v izpodbijani odločbi povzela vsebino Slovenskih računovodskih standardov (SRS) o obveznosti vodenja poslovnih dogodkov po času nastanka, ugotovila, da je bil dogovor med tožečo stranko in njenim upnikom T.K. sklenjen po nastanku poslovnega dogodka in celo kasneje, kot je bil izdan sklep prvostopnega organa v obravnavani zadevi. Take vsebine izpodbijana odločba tožene stranke nima. Takih navedb v obrazložitvi nima niti izpodbijani sklep prvostopnega organa. Ker tudi tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla razlogov o odločilnih dejstvih, torej zakaj meni, da so kljub dogovoru med tožečo stranko in T.K. podani pogoji za izdajo odločbe o poravnavi obveznosti T.K. s strani njegovega dolžnika - tožeče stranke, ima po presoji pritožbenega sodišča odločba tožene stranke take bistvene pomanjkljivosti, da ni mogoče presoditi, ali je zakonita.

Po 1. odstavku 35. člena ZUS sme sodišče s sodbo odpraviti akt tožene stranke, ne da bi tožbo poslalo v odgovor, če ima upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne. Če takšne pomanjkljivosti ne odpravi prvostopno sodišče, je v 2. odstavku 75. člena ZUS dana podlaga, da to s svojo sodbo stori pritožbeno sodišče. V 2. odstavku 75. člena ZUS je namreč določeno, da vrhovno sodišče s sodbo razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in odpravi upravni akt, če je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje prekršena določba 35. člena ZUS.

Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 75. člena ZUS razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke na podlagi 1. odstavka 35. člena ZUS, ter zadevo na podlagi 2. odstavka 60. člena ZUS vrnilo Ministrstvu za finance, ki je sedaj pristojno za odločanje v takih zadevah na drugi stopnji upravnega postopka, v ponovni postopek.