Jedro

Če pritožbeno sodišče spremeni odločitev prvostopenjskega sodišča o kazenski sankciji, ni dolžno posebej obrazlagati vseh obtoževalnih in olajševalnih okoliščin, ki jih je pri odmeri kazni upoštevalo, temveč zadostuje, da izpostavi okoliščino, za katero je ocenilo, da je bila z odločbo sodišča prve stopnje premalo upoštevana.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega M.B. za varstvo zakonitosti se zavrne. Po členu 98. a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Celju sta bila M.B. in N.Đ. spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja velike tatvine po prvi točki prvega odstavka 212. člena v zvezi s 25. členom KZ. Izrečeni sta jima bili pogojni obsodbi, v kateri je bila obtoženemu Đ. določena kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, obtoženemu B. pa kazen osem mesecev zapora in preizkusna doba v trajanju petih let. Višje sodišče je pritožbi obtoženega Đ. ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v obsegu, ki se nanaša na tega obtoženca, s sodbo spremenilo tako, da ga je iz razloga po tretji točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe ter s stroški tega dela postopka obremenilo proračun, ugodilo pa je tudi pritožbi okrožnega državnega tožilca in odločbo o kazenski sankciji izrečeni obtoženemu B. spremenilo tako, da mu je izreklo prostostno kazen osem mesecev zapora, sicer je pritožbo obtoženega M.B. zavrnilo kot neutemeljeno ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo odločbo je vložila zagovornica obsojenega B. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo drugostopenjskega sodišča spremeni tako, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zatrjevane kršitve načela kontradiktornosti postopka ni bilo. Okrožni državni tožilec se je pritožil zoper prvostopenjsko sodbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in obdolženec je nanjo tudi odgovoril. Ne drži pa tudi zatrjevanje, da je drugostopenjsko sodišče brez opravljene glavne obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje, saj je glede obdolženca ostal opis kaznivega dejanja v izreku sodbe nespremenjen.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Ne glede na to, da že iz navedenega izhaja, da zahteve za varstvo zakonitosti ni moč vložiti iz razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, vsebuje drugi odstavek navedenega člena tudi takšno izrecno prepoved. Za razliko od pritožbenega postopka, v katerem sodišče pazi po uradni dolžnosti na kršitve kazenskega zakona v škodo obdolženca ter na nekatere kršitve določb kazenskega postopka, se vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev, ki jih uveljavlja vložnik v zahtevi, pri čemer pa ne zadošča samo citiranje zakonske določbe, ki naj bi bila kršena, temveč mora vložnik konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona. Kolikor pa vložnik uveljavlja razlog iz tretje točke prvega odstavka 420. člena, mora tudi utemeljiti vzročno zvezo med kršitvijo procesnega zakona in zakonitostjo pravnomočne sodne odločbe. Posplošenih navedb torej vrhovno sodišče ni dolžno presojati.

Po mnenju zagovornice naj bi pritožbeno sodišče s sodbo prekršilo določbo 383. člena ZKP, saj je s pritožbo odločalo zunaj meja, za katere ima zakonsko pooblastilo. Okrožni državni tožilec se je namreč pritožil le zaradi tega, ker je (zmotno) menil, da je sodišče prve stopnje kršilo 52. člen KZ, ko je odločalo, da ni razlogov za preklic pogojne obsodbe. Kljub navedenemu pa je drugostopenjsko sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje „iz nekih splošnih razlogov“, ki naj bi bili pri obsojencu podani in mu izreklo prostostno kazen. S tem se je drugostopenjsko sodišče izkazalo za razsodnika, ki po uradni dolžnosti in izven zakonskih meja preverja zakonitost odločbe celo v delih, ki jih ni izpostavljala nobena od strank in celo v škodo obsojenca.

Očitek citirane kršitve določb ZKP ni utemeljen.

Kot izhaja iz podatkov v spisu se je okrožni državni tožilec pritožil zaradi odločbe o kazenski sankciji, ker je menil, da z njo ni bila prekoračena zakonska pravica (peta točka 372. člena), vendar sodišče ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša in je zaradi tega uporabilo določbe o pogojni obsodbi (četrta točka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 374. člena ZKP). Uveljavljal je torej napačno presojo že ugotovljenih okoliščin v zvezi z odmero kazni in ne kršitve materialnega kazenskega zakona kot to zmotno meni zagovornica v zahtevi. Višje sodišče je pritožbi ugodilo in povsem korektno in zakonito presodilo, da že ugotovljene okoliščine, predvsem pa dejstvo, da je obtoženec večkratni povratnik, ne opravičujejo izreka pogojne obsodbe, zaradi česar mu je izreklo prostostno kazen v trajanju osmih mesecev zapora, za katero je ocenilo, da je primerna vsem ugotovljenim obteževalnim in olajševalnim okoliščinam. Glede na to, da je izreklo prostostno kazen, pa je imelo tudi možnost odločati o preklicu treh prejšnjih obtožencu izrečenih pogojnih obsodb, vendar tega ni storilo, ker je ocenilo, da je že izrečena kazen primerna. Glede na zatrjevanja zagovornice v zahtevi je potrebno pojasniti še, da prvostopenjsko sodišče o preklicu pogojnih obsodb sploh ne bi moglo odločiti, ker je pogoj za preklic prej izrečenih pogojnih obsodb izrek zaporne kazni (kolikor sodišče izreče zapor dveh let ali daljšo kazen je preklic obvezen, pri izrečenih nižjih prostostnih kaznih pa je fakultativen). Pritožbeno sodišče pa nadalje tudi ni bilo dolžno posebej obrazlagati vseh obtoževalnih in olajševalnih okoliščin, ki jih je pri odmeri kazni upoštevalo, kot to nadalje zmotno meni vložnica v zahtevi, temveč je izpostavilo le obtoževalno okoliščino, za katero je ocenilo, da je bila z odločbo sodišča prve stopnje premalo upoštevana (dejstvo, da je obsojenec večkratni specialni povratnik).

Res je sicer, da sodišče v pravnomočni odločbi ni odločilo o vštetju pridržanja obsojenca z dne 16.1.2006, vendar pa tega očitno ni storilo, ker ni razpolagalo z ustreznimi podatki o času pridržanja. V spisu je namreč le podatek, da je bil obsojenec pridržan dne 16.1.2006 ob 20.30 uri ter da je sodišče o pridržanju obvestilo njegovo ženo, ni pa podatkov, koliko časa mu je bila v zvezi s to kazensko zadevo odvzeta prostost. Zato bo to kršitev (šesta točka 372. člena ZKP) odpravil predsednik senata sodišča prve stopnje s posebnim sklepom po 133. členu tega zakona, potem ko bodo vsi podatki o trajanju odvzema prostosti znani.

Neutemeljena pa je tudi trditev zagovornice v zahtevi, da je sodišče brez glavne obravnave ugotavljalo drugačno dejansko stanje kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in soobtoženega N.Đ. obtožbe oprostilo. Pritožbeno sodišče je namreč postopalo v skladu s petim odstavkom 392. člena ZKP in drugače presodilo že ugotovljena dejstva, ker je menilo, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno zaradi napačne presoje ugotovljenih dejstev in da za pravilno razsojo ni potrebna izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih. V tem primeru daje citirana zakonska določba podlago za spremembo sodbe na seji senata pritožbenega sodišča. S tem, ko je sodišče presodilo, kot izhaja iz obrazložitve, da je dejanje storil obsojeni B. sam, ne pa v sostorilstvu z Đ., pa tudi ni bil kršen zakon v B. škodo, saj praviloma pomeni očitek sostorilstva očitek težjega in nevarnejšega dejanja kot je storilstvo. Sicer pa je zahteva v tem delu, ko zagovornica zgolj ugotavlja navedeno, neobrazložena in kot taka, kot je bilo uvodoma pojasnjeno, neprimerna za presojo pred vrhovnim sodiščem. Ker je očitek v izreku obsojencu ostal isti tudi po spremenjeni odločbi pritožbenega sodišča (saj izrek prvostopenjske sodbe ni vseboval očitkov glede vloge posameznega storilca, ampak se je opis nanašal na oba), pritožbeno sodišče tudi ni bilo dolžno obrazlagati, kakšen je bil prispevek obsojenca.

Z navedbami, da pritožbeno sodišče ni pravilno presodilo izpovedbe priče M.K., pa zagovornica ne obrazlaga kršitve enajste točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč s tem izraža le dvom v presojo dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve določbe ZKP, zahteva pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je Vrhovno sodišče v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu temelji na izreku odločbe citiranih določil ZKP.