Jedro

Tožena stranka je dokazala obstoj delovnih potreb (spremenjena sistemizacija dela) za premestitev tožnice na delovno mesto inšpektor za okolje v naziv inšpektor II, pri katerem znanje jezika narodne skupnosti ni pogoj za opravljanje dela.

Tožnica je bila s sklepom pravilno premeščena na ustrezno delovno mesto, za katero izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposobna opravljati, to je na na enako delovno mesto kot prej (inšpektor za okolje), s to razliko, da gre za delovno mesto, za katero se ne zahteva znanje madžarskega jezika. Ker tožnica s premestitvijo ni soglašala in ni želela podpisati aneksa k pogodbi o zaposlitvi, ji je tožena stranka, v skladu s prvim odstavkom 150. člena ZJU, pravilno izdala sklep o premestitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala razveljavitev sklepa tožene stranke št. ... z dne 24. 2. 2010 in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije št. ... z dne 21. 4. 2010 ter ugotovitev, da je tožnica razporejena na delovno mesto inšpektor za okolje in prostor, v naziv inšpektor II, plačilni razred 40, šifra delovnega mesta 51 ter da je tožena stranka dolžna tožnici, za čas od 1. 4. 2010 obračunati mesečno dodatek za dvojezičnost v višini 3 % od osnovne plače tožnice, po odvedbi prispevkov in davkov, ki se plačujejo od bruto zneskov plače, pa je dolžna tožnici izplačati neto zneske skupaj, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih neto zneskov, od 6. dne v mesecu za pretekli mesec, vse pod izvršbo. Sklenilo je, da se zaradi umika tožbe postopek ustavi v delu glede obračuna in izplačila dodatka za dvojezičnost za obdobje od 3. 3. 2010 do 31. 3. 2010 (II. točka izreka) in da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 192,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper sodbo in zoper odločitev o stroških se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku. V pritožbi navaja, da je tožnica vložila tožbo za odpravo odločbe tožene stranke, s katero jo je le-ta premestila iz delovnega mesta inšpektor za okolje pri območni enoti A., za katerega je bil pogoj za zasedbo delovnega mesta poznavanje osnovne ravni znanja jezika narodne skupnosti, to je madžarščine, na delovno mesto inšpektor za okolje, delovno mesto je sistemizirano v organizicijski enoti tožene stranke ..., glede na posredovanost sistemacije delovnih mest pri toženi stranki in kot pogoj za zasedbo ni več predpisano kakršnokoli znanje madžarskega jezika. Naslovno sodišče se je v obrazložitvi sodbe sklicevalo na 147. člen ZJU, in sicer, da se javnega uslužbenca, v okviru istega delodajalca, lahko premesti na drugo delovno mesto tudi brez soglasja, če ta izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati; če so podani poslovni razlogi, če je podan eden od zakonskih pogojev, po mnenju sodišča pa je to sprememba sistemizacije delovnih mest, s katero delodajalec ukinja delovno mesto. Sodišče prve stopnje v sodbi samo ugotavlja, da „spremenjena sistemizacija nasprotuje javnim pooblastilom, ki jih je dolžna izvajati tožena stranka. V kolikor bi tožena stranka res v sistemizaciji črtala delovno mesto, bi to bilo v nasprotju z 11. členom Ustave Republike Slovenije in s 4. členom Zakona o državni upravi. Delovno mesto „inšpektor za okolje“, šifra delovnega mesta ... na območni enoti A., iz katerega je bila razporejena tožnica je še vedno sistemizirano, kar je razvidno iz sistemizacije delovnih mest. Tožena stranka je tudi ravnala v nasprotju s 149. členom ZJU, ki določa pogoje in primere, ko je dopustno razporediti delavca na drugo delovno mesto, sicer pa tudi sodišče prve stopnje ugotavlja, da stališče Ministrstva za javno upravo (z dne 11. 7. 2007), glede znanja jezika narodne skupnosti, ni obvezujoč pravni akt ter torej ne more biti podlaga za kakršnokoli razporeditev tožnice. Tožnica meni, da posamični akti, ki so nezakoniti in so v nasprotju z določili Ustave Republike Slovenije, ne morejo imeti veljavnega pravnega učinka in zato je bilo tudi ravnanje tožene stranke, ki bi naj ukinila delovno mesto inšpektor za okolje v območni enoti A., v nasprotju z Ustavo RS in torej neupoštevno. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da v celoti ugodi njenemu zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Predmet presoje v tem individualnem delovnem sporu je zakonitost sklepov o premestitvi tožnice ter plačilo dodatka za dvojezičnost. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev na delovno mesto inšpektor za okolje v naziv inšpektor II, pri katerem znanje jezika narodne skupnosti ni pogoj za opravljanje dela. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in jih zato ne ponavlja, v zvezi s pritožbeni navedbami pa še dodaja: Po določbi prvega odstavka 147. člena ZJU se javni uslužbenec, v okviru istega delodajalca, premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb brez soglasja ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Po določbi drugega odstavka 147. člena ZJU je mogoča premestitev na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. Javni uslužbenec se v skladu z določbo prvega odstavka 149. člena ZJU, zaradi delovnih potreb premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno tehnično delovno mesto, pri istem ali drugem organu, če so podani poslovni razlogi; če je ugotovljeno, da je javni uslužbenec nesposoben za svoje delo; če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa; če se trajno spremeni obseg dela ali racionalizirajo delovni postopki in javni uslužbenec nima več polne obremenitve in v drugih primerih, ki jih določa zakon.

Na podlagi določb 17. člena ZJU se za delovna mesta javnih uslužbencev, ki morajo na podlagi zakona, kot uradni jezik uporabljati jezik narodne skupnosti, kot pogoj določi tudi znanje tega jezika. Na podlagi 6. točke 6. člena ZJU se pogoji in naloge na posameznih delovnih mestih opredelijo v Aktu o sistemizaciji. V 28. členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) je določeno, da pripada dodatek za dvojezičnost javnim uslužbencem, ki delajo na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, kjer je italijanski ali madžarski jezik tudi uradni jezik, če je znanje jezika narodne skupnosti pogoj za opravljanje dela. V določbi 28. člena ZSPJS so določene tudi okvirne višine tega dodatka (razpon 3 % do 6 %, določitev konkretne višine pa je za javne uslužbence prepuščena predstojniku, na osnovi zahtevane stopnje znanja jezika narodne skupnosti ter dejanske uporabe tega jezika pri opravljanju dela.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pred sporno premestitvijo zaposlena na delovnem mestu inšpektor za okolje, v nazivu inšpektor III, šifra delovnega mesta ..., kjer je prejemala dodatek za dvojezičnost v višini 3 % osnovne plače. Tožena stranka je s sklepom o premestitvi z dne 24. 2. 2010 tožnico od 1. 4. 2010 dalje premestila na uradniško delovno mesto pod šifro ..., inšpektor za delo, v naziv inšpektor II, pri katerem kot pogoj za opravljanje dela ni bilo določeno znanje jezika narodne skupnosti. Tožena stranka je premestitev tožnice utemeljevala s spremembo Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki je začel veljati 7. 1. 2009 in s katerim je bilo ukinjeno delovno mesto inšpektor za okolje, šifra delovnega mesta ..., za katerega se je zahtevala osnovna raven znanja madžarskega jezika. Neutemeljena je trditev tožnice, da tožena stranka ni imela pravne podlage za ukinitev delovnega mesta inšpektor za okolje, šifra delovnega mesta ... in da morajo v okviru organov, ki izvajajo javna pooblastila opravljati delo delavci, ki vsaj pasivno obvladajo jezik narodne skupnosti oziroma morajo biti sistemizirana delovna mesta, za katere je zahtevano poznavanje jezika narodne skupnosti. Organizacija dela je stvar odločitve delodajalca, kot je to že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje in predmet presoje v tem individualnem delovnem sporu, ni zakonitost sistemizacije delovnega mesta, ki jo je sprejela tožena stranka, saj je le-ta lahko le predmet presoje v kolektivnem sporu. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnice, da razlog za premestitev tožnice v tem postopku ni dokazan. Razlog za premestitev je ravno v spremenjeni sistemizaciji dela zaradi katere je prišlo do zmanjšanega števila delovnih mest, za katero se zahteva znanje jezika narodne skupnosti.

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožnica s sklepom z dne 24. 2. 2010 pravilno premeščena na ustrezno delovno mesto, za katero izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposobna opravljati, saj je bila dejansko premeščena na enako delovno mesto kot prej (inšpektor za okolje), s to razliko, da gre za delovno mesto, za katero se ne zahteva znanje madžarskega jezika. Ker tožnica s premestitvijo ni soglašala in ni želela podpisati aneksa k pogodbi o zaposlitvi, ji je tožena stranka, v skladu s prvim odstavkom 150. člena ZJU, pravilno izdala sklep o premestitvi.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, ker za rešitev zadeve niso relevantni, saj sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in izpodbijan sklep o stroških postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).